IZ ZGODOVINE MITOV IN LEGEND

Tišina, ki je sledila kričanju, je bila najhujši del. Bila je težka, mrtva stvar, ki jo je prekinjalo le tiho sikanje žerjavice in počasen, kapljajoč zvok krvi z njegovega meča na kamnita tla. Rhane je sedel v ruševinah velike dvorane, njegovo telo je bilo izmučeno od izčrpanosti, njegova duša pa izpraznjena votlina žalosti. Strmel je v svoje roke, prepojene s krvjo lastnega ljudstva.

Za njim se je premaknil veliki zmaj Valerius, njegova ogromna teža je bila tih, tolažilen pritisk. Zver je bila edina stvar na svetu, ki ni bila zlomljena.

»Morali smo ubijati,« je zašepetal Rhane, besede so bile raztrgane in surove, bolj samemu sebi kot starodavnemu bitju za hrbtom. »Valerius ... bili so izgubljeni. Šepetajoča poguba jima je vzela misli. Bili so ... lupine, napolnjene z ničemer drugim kot sovražno, požirajočo gnilobo. Ni bilo zdravila. Samo meč. Samo ogenj. Morali smo.«

Bil je bojevnik, kralj. Bil naj bi ščit za svoje ljudstvo, ne pa njihov rabelj. Spustil je glavo, teža lastnih dejanj ga je zdrobila.

Misel, starodavna kot gora in mirna kot globoka zemlja, se je dotaknila njegovega uma. Bil je Valeriusov glas, ne obsojanja, temveč globoke, tihe modrosti.

»Vidiš samo kri, mali kralj. Čutiš samo bolečino rane. Vendar moraš videti, kar vidim jaz.«

Rhane ni pogledal gor. Ni mogel.

»Ali preklinjaš gozdni požar?« so nadaljevale zmajeve misli, nežne, a odločne. »To je grozna, uničujoča stvar. Žge in počrnjuje. A tudi čisti. Odstranjuje odmrli les, bolezen, ki duši svetlobo. Ustvarja pot novemu, zelenemu življenju, da zraste iz pepela. Danes nisi bil mesar, Rhane. Bil si ogenj.«

Rhane je pogledal svoje krvave roke. Ogenj ...

»Kri na tvojih rokah ni madež krivde, razen če se sam odločiš, da bo,« je zagrmel Valeriusov glas. „Naj bo voda. Življenje, ki si ga vzel, je odkupilo življenja tisočim, ki se bodo šele rodili v svetu, brez te kuge. Njihova prihodnost je nova rast. Tvoja bolečina je cena. Kraljeva cena.“

Rhane je počasi dvignil glavo. Iz senc porušene dvorane so se začeli pojavljati preživeli. Tisti, ki so bili skriti, nepokvarjeni. Otroci. Niso ga gledali s grozo, ki jo je pričakoval, temveč z globokim, žalostnim razumevanjem. Niso videli morilca, temveč odrešenika, ki je zanje nosil nemogoče breme.

Teža v njegovi duši ni izginila, ampak se je preobrazila. Ni bila več uničujoča teža krivde, temveč težka, plemenita teža žrtvovanja. Postal je strašen, potreben ogenj. In iz tega pepela bo on tisti, ki bo negoval novo rast. Zgradil bo svet, tako prijazen in tako močan, da takega ognja ne bo nikoli več potrebno. In to je bil vzrok, vreden vsake bolečine.