SANJAČKA AELLA                            PO SLEDEH MITOV IN LEGEND

Aella je bila vedno sanjačka. Njen najljubši kraj ni bil na trdnih, predvidljivih tleh, temveč v prostrani, nenehno spreminjajoči se pokrajini neba. Zanjo oblaki niso bili le vodna para; bili so premikajoče se gore, lebdeči otoki in, če si dovolj pozorno pogledal, so bili dom njenega najstarejšega in najdražjega prijatelja.

Ime mu je bilo Zefirus in bil je veličasten. Varuh, narejen iz same snovi neba – mehke, valovite beline mirnega kumulusa, divje, električno sive barve prihajajoče nevihte. Živel je v njenih sanjah, skrivni spremljevalec, s katerim je letela vsako noč. Bil je njeno varno pristanišče, tihi varuh njenih upov, tisti, ki se je z njo dvignil visoko nad majhne, ostre robove njenega budnega življenja.

Seveda je vedela, da ni resničen. Bil je čudovita podoba, tolažilna zgodba, ki si jo je pripovedovala.

Toda v zadnjem času se je meja med njenim sanjskim in resničnim svetom začela zamegljevati.

Zbudila se bo iz sanj, v katerih je letela z njim skozi nevihto, njeni lasje pa bodo vlažni od meglice, ki bo dišala po ozonu in visoki nadmorski višini. Sprehajala se bo po mestu, z občutkom izgubljenosti in preobremenjenosti, nenaden, nežen vetrič pa jo bo objel kot tolažilni objem, vetrič, ki se bo neverjetno zdel podoben sunku njegovega krila. Rekla si bo, da si bo to le domišljala.

Danes stoji na visoki pečini, skrbi njenega življenja pa so ji težka teža na ramenih. Zapre oči, kot to počne tako pogosto, in si prikliče njegovo podobo. Predstavlja si njegovo veliko, modro glavo, narejeno iz oblakov in zvezdne svetlobe, ki počiva blizu njene. Predstavlja si občutek njegove stalne, mirne prisotnosti, varuha pred lastnimi tesnobami. To so njene znane, tolažilne sanje.

Toda tokrat je drugače.

Resnična toplina, kot sončna svetloba, ki se prebija skozi oblak, se dotakne njenega lica. Veter se ne spremeni z naključnimi sunki gore, temveč s počasnim, globokim ritmom spečega diha. Vonj čistega, svežega dežja in nečesa starodavnega, nečesa živega napolni zrak. Njene oči se sunkovito odprejo. Svet je enak, a je popolnoma preoblikovan. Oblaki pred njo niso samo oblaki. Imajo obliko. Obliko. V vrtinčasti meglici skoraj razloči ogromno, nežno oko, ki jo gleda z ljubeznijo, tako prostrano kot samo nebo. Doživi dih jemajoče, navdihujoče spoznanje. Ves ta čas se je motila. Nikoli ni bil le sanje, v katere je pobegnila. Bil je moč in upanje v njej, tako močno, da se je začelo razlivati, dobivati obliko, se dotikati resničnega sveta. Ali morda ... morda sploh ni bil sanje. Morda je končno le dovolj odprla oči, da je zagledala veličastnega varuha, ki je bil ves čas z njo.