IZ ZGODOVINE MITOV IN LEGEND

Mlada služkinja, katere življenje je bilo kot sveža, nepopisana stran, je nekoč vprašala staro kraljico: »Vaše veličanstvo, ali niste osamljeni? Tukaj na robu sveta, z morjem kot edinim podanikom in vetrom kot edinim svetovalcem?«

Kraljica Eleonora, katere obraz je bil čudovit zemljevid dolgega in življenja polnega zgodb, se je obrnila od razburkanega morja in se nasmehnila. Njene oči, barve zimskega neba, so imele modrost, ki je bila tako globoka in nemirna kot sam ocean.

»Osamljena, otrok? Ne,« je rekla, njen glas je bil mehak, enakomeren zvok ob bučanju valov. »Nikoli nisem sama. Imam Therona.« Pokazala je z brado in dekle je sledilo njenemu pogledu. Tam, ob kraljici, je stal veliki zmaj, njegove luske so bile barve nevihtnih oblakov in starodavnega kamna. Za mlado služkinjo je bil strašljiva legenda. Toda za kraljico je bil nekaj povsem drugega.

»Ni bil vedno tako veličasten,« je pojasnila Eleonora, njen pogled je bil še vedno uprt v obzorje. „Ko sem bila mlada, neizkušena kraljica, je bil le iskra ognja v mojem srcu – moja lastna divja, nepreizkušena volja. Pogosto sem se ga bala. Poskušala sem ga skriti, biti nežna, popustljiva vladarica, ki so od nje vsi pričakovali.“

Položila je roko, nagubano od starosti, a še vedno močno, na zmajev ogromen, topel vrat.

„Toda življenje je kovačnica. Vsaka težka odločitev, ki sem jo sprejela, vsaka neprespana noč, ki sem jo preživela v skrbi za svoje ljudstvo, je otrdela njegove luske. Vsaka žrtev, ki sem jo prestala za svoje kraljestvo, vsak košček lastne sreče, ki sem ga dala za večje dobro, je bila nit, ki je tkala njegova mogočna krila. Brazgotine na njegovi koži so brazgotine

moje žalosti, ogenj, ki drema v njegovih prsih, pa je ljubezen, ki sem jo gojila do svoje družine, svojega ljudstva in svojega življenja.“

Kraljica se je končno obrnila in pogledala mlado služkinjo, njene oči so sijale z močno, navdihujočo svetlobo.

„Vidiš, otrok, vsaka ženska kuje svojega zmaja, medtem ko živi. Sestavljen je iz njenega poguma, njenih žalosti, njenega smeha in vsake bitke, velike ali majhne, ki jo je preživela. Mnogi se bojijo staranja. Vidijo le bledenje svoje mladosti. Ne vidijo veličastne, mogočne zveri modrosti in odpornosti, ki raste ob njihovi strani z vsakim letom.“

Zmaju je namenila ljubeč, zavedajoč pogled.

„On je vsota mojega življenja. On je moja zgodovina, moja moč in moja divja, neomajna duša, ki je končno dobila obliko. Nisem osamljena starka. Sem kraljica, ki si je končno prislužila čast stati ob svojem zmaju.“