Preden je obstajalo kraljestvo,

In preden je obstajala cesta, preden je obstajalo eno samo človeško uho, ki bi slišalo besedo zima, je obstajala gora; na gori je raslo drevo, v drevesu pa je bilo seme – in to seme je bilo najstarejše živo bitje na vsem svetu.

Seme ni raslo. Seme ni propadalo. Seme je preprosto obstajalo – tako kot je gora, tako kot so zvezde –, brez začetka in brez kančka upanja na konec. Drevo je zraslo okoli njega, gora pa okoli drevesa; v dolgem in potrpežljivem kroženju dob sta nastali dve bitji, eno iz lesa in drugo iz kamna. Rodila sta se bela, kajti bela je barva nečesa, kar je dolgo čakalo in bo končno spregovorilo.

Prvi je bil Starešina.

Iz drevesa je stopil kakor človek, ki se prebuja iz sanj; njegovi lasje so bili barve snega na visokem prelazu, brada mu je v dolgem, bledem zastoru segala do tal, ušesa pa so imela starodavno obliko – tisto, ki jo je svet imel, preden je pozabil, kaj svet sploh je. Sprva ni govoril z besedami. Govoril je v počasnem, škripajočem jeziku drevesa, ki stoji že tisoče let; učenje tega jezika je trajalo zelo dolgo in v svojem dolgem življenju ga nikoli ni povsem osvojil.

Drugi je bil Starešina neba.

Iz gore je stopil tako, kot se dviga gora: počasi in brez kančka opravičevanja. Bil je bel, kakor je bel najstarejši sneg; njegovi rogovi so tvorili krono iz črnega trnja, oči pa so bile kot dve peči hladne zelene svetlobe. Kjer koli je vdihnil, je zrak obmiroval, kakor da bi svet zadrževal dih v strahu, da bi izdal kakršen koli zvok. Bil je tam, ko je bil prvi kralj še deček, in tam bo tudi, ko bo zadnji kralj le še spomin – in ta razlika zanj ne bo imela nikakršnega pomena. In stala sta skupaj, na gori, na vrhu sveta – mož-drevo in kamniti zmaj, ta dva bela starca – in nista rekla ničesar, saj ni bilo kaj reči; bila sta zadovoljna, ker sta bila zadnja dva, zadnja dva pa sta vedno najbolj zadovoljna, saj nimata več kam iti in nikogar več, ki bi ga lahko razočarala.

In prav tu, v pripovedi solnih hiš, se začne legenda.

Toda solne hiše se motijo.

Resnica – resnica, ki jo nosita bela starca v svojem dolgem in belem rodu – je takšna: nista zadnja dva. Sta prva dva. Sta tista, ki sta stala tu, še preden je obstajal »tu«, na katerem bi lahko stala, in sta tista, ki bosta stala tu, ko »tu«, na katerem bi lahko stala, ne bo več; in ta razlika pravzaprav ni razlika, kajti zanju sta »prej« in »potem« ista beseda, iste barve – obe sta beli.

Nista čakala, da se svet konča. Nista čakala, da se dvigne kraljestvo. Nista čakala, da bi katera koli človeška usta izrekla besedo zima. Čakala sta, da bi ju svet nekaj vprašal. A svet ni vprašal. Ne zelo, zelo dolgo časa. Bil je zadovoljen, bil je svetel in ni jima bil prav nič v napoto; starca sta stala na gori, molčala in bila zadovoljna, saj sta bila prva dva – in prva dva sta vedno najbolj zadovoljna, ker še nista bila nikjer in še nista srečala nikogar.

In tedaj je svet vprašal.

Vprašal je tako, kot sprašuje svet: ne z besedo, temveč z molkom. Ta molk je bil tako globok, tako star in tako poln zvoka deset tisoč ognjev, ki so eden za drugim ugašali v vaseh spodaj, da je Starešina neba odprl svoje oči, podobne žerjavici, Starešina drevesa pa je obrnil svoj počasni, škripajoči obraz; pogledala sta drug drugega in prvič v svojem dolgem in belem življenju sta nekaj rekla.

Starešina neba je rekel – na način, kot govorijo bitja iz ognja in let, torej ne z besedami, temveč s pritiskom v zraku: »Kaj sprašuje?«

Starešina drevesa je odgovoril v počasnem, škripajočem jeziku drevesa, ki stoji že tisoč let: »Ne vem. Nikoli nisem znal brati molka. Znal sem le stati v njem.« In zmaj je sklonil svojo mogočno glavo in jo – tako nežno, kot človek položi brado na ramo ljubljene osebe – naslonil ob starca, zelo starega moža; tam na gori sta stala drug ob drugem, se nista premaknila in nista spregovorila, a sta bila zadovoljna, saj sta bila prva dva – in prva dva sta vedno najbolj zadovoljna, ker morata doumeti ves, celoten, neokrnjen in neskončen svet ter imata za to na voljo ves čas tega sveta; in onadva, skupaj, sta več kot dovolj.

In takšna je legenda, vklesana v preklado na visokem prelazu s črkami, ki jih je veter zgladil; pripovedujejo jo v solnih hišah in ribiči, kadar plima ni prava; in tam na gori stojita bela starca, molčita in sta zadovoljna, kajti svet še vedno sprašuje, onadva pa še vedno poslušata; in tišina ima končno svojo podobo – podobo človeka in zmaja ter zelo, zelo dolgega, zelo, zelo belega, zelo, zelo potrpežljivega in povsem neskončnega čakanja.

In veter nikoli ne poneha.

In sveče v solnih hišah nikoli, prav nikoli ne ugasnejo.

In bela starca stojita skupaj na vrhu sveta; sta prva dva, zadnja dva in edina dva – in razlika med tem končno sploh ni več pomembna.

Beno, 17.09.2026