KOMPAS

Morje se mu je vedno zdelo kot zvest prijatelj, a ko se je spremenilo v sovražnika, se je njegovo življenje dramatično spremenilo. Dvanajstletni deček se je naučil čakanja, tišine in odsotnosti. Medtem ko se je njegov oče na ladji, izgubljeni na obzorju, spopadal z besom valov, se je med kompasi, obljubami in pismi, ki jih je hranil kot zaklade, naučil, da se pogum in upanje lahko pojavita na najbolj nepričakovanih mestih.

To je zgodba o vezeh, ki kljubujejo nevihtam, o moči ljubezni, povezanosti in neusmiljenem iskanju tistega, ki ga ljubiš, tudi ko se zdi vse izgubljeno.

Zvok valov, ki se razbijajo ob obalo, je Miku vedno prinašal mir.

Kot da bi morje dihalo, kot da bi vsak val govoril: "Tukaj sem, stalen, večen."

A to jutro se je morje zdelo daleč. Star je bil dvanajst let in je imel navado šteti dneve, dokler se oče ne vrne s potovanja. Blaž Kolman je delal na ribiški ladji in preživel tedne, včasih mesece, stran od doma.

Majhna lesena hiša na pobočju, pobarvana v obledelo modro barvo zaradi časa in morskega zraka, je bila kraj, kjer je Miki odraščal in poslušal zgodbe, o ozvezdjih in očetovih dogodivščinah.

Okna so bila vedno odprta, zato je vonj oceana vel v sobe in ga nenehno spominjal na Blažev poklic.

Ko se je vrnil, je Blaž nadoknadil vsako izgubljeno minuto.

Lovila sta ribe v jezeru, ki je bilo oddaljeno 30 minut, metala žogo po šolskem dvorišču do sončnega zahoda, ponoči pa sta, ko sta ležala na obrabljeni odeji na dvorišču, ustvarjala ozvezdja, ki so obstajala samo za njiju.

»Poglej, Miki, to je ozvezdje Ribičev«, je rekel Blaž in risal namišljene črte med zvezdami. In to je tvoje, ozvezdje malega kapitana«.

Laura, njegova mama, se je smejala, ko je opazovala, kako se pogovarjata kot stara prijatelja, kot da čas na morju ne bi nikoli obstajal. Z rjavimi lasmi, vedno visoko spetimi, in rokami, ki so dišale po zeliščih z njenega majhnega vrta, je bila Laura sidro družine.

Včasih jo je Miki ujel, kako z mešanico ponosa in skrbi strmi v morje. Vez med očetom in sinom je bila vez, sestavljena iz potrpežljivosti in majhnih tradicij.

Največja med njimi je bil star medeninast kompas, dediščina Blaževega dedka, dovolj majhen, da bi se prilegal otroški dlani, z začetnicami TK, Tomaž Kolman, vgraviranimi na hrbtni strani, moški, ki ga je Blaž opisal kot močnega kot morje in nežnega kot vetrič.

»Sever ni le točka na zemljevidu, Miki«, je rekel Blaž in držal kompas med njima.

»Je tudi kraj v srcu, točka, h kateri pogledaš, ko se zdi vse izgubljeno. Ko stari mornarji niso imeli instrumentov, so se ozirali k Severnici, tudi v najtemnejših nočeh, ko so jo vodili domov«.

Tistega dne je veter nosil vonj po soli in slovesu, skoraj boleče intenzivno modro nebo, kruta ironija pritiska na Mikove prsi.

Blaž je pakiral torbo, medtem ko si je Miki poskušal zapomniti vsako podrobnost: strnišče, ki ga je praskalo po obrazu, ko ga je objel, hrapave roke, zaznamovane z žulji od vrvi in ​​mrež, miren pogled, ki je zrl onkraj obzorja.

»Čez tri tedne«, je obljubil Blaž in skrbno zložil svoja redka oblačila. Njegova mornarska uniforma, obrabljena, a čista, je zasedla častno mesto na vrhu kupa.

»Vrni se za moj rojstni dan«, je rekel Miki in poskušal skriti strah, ki ga je vedno čutil v teh trenutkih. Že kot otrok se je bal morja, ne mirnega, ampak drugega, ogromnega in nepredvidljivega, ki je za več tednov odneslo njegovega očeta.

Preden je odšel, se je Blaž sklonil, da bi bil v višini oči svojega sina. Iz žepa je potegnil kompas in ga položil Mikiju v roko; kovina je bila topla, kot da bi vsrkala Blaževo telesno toploto.

»Če me boš preveč pogrešal, samo poglej proti severu; v to smer sem obrnjen«.

Blaž je čutil, kako se mu stiska grlo, a je s sinom potisnil kepo, ki se je naredila.

»Mama in jaz te bova pogrešala,« je rekel z zadušenim glasom. Blaž se je nasmehnil in sinu razmršil lase. »Obljubim, da se kmalu vrnem. Pazi na svojo mamo. Ti boš moški v hiši, medtem ko me ne bo,« je stavek močno težil njegova mlada ramena, a se je strinjal in poskušal izgledati močnejši, kot se je počutil. Avto, ki bo Blaža odpeljal v pristanišče, je že čakal na makadamski cesti.

Laura je dolgo poljubljala moža in mu zašepetala nekaj, kar je bilo mogoče le vprašati. Miki je videl, kako je oče prikimal, kako so se mu oči nenadoma zasvetile, nato se je motor ustavil in prah, ki ga je dvignil avto, je nekaj sekund visel v zraku, kot da bi se tudi on upiral odhodu.

Miki in Laura sta stala na verandi, dokler avto ni izginil za ovinkom. Materina roka je našla njegovo in skupaj sta se vrnila v hišo, ki se je zdaj zdela nekoliko bolj velika in mirna.

Na začetku so bila pisma in telefonski klici rdeča nit, ki je ohranjala Blaževo prisotnost v domu.

Miki je vsako pismo shranil v škatlo za čevlje pod posteljo in ga ponovno prebral, ko je hrepenenje postalo premočno. Telefonski klici so bili kratki, ladijski radio omejen, a dovolj, da je potrdil gotovost, da je vse v redu, dokler ni nit ... pretrgana.

Bil je torek med večerjo. In radio, ki ga je Laura vedno uglasila na lokalno postajo, da bi slišala vremensko napoved, je prekinil glasbo z nujnim obvestilom. Nepričakovana nevihta, ki jo je meteorologinja opisala kot netipičen pojav, je prizadela vzhodno obalo. Med prizadetimi plovili je bila tudi ribiška ladja Suho, na kateri je delal Blaž.

Slike na televiziji so prikazovale valove kot tekoče stene, nebo, ki so ga trgale strele, ki so, kot kaže, trgale sam nebesni svod. Morje, ki ga je Miki vedno videl kot tihega spremljevalca svojega otroštva, se je spremenilo v nekaj neprepoznavnega, v besno zver, ki je požrla čoln z enako lakoto, s katero je majhne školjke na plaži. Noč je postala neskončna. Laura, ki je imela vedno pri roki telefon, je izmenično klicala ribiško družbo in obalno stražo. Miki, ki je sedel na stopnici verande, je med prsti stiskal kompas, dokler se mu kovinske sledi niso vtisnile v kožo. Odpravil se je proti severu, kot da bi v daljavi, onkraj teme, našel očeta.

Iskanje se je začelo naslednji dan, ko je neurje nekoliko pojenjalo. Obalna straža in prostovoljci pa so prečesavali območje, kjer so prejeli so zadnji signal ladje. Prve tri dni so rešili pet članov posadke, ki so pluli v reševalnem čolnu, a niso našli nobenega sledu o Blažu.

Po tem je bila le tišina. Mikijeva hiša je postala čuden kraj, kot da bi se prepeljala v drugo dimenzijo, kjer se je vse zdelo enako, a nič ni bilo. Laura je poskušala biti močna in se je skrila v sobi, da bi jokala, a stene so bile pretanke, da bi zadušile hlipanje. Miki se ni več smejal; njegove oči, nekoč žive in radovedne, so se zdaj zdele motne, kot da bi jih prekrivala tanka plast megle. Obljuba, ki jo je dal očetu, da bo moški v hiši, se mu je zdela nemogoča. Kako je lahko močan, ko se je v sebi počutil, kot da se razpada? Kako naj potolaži mamo, ko je sam potreboval tiho, duševno pomoč?

Ponoči si je tiho ponavljal, ko je gledal v kompas. Obljubil si, da se boš vrnil.  Moški ne kršijo obljub. Še nisem pripravljen. Čas je začel izgubljati svojo obliko, dneve, kot je bil ta, so zaznamovali le telefonski klici, ki so vedno prinesli isti odgovor: nič. Sosedje so prihajali s hrano in tolažilnimi besedami, ki so zvenele votlo. Šola je pošiljala poročila o iskanju, ki so se iz tedna v teden zmanjševala, šest tednov pozneje se je zdelo, da celo veter samo še šepeta.

Telefon je zazvonil; Laura se je oglasila s hitrostjo nekoga, ki nikoli ni nehal pričakovati dobrih novic.

Mikijeva mama se je namrščila in ga med govorjenjem pogledala v oči. Mislil je, da je konec, potrditev tega, kar so vsi že slutili. Nato pa se je Laura nasmehnila. Najden je bil preživeli, ime mu je bilo Edo Turnšek, eden od Blaževih mornarjev. Izkušen ribič je plul z Mikovim očetom skoraj desetletje.

Dve uri vožnje stran je okreval v bolnišnici, potem ko ga je našla trgovska ladja iz razbitin. Vožnja do bolnišnice je bila tiha, Miki je držal kompas v žepu, s palcem pa je božal opraskano steklo kot talisman. Laura je vozila odločno, členki so ji bili beli od moči, s katero je obračala volan.

Edo Turnšek je bil neprepoznaven, tako suh, da se je zdelo, kot da je narejen samo iz kosti in kože. Ustnice je imel razpokane od soli, oči pa so bile temne jamice. V bolnišnici so opravili vse varnostne ukrepe in Miki je vstopil v sobo, ne da bi vedel, kaj lahko pričakuje. Edo je stegnil roko in jo prijel za tresočo se roko.

Med njegovimi prsti se je lesketalo nekaj znanega: majhna verižica z drobnim kompasom, ki ga je Blaž vedno nosil pod majico.

»Tvoj oče,« je začel Edo z glasom, podobnim zmečkanemu papirju, »je najpogumnejši človek, kar sem jih kdaj srečal.«

Edo je pojasnil, da je Blaž koordiniral evakuacijo, ko je ladjo zadela nevihta, in poskrbel, da so imeli vsi dostop do reševalnih čolnov.

V kaosu pa so bili ločeni. Edo, Blaž in trije drugi moški so pristali v majhnem reševalnem čolnu, ki ga je odnašalo bučanje neurja.

Naslednji dnevi so bili nočna mora žeje, lakote in naraščajočega obupa. Dva od moških nista preživela dehidracije. Blaž je spoznal, da skromne zaloge, ki so jih imeli, ne bodo dovolj za vse, ki so ostali.

Ko je na obzorju zagledal skoraj nevidno silhueto otoka, se je odločil, da je to njegova edina možnost.

»Moral je izpolniti obljubo«, je pojasnil Edo in pogledal Mikija.« Hotel se je vrniti za tvoj rojstni dan«.

V zgodnjih jutranjih urah petega dne je Blaž Edu izročil medaljo, slekel srajco, si jo zavezal okoli pasu in se potopil v temno vodo, preden bi ga kdo lahko ustavil.

Nazadnje sta ga videla, kako je odplaval proti nečemu, kar je bilo podobno gobasti deželi ali le žarku upanja. Edo in drugi moški sta na čolnu čakala še tri dni; njegov spremljevalec ni preživel. Eda so rešili malo preden je tudi sam podlegel vročini, žeji in nezavesti.

Miki je pogledal verižico v rokah, nato pa obrnil kompas, ki ga je nosil s seboj, proti severu.

Njegov oče je vedno govoril, da naj pogleda proti severu, če ga želi najti; to ni bil le znak, ampak namig.

Tisto noč se je zemljevid razprostiral po kuhinjski mizi. Laura ga je opazovala, sprva ni razumela, kaj misli, a je postopoma dojemala, kaj njen sin počne.

Miki je izračunal položaj, kjer so našli Eda, in narisal ravno črto proti severu. Tam je, kot pozabljeno središče na zemljevidu, ležal majhen otok, šest kilometrov od zadnjega znanega položaja.

Naslednje jutro je obvestilo o tem odnesel policiji. Poslušali so ga, a njihove oči so rekle: »On je samo otrok, ki se oklepa sanj.«

Potrpežljivo so mu razložili, da je območje že preiskano, da je malo verjetno, da bi kdo preživel tako dolgo, da morje verjetno ne bi pustilo Blažu preživeti.

»Moj oče je živ,« je izjavil Miki z gotovostjo, ki ni izhajala iz logike, temveč iz nečesa globljega.

Obljubil je, da se bo vrnil, Laura mu je verjela; materina vera je sila, ki je ni mogoče izmeriti z izračuni ali verjetnostmi. Zbrala je sosede, prijatelje in znance, pokazala zemljevide, ponovila Edovo zgodbo in kot dokaz pokazala kompas. Začela je kampanjo na družbenih omrežjih in prosila za pomoč pri organizaciji iskanja na otoku, ki bi odkrilo takšno osebo.

Sčasoma je za to slišala lokalna televizijska postaja in se odločila, da bo zgodbo povedala v etru.

Posnetek je prikazoval Mikija, kako sledi črti na zemljevidu, njegov pogled je bil odločnejši kot kdaj koli prej od očetovega izginotja, majhen kompas v roki pa je bil kot svetilnik.

Donacije so se vrstile, najprej od sosedov in prijateljev, nato od neznancev, ki jih je ganila zgodba o fantu, ki se ni hotel vdati.

Lokalni poslovnež je ponudil svoje lovske sposobnosti za odpravo. Pilot helikopterja se je prostovoljno javil za začetno iskanje iz zraka, obalna straža pa je pod pritiskom javnega mnenja dodelila ekipo, ki je spremljala reševalno akcijo.

Ko je čoln odprave zapustil pristanišče, je bilo nebo jasno, a v zraku je bila napetost nečesa, kar bi lahko spremenilo življenja ali za vedno uničilo upanje.

Miki je ves čas držal kompas, njegov palec je sledil opraskanemu steklu, kot da bi ga toplina njegovega dotika lahko ohranila pri življenju.

Laura je bila ob njem, z eno roko na sinovi rami, z drugo pa se je močno oklepala ograje čolna. Njen pogled je bil uprt v obzorje, v njem pa je bila tista mešanica upanja in strahu, ki jo poznajo le žene, matere.

Potovanje je trajalo pet ur; z vsako miljo je Miki čutil, kako mu srce hitreje bije. Kaj če se je motil? Kaj če je otok zapuščen? Kaj če so prepozni? Dvomi so bili kot kruti valovi, ki so mu pljuskali ob prsi, a je ostal neomajen in gledal proti severu.

Otok se je pred njim dvigal kot šepet na obzorju, skoraj sramežljivo, kot da bi se hotel skriti pred preostalim svetom.

Bil je manjši, kot se je zdelo na zemljevidu, košček zemlje, obdan s koralnimi grebeni, kar je pojasnilo, zakaj so ga morda spregledali med začetnimi iskanji.

Čoln je upočasnil in vsak pridobljeni meter se je zdel, kot da se vleče v neskončnost. Miki ni mogel odtrgati pogleda od vedno daljše črte peska in zelenja.

Čutil je, kako mu srce razbija v sencih, čutil je težo kompasa v njegovi roki, kot da bi utripalo samo od sebe. Ko se je trup barke dotaknil plitve vode, se je po barki razširila tišina.

Nihče si ni upal ničesar reči, kot da bi besede lahko pregnale upanje, ki je viselo v zraku. Skočili so na vroč pesek in korakali skozi gost gozd, ki je prekrival notranjost otoka.

Veje so jih praskale po obrazih, suhljad je pokala pod njihovimi nogami in vsak zvok se je zdel glasnejši kot bi moral biti. Miki je vodil skupino, gnan z nerazložljivo gotovostjo. Laura je sledila tesno za njim, njene oči so prečesavale vsako senco, vsak gib, ……

nato pa so ga zaslišali, najprej nerazločen zvok, kot da bi nekdo šelestel z listjem. Nato ustavljajoče se korake. Skupina se je ustavila, Miki je začutil, kako mu je zastal dih, nato pa se je iz zelenih senc pojavila suhljata postava. Opečena koža, zelo dolga sršasta brada, raztrgana oblačila od sonca, časa in soli.

Toda te oči, te oči je poznal, še preden je lahko spregovoril. Za trenutek se je Miki znova ustavil; del njega se je bal, da je to njegova domišljija, zvijača želje, obupano upanje.

Toda ko so se moški pogledi srečali z njegovimi, je vse okoli njega izginilo. "Očka," je zašepetal, beseda mu je ušla kot molitev. Blaž se je poskušal nasmehniti, a njegov glas je zvenel tresoče. Naredil je korak, nato še enega. In Miki je tekel, kot da bi se mu nekaj v notranjosti zlomilo. Moč objema ju je oba podrla na tla, Blaž pa je objel sina, kot nekdo, ki zadržuje dih po dolgem bivanju pod vodo. Mikijeve nosnice so se napolnile z vonjem po soli, znoju in lesnem dimu; očetove koščene, hrapave roke so ga močno oklepale, kot da bi se bal, da bi ga spustil in videl izginiti.

Kmalu zatem je pritekla Laura, zadihana, in se jima pridružila v objemu. Tam, sredi tega izgubljenega otoka, se je svet skrčil na tri ljudi in dedkov kompas, ki je bil še vedno v fantovem žepu.

Blaž ni imel moči, da bi spregovoril, toda ko se je s konicami prstov dotaknil kompasa, so mu po osončenem obrazu tekle tihe solze.

Niso bile solze bolečine, temveč ponovnega snidenja. Reševanje je bilo izvedeno naglo; na čolnu je Blaževa roka ves čas počivala na Mikijevem boku, kot da bi se moral prepričati, da je tam. Miki pa niti za sekundo ni odmaknil pogleda od očeta. Blaževa zgodba o preživetju se je hitro razširila: kako je po skoraj šesturnem plavanju dosegel otok, zgradil zavetje iz naplavljenega materiala, lovil majhne živali in zbiral deževnico.

Upanje je ohranjal tako, da je vsak dan do Mikijevega rojstnega dne označeval kamne.

Mesec dni pozneje, zdaj okrevan, je Blaž sedel na dvorišču s sinom, tako kot prej.

Kompas je ležal na mizi med njima in odražal popoldansko vreme. Miki je vedel, da ta majhen predmet ni bil le iz kovine in stekla; bil je dokaz, da obstaja pot, tudi ko se zdi vse izgubljeno.

In ta pot vodi k Severnici, ki jo nosimo v sebi.