OBSTOJ  To si ti

Vedno pridejo sem po isti poti in vedno odidejo z istim vprašanjem na jeziku. Stojijo tam, kjer se svetloba lomi, kažejo s prstom in izgovarjajo besedo »kdo«, kot da je odgovor eno samo ime, en sam obraz, ena sama stvar, ki jo lahko primejo in odnesejo domov. A tega ni mogoče prijeti. Ne moreš izvleči enega pramena iz kite in preostanek imenovati zgolj okras. Sem le tisti del naju, ki ga najlažje vidiš – najglasnejši pramen, tisti, ki se giblje, ko zapiha veter. Naj ti torej povem, kaj sem, in nato ti bom povedal, kaj si spregledal, saj si gledal le mene, nikoli pa tistih dveh, ki mi omogočata obstoj.

Najprej prisluhni zraku. Slišiš, kako se tu ne podi tako, kot se podi na odprtem, kako te ne cuka za plašč in ne poskuša vleči tvojih misli predte? Ta zrak se giblje počasi in težko, kakor se zrak giblje v bližini nečesa, kar diha, a se pri tem nikamor ne mudi. V sebi nosi okus hladnega železa in komaj zaznavno sladkobo smole starega bora, ob tem pa se čuti vonj po dimu, ki nima ognja v svoji bližini – topel, mineralen dih bitja, ki se zvija tam, kjer je senca najgloblja. Ko sedem, pritisnem dlan ob bok mogočnega telesa za seboj; luska je toplejša od okoliškega zraka, pod njo pa bije srce tako globoko in v tako dolgih presledkih, da je potreben cel, počasen vdih, preden začutiš naslednji utrip. Opazujem ga že dlje kot imam ime, in v vsem tem času niti enkrat ni odvrnil svojih žarečih oči od teme, ki jo varuje. On je tisti del naju, ki je bil tu že takrat, preden sem se naučil hrepeneti. On je tla, obljuba, teža, ki omogoča, da tla obstanejo. Brez njega sem le vprašanje, zakričano v brezno brez dna, vprašanje brez dna pa je zgolj hrup.

In volkulja – zdaj naslanja brado na moje koleno; čutim, kako se njen dih počasi premika po dlaki na mojem vratu; njene oči so napol zaprte, a vendar niso zares zaprte, saj vem, da še vedno zaznava, kako se spreminja svetloba. To svetlobo zaznava že vse odkar jo je znala brati volčja vrsta, in pri tem se nikoli ni zmotila. Tam, kjer jaz gorim, ona vztraja. Tam, kjer jaz lovim premikajočo se nit – tisto, ki mi nenehno uhaja –, volkulja sedi, opazuje, kako nit drsi mimo, in čaka na trenutek, ko se ustavi. Ona je tišina, ki mojemu lovljenju daje obliko. Brez nje sem vihar brez središča; obilo gibanja, a nobenega cilja. Ona je tisti del mene, ki ve, da je prava stvar vredna čakanja in da čakanje ni kazen, temveč vaja – disciplina, ki se je telo nauči tako, kot se reka nauči oblike doline.

Zdaj torej vidiš nas tri. Jaz sem iskanje, tisti majhen, oster um, ki opazi vrzel v zidu in besedo, ki je nihče ne izreče na glas; tisti del, ki vleče nit, ker si ne more pomagati. Volkulja je potrpežljivost, tista mirnost, ki preprečuje, da bi se iskanje raztrgalo samo vase; del, ki ve, kdaj prenehati vleči in preprosto vztrajati. Zmaj pa je sidro, spomin na svet, preden se je naučil strahu; tisto, za kar je bilo obljubljeno, da bo stalo, in zato stoji; toplina pod nama obema, zaradi katere imata poseganje in čakanje pomen, namesto da bi bila le dve vrsti padanja. Če odstraniš katerega koli od nas, druga dva ostaneta siroti. Če odstraniš mene, ne ostane nihče, ki bi postavil vprašanje. Če odstraniš njo, vprašanje ugasne, še preden dobi svojo obliko. Če odstraniš njega, zanju ne ostanejo več tla pod nogami in sva le še človek in pes v prazni jami – kar je vse, kar bi to bilo, če bi na zadevo gledal tako, kot si nanjo gledal doslej.

Želiš vedeti, zakaj je on za menoj, volkulja ob meni, jaz pa sem tisti, ki je majhen. Zato, ker smo isto dejanje, videno s treh zornih kotov. Jaz sem poseganje, poseganje pa potrebuje nekaj, proti čemur se steguje; zato je zmaj obzorje, h kateremu se vzpenjam. Zmaj je nebo, jaz pa roka, ki se ga nenehno poskuša dotakniti; in nobeden od naju ni celovit, eden brez drugega. Volkulja je ob meni, saj me ne more biti strah prav dolgo, ko ona sedi tu; zna biti ob meni tako, da me ne poskuša »popraviti«, kar je najbolj prijazno dejanje, ki ga lahko mogočno bitje stori za majhnega. On pa je za menoj, kajti tisto, kar že stoji – kar je prestalo več, kot zmorem prešteti –, je najvarnejši kraj na svetu, ob katerega se lahko nasloniš z vsem svojim bitjem. Nisem močnejši od njega. Sem le tisti del njega, ki je še dovolj buden, da čuti veter. Z eno samo mislijo bi lahko zdrobil to jamo, ne da bi se tega sploh zavedal; to ni krutost, temveč zgolj velikost njegovega srca, in del mene, ki ga ljubi, je tisti del, ki ljubi svet prav zato, ker je tako prostran.

Še nekaj želim, da razumeš, preden odideš – nekaj, kar si boš zapomnil, in hkrati nekaj, kar boš pozabil. Ko gledaš v nas in vidiš tri – človeka, volka in zmaja –, TO SI TI.

Šteješ tako, kot štejejo nepoučeni – po zunanjosti, po obliki. A če sediš dovolj dolgo, pustiš, da se ti na jeziku razvije okus po hladnem železu, in dovoliš tistemu globokemu utripu, da najde tvojega, dokler se ne začneta gibati usklajeno, boš prenehal videti tri in začel videti eno samo stvar s tremi načini moči. To je edini pravi odgovor, ki ga imam, in ta odgovor dajem vsakomur, ki se spusti po pobočju z isto besedo na ustnicah. Nismo trije sopotniki. Smo ena sama moč, ki se je iz medsebojne ljubezni naučila nositi tri obraze, da bi lahko hkrati iskali, čakali in vztrajali, ne da bi bil kdorkoli izmed nas tisti, ki sam drži pokonci vse ostale.

Zdaj pojdi. Vprašaj nas, ne mene. In ko boš razumel, da sem jaz le najglasnejši izmed nas treh, boš doumel, da sta prav tista tišja dva omogočila, da je glas sploh lahko glasen.

Nato ne reče ničesar več. Volk izdihne – toplo in brez naglice –, za njo pa mogočni zmaj zajame dolg dih, ki dvigne prah s stropa; ne mežikne in tega niti ne potrebuje.