Od nastanka sveta, do uničenja Babilona Enkijeva knjiga Uvod in Besede Endubarja (prvo poglavje) | Prevod in priredba Beno Cizelj

 

                                                                   UVOD

         Pred približno 445.000 leti so astronavti, v iskanju zlata, z drugega planeta prišli na Zemljo.

        Na enega od zemeljskih področij so se spustili na kopno in ustanovili Eridu, "Dom daleč stran". Sčasoma se je začetno naselje razširilo v polnopravno misijo Earth  - Center za nadzor misij, vesoljske ladje, rudarske operacije in celo postajo na Marsu.

        Zaradi pomanjkanja delovne sile so astronavti uporabljali gensko inženirstvo za izboljšanje primitivnih delavcev - Homo sapiens. Potop, ki je katastrofalno preplavil Zemljo, je zahteval nov začetek; astronavti so postali (sami sebe so namenoma proglasili) bogovi, ki so civilizacijo človeštva, učili čaščenja.

        Potem, pred približno šest tisoč leti, je bilo vse, kar je bilo doseženo, razdrto v jedrski nesreči, ki so jo povzročili obiskovalci Zemlje v času njihovih lastnih tekmovanj in vojn.

        Kaj se je dogajalo na Zemlji in še posebej dogodke od zgodovine človeške zgodovine, je prevajalec in velik poznavalec starodavnih jezikov, Zecharia Sitchin v svoji seriji "The Earth Chronicles" izkopal iz Biblije, glinenih plošč, starodavnih mitov in arheoloških odkritij. Tudi tisto, kar je bilo pred dogodki na Zemlji - kaj se je zgodilo na astronavtom lastnem planetu Nibiru, kaj je povzročilo vesoljska potovanja, potrebo po zlatu, ustvarjanje človeka.

        Kakšna čustva, rivalstva, prepričanja, morala (ali pomanjkanje le-te) so motivirali glavne akterje v nebesnih in vesoljskih sagah? Kakšna so bila razmerja, ki so povzročila nastanek napetosti na Nibiru in na Zemlji, kakšne napetosti so nastale med starimi in mladimi, med tistimi, ki so prišli z Nibira in tistimi, rojenimi na Zemlji? In v kolikšni meri je bilo to, kar se je zgodilo z Destiny - usodo, katere zapis o preteklih dogodkih ima ključ do prihodnosti?

        Ali ne bi bil primeren eden od zaključkov, očividcev in tistega, ki bi lahko razlikoval med vero in usodo, da bi zapuščino zapisal, kako in kje in kdaj in zakaj – od začetka do konca?

       Ravno to je tisto, kar so nekateri storili; in prvi med njimi je bil vodja, ki je poveljeval prvi skupini astronavtov!

        Znanstveniki in teologi priznavajo, da so biblične zgodbe o Stvarniku, Adamu in Evi, Edenskem vrtu, Vesoljnem potopu, Babilonskem stolpu, temeljile na besedilih, napisanih v tisočletjih prej v Mezopotamiji. Še posebej Sumercev. In v zameno so jasno izjavili, da so pridobili svoje znanje o preteklih dogodkih - mnogo o času pred civilizacijami, še pred človeštvom - iz pisanj Anunnakijev ("Tisti, ki so prišli iz nebes na Zemljo") - "bogovi" antike.

        Zaradi stoletja in pol arheoloških odkritij v ruševinah starodavnih civilizacij, zlasti na Bližnjem vzhodu, je bilo najdenih veliko takšnih zgodnjih besedil (več kot 500.000 glinastih tablic samo pri Sumercih). Najdbe so razkrile tudi obseg manjkajočih besedil - tako imenovane izgubljene knjige - ki so omenjene v odkritih besedilih ali pa izhajajo iz takšnih besedil ali pa je znano, da so obstajali, ker so bili katalogizirani v kraljevskih ali tempeljskih knjižnicah.

        Včasih so bile "skrivnosti bogov" delno razkrite v epskih zgodbah, kot je Ep o Gilgamešu, ki razkrivajo razprave med bogovi, ki so privedle do odločitve, da naj ljudje izginejo v Vesoljnem potopu. Ali pa v besedilu z naslovom Atra Hasis, ki je opisal uporne Anunnakije, ki so se trudili v rudnikih zlata, in so pripeljali do nastanka primitivnih delavcev-Zemljanov. Od časa do časa so vodje astronavtov sami ustvarjali zapiske: včasih so narekovali besedilo izbranemu pisarju, kot je besedilo Erra Epos, v katerem je eden od dveh bogov, ki so povzročili jedrsko nesrečo, skušal prenesti krivdo na nasprotnike. Drugje spet je Bog svojeročno zapisoval, kot je to v primeru knjige Skrivnosti Thoth-a (egiptovskega boga znanja), ko je bil zaprt v podzemni komori (od strani drugih bogov).

        Ko je Bog Yahweh (Jahve), po Bibliji, podelil zapovedi svojemu izbranemu ljudstvu, je najprej s svojo roko napisal dve kamniti tablici, ki jih je dal Mojzesu na gori Sinaj. Ko je Mojzes izpustil in zlomil na tleh prvi set tablic v odgovor na žrtvovanje zlatega teleta, je nadomestni set napisal Mojzes na tablicah, na obeh straneh, ko je ostal na gori štirideset dni in štirideset noči in po nareku zapisoval besede boga Yahweja.

        Če ne bi bilo zgodbe, ki je bila zabeležena na papirusu iz časa egiptovskega kralja Khufuja (Cheops) v "Knjiga Tothove skrivnosti", bi obstoj te knjige ostal neznan. Če ne bi bilo bibličnih pripovedi v Exodusu in v drugi verziji, nikoli ne bi poznali božanskih tablic in njihove vsebine; vse bi ostalo zagonetni del »izgubljenih knjig«, katerih  obstoj ne bi nikoli prišel na svetlo. Nič manj boleče je dejstvo, da v nekaterih primerih vemo, da so nekatera besedila obstajala, vendar smo v temi glede njihove vsebine. Tak je primer v zvezi z knjigo "Yahwehjeve vojne" in "Book of Dasher ("Knjiga Pravičnosti"), ki sta posebej omenjeni v Svetem pismu. V vsaj dveh primerih je mogoče sklepati o obstoju starih knjig - zgodnjih besedil, ki so znana bibličnemu pripovedniku. Poglavje pet v Genezi se začne z izjavo: "To je knjiga "Toledota Adamovega", izraz Toledot pa se običajno prevede kot "generacije", toda natančneje pomeni "zgodovinski ali genealoški zapis". Drugi primer je v poglavju šest v Genezi, kjer se dogodki v zvezi z Noetom in Potopom začnejo z besedami: "To so Toledotovi Noeti." Dejansko so delne različice knjige, ki je postala znana kot knjiga o Adamu in Evi, preživela že tisočletja na armenskem, slovanskem, sirskem in etiopskem jeziku; in knjiga Enoch (ena od tako imenovanih Apokrifnih knjig, ki niso bile vključene v kanonizirano Biblijo) vsebuje segmente, ki jih uradni zgodovinarji štejejo za odlomke iz mnogo starejše Noetove knjige. Knjigo o Enohu bom prevedel in obdelal v svojem naslednjem delu.

        Navedeni primer obsega število izgubljenih knjig in je na seznamu slavne Aleksandrijske knjižnice v Egiptu. Ustanovitelj, general Ptolemije, je po smrti Aleksandra v 323 pr.n.št. povedal, da je knjižnica imela več kot pol milijona knjig, napisanih na različnih materialih (glina, kamen, papirus, pergament). Ta velika knjižnica, kjer so se učenci zbirali, da bi preučevali zbrano znanje, je bila požgana in uničena v vojnah, ki so se dogajale vse od leta 48 pr.n.št. (pred našim štetjem, do arabskega osvajanja 642 A.D.. (našega štetja).  Kar je ostalo od njenih zakladov, je prevod prvih petih knjig hebrejske Biblije v grščino, in fragmenti, ki jih hranijo v spisih nekaterih njenih študentov, ki so prebivali v knjižnici.

        Samo tako izvemo, da je drugi kralj Ptolomej naročil okoli leta 270 pr.n.št., egiptovskega duhovnika, ki so ga Grki poznali kot Manetha, da bi zbral zgodovino in prazgodovino Egipta. Sprva je Manetho zapisal, da so tam vladali samo bogovi, nato polbogovi in končno okoli 3100 pr.n.št., se prično začetki faraonskih dinastij. Božja kraljevina, kot je zapisal, se je začela deset tisoč let pred Potopom in se je nadaljevala še tisoče let, slednje obdobje pa je bilo priča bitk in vojn med Bogovi.

        V Azijskih pokrajinah Aleksandrije, kjer je vladanje prešlo v roke generala Seleucosa in njegovih naslednikov, je podobno prizadevanje, da se grškim učiteljem zagotovi evidenca preteklih dogodkov. Svečenik babilonskega boga Marduka, Berossus, z dostopom do knjižnic glinenih tablic, katerih jedro je bila knjižnica Harrana (zdaj v jugovzhodni Turčiji), je zapisal v treh zvezkih zgodovino bogov in človeka, ki se je začela 432.000 let pred Potopom, ko so bogovi prišli na Zemljo z nebes. Po navedbah imen in vladanja prvih desetih poveljnikov, je Berossus poročal, da je prvi voditelj, oblečen kot riba, prišel iz morja. Bil je tisti, ki je dal človeku civilizacijo; in njegovo ime, (v grščini), je bil Cannes.

        V mnogih podrobnostih so tako duhovniki prikazali nebeške bogove, ki so prišli na Zemljo, in o času, ko so na Zemlji vladali samo bogovi in o katastrofalnem Potopu. V posameznih delih, ki so ostali (v drugih sodobnih zapisih) iz treh zvezkov, je Berossus izrecno poročal o obstoju zapisov pred tablicami, ki so bili skriti in dani v varovanje v starodavno mesto Sippar, enega od prvotnih mest, ki so jih postavili starodavni bogovi.

        Čeprav je bil Sippar, kakor tudi druga predpotopna mesta bogov, preplavljen in izbrisan v Potopu, so se v analih asirskega kralja Ashurbanipala (668-633 Pr.n.št.) pojavili spisi izpred Vesoljnega potopa. Ko so arheologi v sredini devetnajstega stoletja odkrili starodavno asirsko prestolnico Nineveh, do tedaj znano le iz stare zaveze, so v ruševinah palače odkrili knjižnico z ostanki približno 25.000 popisanih glinastih ploščic. Uspešen zbiralec "starih besedil", Ashurbanipal se je pohvalil v svojih analih: "Bog pismoukov mi je dal dar poznavanja njegove umetnosti, začel sem s skrivnostmi pisanja, lahko celo preberem zapletene ploščice v Sumerščini, razumem zagonetne besede v kamenskih rezbarijah iz dni pred Potopom. "

        Zdaj je znano, da je sumerska civilizacija zacvetela tam, kjer je zdaj Irak, skoraj tisočletje pred začetkom faraonske dobe v Egiptu, ki ji bo kasneje sledila civilizacija doline Inda na Indijski podcelini. Zdaj je znano tudi, da so Sumerci prvi zapisali zgodbe na tablicah o bogovih in vseh ljudeh, vključno s Hebrejci, in pridobili dele o Stvarjenju, o  Adamu in Evi, o Ka-inu in Abaelu, Vesoljnem potopu, Babilonskem stolpu, o vojnah in ljubeznih bogov, kar se odraža v spisih Grkov, Hittitov, Kanaancev, Perzijcev in Indoevropejcev. Kot vsi ti stari spisi potrjujejo, so bili njihovi viri še starejša besedila - nekatera so že najdena, nekatera čakajo morda kje v kakšnih muzejskih skladiščih tablic na prevod, mnoga so bila morda že izgubljena ali celo zaradi neznanja ali vojn uničena.

        Obseg takšnih zgodnjih spisov je neverjeten; ne na tisoče, vendar so v ruševinah starodavnega Bližnjega vzhoda odkrili več deset tisoč glinastih tablic. Mnoge obravnavajo ali beležijo vidike vsakdanjega življenja, kot so trgovina ali delavske plače ali pogodbe. Drugi, najdeni predvsem v knjižnicah palač, so Royal Annals; še drugi, ki so jih odkrili v ruševinah tempeljskih knjižnic ali šol, predstavljajo skupino kanoniziranih besedil, skrivnostno literaturo, zapisano v sumerskem jeziku in nato prevedeni v akadijski (prvi semitski jezik) in nato v druge antične jezike . In tudi v teh zgodnjih zapisih, ki se vračajo skoraj šest tisoč let nazaj, se sklicujejo na izgubljene "knjige" (besedila, napisana na kamnitih tablicah).

        Med neverjetnimi posrečenimi izrazi v celoti ne kažejo čudežnih najdb v ruševinah starodavnih mest. In njihove knjižnice so polne glinastih ploščic, popisanih s podatki o desetih Predpotopnih vladarjih in njihovem celotnem vladanju 432.000 let, ki jih je omenjal tudi Berossus. Poznani so kot Sumerski kraljevi seznami (in prikazani v muzeju Ashmolean, Oxford, Anglija). Njihova različica ne pusti nobenega dvoma, da so njihovi sumerski prevajalci imeli dostop do nekega starejšega običajnega ali kanoniziranega besedilnega gradiva. V povezavi z drugimi enakimi zgodnjimi besedili, odkritimi v različnih ohranitvenih razmerah, močno nakazujejo, da mora biti prvotni zapisovalec Prihoda, pa tudi predhodnih dogodkov in zagotovo naslednjih dogodkov, eden izmed tistih vodij, ključni udeleženec, očividec.

        Tisti, ki je bil očividec vseh teh dogodkov, ki je bil ključni udeleženec v njih, je bil vodja, ki se je spustil (je prišel) s prvo skupino astronavtov. V tem času je bil njegov epithet (naziv) - ime E.A., "On, ki je dom je voda". Vendar je bil razočaran, da je dobil poveljstvo v misiji Zemlje, dano njegov polbrat in tekmec EN.LIL ("Lord of Command"). Doživel je ponižanje, da mu je dan le naslov EN.KI, "Lord of Earth " Nepomembno  mesto med bogovi in njihovega vesoljskega prostora v E.DIN ("Eden"), Nadziral je zlatokope v AB.ZU (jugovzhodna Afrika).  Ea / En-Ki je bil odličen znanstvenik, in je naletel na homoide, ki so naseljevali te dele. In takrat, ko so se Anunnakiji mučili v rudnikih zlata, je rekel: "Nič več!" On je spoznal, da je mogoče pridobiti prepotrebno delovno silo s preskakovanjem evolucije z genskim inženiringom. In tako je prišel Adam (dobesedno, "On od Zemlje", Earthling). Kot hibrid, se Adam ni mogel razmnoževati; dogodki, ki so v biblični zgodbi o Adamu in Evi v Edenskem vrtu, beležijo drugo gensko manipulacijo En-Kija, ki je dodal dodatne kromosomske gene, potrebne za spolno razmnoževanje. In ko se je človeštvo, pričelo nenadzorovano širiti, in je pobegnilo nadzoru je bil En-Ki tisti, ki je nasprotoval načrtu svojega polbrata Enlila, da bi neukrotljivo človeštvo pogubil v Potopu. Dogodke, katerih junak je bil Noe v Bibliji ali Ziusudra najdemo v izvirnem sumerskem besedilu.

        Prvorojeni sin Anuja, Nibirujevega vladarja, Ea / En-Ki je bil dobro seznanjen z njegovo preteklostjo (planeta Nibiru) in njegovimi prebivalci. Znanstvenik, ki je postal znan, je zapustil najpomembnejše vidike naprednega poznavanja Anunnakijev, zlasti svojima sinovima Marduku in Ningishziddu (ki sta bila kot egiptovska bogova tam poznana kot Ra in Thoth). Toda on je bil prav tako koristen, da je človeštvu delil nekatere vidike takšnega naprednega znanja, tako da je izbrane posameznike poučeval o "skrivnosti bogov". V vsaj dveh primerih so take pobude zapisane (kot jim je bilo naročeno, da delajo) ta božanska učenja kot dediščina človeku. Zdi se, da je eden, po imenu Adapa in verjetno sin En-Kija in človeške mame, napisal knjigo z naslovom »Pisanja v zvezi z časom«, ki je bila ena od prvih izgubljenih knjig. Drugi, imenovani Enmeduranki, je bil po vsej verjetnosti prototip bibličnega Enocha, tisti, ki je bil vzet v nebesa, potem ko je svojim sinovoma zaupal knjigo božanskih skrivnosti in katere različica je verjetno preživela v izločeni knjigi o Enochu.

(Endubar = Hebrejsko Enoch je bil Ka-inov sin, torej tudi Adamov vnuk, Metuzalemov oče in Noetov ded. Kristjanom se zdi Enochova knjiga celo izrazito blasfemična, kar je najverjetneje pogojevalo, da je bila umaknjena iz Stare zaveze.

Neke noči sta ga zbudili dve visoki, bleščeči bitji……….)

Blasfemična = žaljenje Boga

Endubar

        Čeprav prvorojeni sin Anuja, ni mogel postati naslednik na prestolu planeta Nibiru. Zapletena pravila nasledstva, ki so odražala zmedeno zgodovino Nibirujanov, so dali ta privilegij En-Kijevem polbratu Enlilu. En-Ki in Enlil sta v prizadevanjih za rešitev neprijetnega konflikta končala z misijo na tuji planet Zemljo, katere zlato je bilo potrebno za ustvarjanje ščita za ohranitev uničenega ozračja planeta Nibiru. Situacija v ozadju postane še bolj zapletena zaradi prisotnosti njune polsestre Ninharsag (glavna  zdravstvena delavka Anunnakijev) na Zemlji, zato se En-Ki odloči, da bo nasprotoval načrtu Enlila, da bi Človeštvo propadlo v Vesoljnem potopu.

       Konflikt se je nadaljeval med sinovi obeh polobratov, pa tudi med vnuki. Dejstvo je, da so se vsi, še posebej tisti, rojeni na Zemlji, soočali z izgubo dolgoživosti, da je nenavadno podaljšano orbitalno obdobje planeta Nibiru dodatno vplivalo na osebne agonije in ambicije. Vse je prišlo do vrhunca v zadnjem stoletju tretjega tisočletja Pr.n.št. ko je Marduk, En-Kijev prvorojenec zaradi svoje zakonske pravice o dedovanju trdil, da naj ne bi Enlilov prvi sin Ninurte nasledil vladanja na Zemlji. Hud konflikt, ki je vključeval vrsto vojn, je na koncu povzročil uporabo jedrskega orožja; posledično, čeprav nenamerni rezultat je bila smrt sumerske civilizacije.

        Vključevanje izbranih posameznikov v "skrivnosti bogov" je zaznamoval začetek duhovništva, povezovanje mediatorjev med bogovi in ljudmi, prenašanje božanskih besed smrtnim zemljanom. Orakli -- interpretacije božanskih izjav so se ujemale z opazovanjem nebesnih znamenj. In ko je človeštvo čedalje bolj privlačilo, da bi se spopadlo v božanskih konfliktih, so začeli igrati svojo vlogo preroki. Dejansko je to izraz označevanja takšnih govorcev o bogovih, ki so razglašali, kaj naj bi se zgodilo.  Nabih, naziv za Mardukovega prvega sina Nabuja, ki je v imenu svojega izgnanega očeta poskušal prepričati človeštvo, da nebesni znaki prerokujejo Mardukov povratek v prihodnosti.

        Ta razvoj je zaostrilo spoznanje, da je treba razlikovati med usodo in vero. Razglasitve Enlila, včasih celo samega Anuja, ki so bile nekoč nesporne, so zdaj podvržene nadzoru razlike med NAM - usodo (neizbežne, nespremenljive usode), kot so planetarne orbite, katerih potek je bil določen in je bil nespremenljiv - in NAM.TAR, dobesedno usodo, ki bi bila lahko upognjena, zlomljena, spremenjena, kar Vera je. Pregled in ponovitev zaporedja dogodkov in navidezni vzporednosti med dogodki na Nibiru in tistim, kar se je dogajalo na Zemlji, sta En-Ki in Enlil začela filozofsko razmišljati o tem, kaj je bilo zares namenjeno in se temu ni bilo mogoče izogniti, in kaj je bila posledica pravilnih ali napačnih odločitev in svobodne izbire. Slednjega ni bilo mogoče predvideti; prvi bi se lahko predvidel, še posebej, če bi bile vse planetarne orbite ciklične; če bi bilo, in kaj bo, če bodo prve stvari tudi zadnje stvari.

       Klimatsko opustošenje in spremembe zaradi jedrske pustolovščine je izostrilo iskanje novega vodje med voditelji Anunnakijev. Dvignilo je potrebo po tem, da bi razložili uničenim človeškim množicam, zakaj je prišlo do tega. Ali je bilo to usoda ali pa je bilo zgolj posledica ravnanj Anunnakijev? Kdo je odgovoren?

        V Svetu Anunnakijev, na predvečer nesreče je bil En-Ki, ki je ostal osamljen, proti uporabi prepovedanega orožja. Zato je bilo pomembno, da En-Ki razloži trpečim preostalim zemljanom to prelomnico v sagi nezemljanov, ki so dobro mislili, vendar se je končalo tako, da so vse uničili. In kdo je bil Ea / En-Ki, ki je prvi prišel in je bil očividec vsega tega, najbolj usposobljen, da bi povedal človeštvu, da se bo prihodnost lahko odvijala? In najboljši način, da vse to pove, je bil kot poročilo prvega človeka - samega En-Kija.

        Da je posnel svojo avtobiografijo, je razvidno iz dolgega besedila (ki se razteza na vsaj dvanajst tablic), odkritih v knjižnici Nippur.  Pripoveduje En-Ki:

Ko sem se približal Zemlji, je bilo veliko poplav.

Ko sem se približal njenim zelenim travnikom, so bile kupe in gomile, pod mojo kontrolo.

Na čistem mestu sem zgradil svojo hišo, neprimerno ime, sem ji ga dal.

        Dolgo besedilo še naprej opisuje, kako je Ea / En-Ki nato naloge pripisal svojim poročnikom, da so sprožili svojo misijo na Zemljo.

        Številna druga besedila, ki se nanašajo na raznolike vidike vloge En-Kija v nadaljnjih dogajanjih, služi popolni zgodbi o En-Kiju. Vključujejo komogonijo, Epu o ustvarjanju, v katerega jedro postavlja En-Kijevo lastno besedilo, ki ga znanstveniki imenujejo Eridu Genesis. Vključujejo podrobne opise oblikovanja Adama. Opisujejo, kako so drugi Anunnakiji, moški in ženske, prišli k En-Kiju v mesto Eridu, da bi dobili od njega ME-nekakšen podatkovni disk, ki je kodiral vse vidike civilizacije. In vključujejo besedila En-Kijevega zasebnega življenja in osebnih težav, kot je zgodba o njegovih poskusih, da bi jima rodila sina njegova polsestra Ninharsag, njegove pametne zadeve z boginjami in njihovimi otroci z ljudmi, ter njihove nepredvidene posledice. Besedilo Hasisa vrže svetlobo na prizadevanja Anuja, da bi preprečil nesoglasja En-Ki - Enlil. Preprečiti rivalstvo z delitvijo Zemlje med njima; in besedila, ki beležijo dogodke pred Vesoljnim potopom, skorajda poglobijo razprave v Svetu bogov o usodi človeštva. In En-Ki, ki je znan po Biblijski pripovedi o Noetu in barki (Arki) - (zgodbo, prej znano samo iz Biblije), dokler ena njegovih prvotnih mezopotamskih različic ni bila najdena v tablicah v  Epu o Gilgamešu.

        Sumerske in akadijske glinene tablice; Babilonske in asirske tempeljske knjižnice; Egiptovski, Hetitski in Kanaanski »miti«; in biblijske pripovedi so glavno gradivo pisateljskih spominov na zadeve bogov in ljudi.

        Prvič v tem razpršenem in razdrobljenem materialu je Zecharia Sitchin sestavil in uporabil, da bi ponovno ustvaril resnični lik En-Kija iz En-Kijevih avtobiografskih spominov in vpoglednih prerokb nezemeljskega boga.

        Predstavljeno kot besedilo, ki ga je En-Ki narekoval izbranemu pisarju, "Knjiga pričevanja", ki naj bi bila v ustreznem času razkrita in odprta, spominja na Yahwejeva navodila preroku Izaiji (sedmo stoletje Pr.n.št.):

Napišite jo na zapečateni tablici, ter v knjigo vgravirajte;

Naj bo to priča do zadnjega dne, pričevanje za ves čas.

Izaija 30: 8

        V obravnavanju preteklosti je En-Ki sam zaznal prihodnost. Pojem, da so Anunnaki, izvajajoč svobodno voljo, bili kreatorji lastnih usod (in usode Človeštva). Na koncu so prišli do spoznanja, da je bilo to namenjeno (usojeno), da je, ko je bilo vse rečeno in storjeno, določilo potek dogodkov. In zato, kot so vedeli hebrejski preroki, bodo prve stvari postale zadnje stvari.

        Zapisi o dogodkih, ki jih narekuje En-Ki, postane temelj za Prerokbe, preteklost pa postane prihodnost. 

 

Besede Endubarja

 

         Besede Endubarja, mojstra pisarja, sina mesta Eridu, služabnika gospoda En-Kija, velikega boga.

(Endubar = Hebrejsko Enoh je bil Kainov sin, torej tudi Adamov vnuk, Metuzalemov oče in Noetov ded. Kristjanom se zdi Enohova knjiga celo izrazito blasfemična, kar je najverjetneje pogojevalo, da je bila umaknjena iz Stare zaveze.

Neke noči sta ga zbudili dve visoki, bleščeči bitji……….)

 

        V sedmem letu po veliki nesreči (Babilon), v drugem mesecu, sedemnajstega dne, sem bil povabljen k mojemu gospodarju, velikemu božjemu, dobronamernemu oblikovalcu človeštvu, vsemogočnemu in milostnemu, Gospodu En-Kiju. Bil sem med preostalimi iz mesta Eridu, ki so pobegnili v suho stepo, prav takrat, ko se je Hudičev veter približal mestu. In odhitel sem v puščavo, da poiščem suhih vej za drva. In pogledal sem gor in glej, zračni vrtinec je prišel z juga. Bil je rdečkast sij in ni bilo nobenega zvoka. In ko se je dotaknil tal, so se štiri ravne noge razširile iz trebuha in je bleščeča svetloba izginila. In sem se vrgel na tla in se raztegnil, ker sem vedel, da je to božje obličje.

Endubar je povabljen k gospodu En-Kiju

        In ko sem dvignil oči, sta bila blizu mene dva božanska poslanca. In imela sta človeški obraz, njuna oblačila pa so bila bleščeča kot vroča medenina. In poklicala sta me po imenu in mi rekla: »Pozval te je veliki bog, Gospod En-Ki. Ne boj se, ker si blagoslovljen. In tu sva, da te dvigneva visoko v zrak in te odpeljeva do Njegovega zatočišča v deželi Magan, na otoku sredi reke Magan, kjer so božji prehodi.

        In ko sta govorila, se je Vrtinec dvignil kot ognjena kočija in ni ga bilo več. Prijela sta me za roke, pri čemer je vsak prijel eno roko. In dvignila sta me in me hitro prenašala med Zemljo in nebom, kakor plava orel. In videl sem deželo in vode ter ravnice in gore. Spustila sta me na otok pri prehodu velikega božjega bivališča. In takrat, ko sta izpustila moje roke, me je bleščeča svetloba, kakršne še nisem videl, zajela in me preplavila, in sem se zrušil na tla, kot da bi bil prazen duha življenja.

        Moji življenjski čuti so se vrnili, kakor da sem se prebudil iz najglobljega spanca, ob zvoku klica mojega imena. Bil sem v nekakšnem zaprtem prostoru. Bilo je temno, vendar je bila tudi avra. Potem se je moje ime spet pozvalo z globokim glasom. Čeprav sem to slišal, ne morem povedati, od kod je prišel glas, niti nisem videl, kdo je to govoril. In rekel sem: Tukaj sem. Nato mi je rekel glas: Endubar, iz Adape, izbran si, da si moj pisar, da napišeš moje besede na tablice.

        In naenkrat se je pojavil žarek v enem delu ograjenega prostora. In videl sem prostor razporejen kot pisalno delovno mesto: pisalna miza in pisalni stolček, na mizi pa so bili fino oblikovani kamni. Ampak nisem videl nobenih iz gline, niti posod z mokro glino. In tam je ležalo na mizi le eno pisalo, trska, in bleščala se je, kot se nikoli ni nobena trska.

        In glas je še enkrat govoril, rekoč: Endubar, sin mesta Eridu, moj zvesti služabnik. Jaz sem tvoj gospodar En-Ki, poklical sem te, da napišeš moje besede, ker me zelo moti, kar je doživelo človeštvo ob veliki nesreči. Moja želja je zapisati pravi potek dogodkov, da bi bogovom in ljudem omogočil, da vedo, da so moje roke čiste. Ne, ker je Sodni potop nesrečno prizadel Zemljo, bogove in zemljane. Toda Velika poplava se je morala zgoditi po usodi, vendar ne tako veliko razdejanje. Ni bilo potrebno, da se pred sedmimi leti zgodi uničenje Babila. Mogoče je bilo preprečiti. In jaz, En-Ki, sem storil vse, kar sem lahko, da ga preprečim. Žal, nisem uspel. In ali je bila vera ali je bila usoda? V prihodnosti se bo sodilo, ker ob koncu dni je dan sodbe. In tisti dan se bo stresala Zemlja in reke bodo spremenile tok, podnevi bo tema in ogenj v nebesih ponoči, na dan vračanja nebeškega boga. In kdor bo preživel in kdor bo poginil, kdo bo nagrajen in kdo bo kaznovan, tako bogovi kot ljudje, takrat bo razkrito; za tisto, kar bi se moralo zgoditi in kar se je zgodilo, kar je minilo, se bo v ciklih ponovilo in kar se je zgodilo po dobri veri, in je bilo dobro, ali za bolno, bo prišla sodba.

        Glas je utihnil; potem je velik gospodar spet spregovoril, rekoč: Zato bom povedal resnično poročilo o Začetkih, o Predhodnih časih in o Starih časih, kajti pretekle laži bi bile prihodnosti skrite. Štirideset dni in štirideset noči bom govoril in ti boš pisal; štirideset bo štetje dni in noči tvoje naloge, štirideset je moje sveto število med bogovi. Štirideset dni in štirideset noči ne boš ne  jedel in ne pil; samo tokrat lahko zaužiješ kruha in vode, in samo s tem boš preživel v času tvoje naloge.

        In glas se je zaustavil in istočasno se je v drugem delu ograjenega prostora posvetilo. Videl sem mizo in na njej krožnik in skodelico. In sem stopi k njej, na krožniku kruh in voda v čaši.

        In glas velikega gospodarja En-Kija je rekel: »Endubar, pojej kruh in popij vodo, ki te bo nasitilo za naslednjih štirideset dni in noči. In naredil sem, kar mi je bilo naročeno. In nato me je glas usmeril, da sem sedel k pisalni mizi in svetloba se je tam povečala. Nisem mogel videti nobenih vrat in odprtine kjer sem bil, vendar je bilo močno svetlo, kot poldnevno sonce.

In glas je rekel: Endubar pisar, kaj vidiš?

        Pogledal sem in videl na mizi zračiti kamenje in pisalo. In rekel sem: vidim kamnite plošče in njihov odtenek je moder, kot čisto nebo. In vidim pisalo, kakršno še nisem videl, njegovo držalo je v nasprotju s katerim koli trstom in konico, ki je oblikovana kot orlovo pero.

        In glas je rekel: To so plošče, na katere boš vpisal moje besede. Po moji želji so bili odrezani najlepši lapis lazuli (sinji, modri granit – največja nahajališča so v Afganistanu), obe strani zglajeni. In pisalo, ki ga vidiš, je božje ročno delo, njegov ročaj je izdelan iz Elektroma in njega konica iz božanskega kristala. V roki se bo prijazno prilegal in z njim boš lahko graviral tako enostavno kot bi pisal po mokri glini. V dveh stolpcih vnesi sprednjo stran, v dveh stolpcih vpiši zadnji del na vsaki kamniti tablici. Ne odstopaj od mojih besed in izgovarjav!

Endubar pri zapisovanju Enkijevih besed

        Vse je utihnilo in dotaknil sem se enega od kamnov, in površina je bila kot gladka koža, mehka na dotik. In jaz sem vzel sveto pisalo, in čutil sem ga kot pero v roki.

        In potem je začel veliki bog En-Ki govoriti in jaz sem začel zapisovati njegove besede, točno tako, kot jih je govoril. Včasih je bil njegov glas močan, včasih je skoraj šepetal. Včasih je bilo čutiti veselje ali ponos v njegovem glasu, včasih bolečina ali agonija. In ko je bila na vseh straneh popisana ena tablica, sem vzel drugo, da sem nadaljeval.

        In ko je izgovorili zadnje besede, se je veliki Bog ustavil in sem lahko slišal velik vzdih. In rekel je: Endubar moj služabnik, v štiridesetih dneh in štiridesetih nočeh si zvesto beležil moje besede. Tvoja naloga je končana.

        Sedaj vzemi to drugo tablico in na njej napiši svoj znak, na koncu pa ga kot pričevanje označi s svojim pečatom. in vzemi tablico ter jo skupaj z drugimi tablicami daj v božjo skrinjo. Kajti ob izbranem času bodo prišli izbrani, da najdejo božjo skrinjo in tablice, in se bodo naučili vse, kar sem ti narekoval; in to bo resnično poročilo o Začetih in Prejšnjih časih ter o Starejših časih in o velikem pomanjkanju, pozneje poznano kot besede Gospoda En-Kija. In to je Knjiga pričevanja o Preteklosti in Knjiga napovedovanja Prihodnosti, kajti prihodnost v preteklosti leži in prve stvari bodo tudi zadnje stvari.

        In prišlo je do premora, vzel sem tablice in jih postavil eno do druge v pravilen položaj v skrinjo. Skrinja je bila narejena iz akacijevega lesa in oblečena z zlatom zunaj in znotraj. In glas mojega gospodarja je rekel: Zdaj zapri pokrov skrinje in pritrdi zaklep. In storil sem naročeno.

        In bil je še en premor. In moj gospod En-Ki je rekel: In tebi, Endubar,  ki si z velikim bogom govoril, in čeprav me nisi videl, si bil v moji prisotnosti. Zato si blagoslovljen in bodi moj predstavnik pred ljudmi. Zapovedi jim, naj bodo pravični, kajti v tem leži dobro in dolgo življenje. In lahko jih potolažiš, da se bodo v sedemdesetih letih obnovila mesta in tudi pridelek. Tam bo mir, vendar bodo tudi vojne. Novi narodi bodo postali močni, kraljestva se bodo dvigala in padala. Stari bogovi se bodo umaknili in novi bogovi bodo razglasili nove vere. Toda usojeno je, da bo ob koncu dni prevladala usoda, in ta prihodnost je napovedana v mojih besedah o preteklosti. Vse to, Endubar, moraš povedati ljudem.

        Bila je pavza in tišina. In jaz, Endubar, sem se sklonil do tal in rekel: Ampak, kako naj vem, kaj naj rečem?

        In glas Gospodov En-Ki je rekel: Znaki bodo v nebesih in besede, ki jih bodo izgovorili, bodo prišle k tebi v sanjah in vizijah. In za tabo bodo še drugi izbrani preroki. In ob koncu bo Nova Zemlja in Novo nebo, in ne bo več potrebe za nove preroke.  In potem je bila tišina, in avra je ugasnila, in duh me je zapustil.

        In ko so se mi vrnili čuti, sem bil na poljih zunaj Eriduja.

Pečat Endubarja, mojstra pisanja