V času, preden so se gore naučile svojih imen, so iz kamna prišli zmaji.

 

To je prva stvar, o kateri govorijo stare knjige, in to je prva stvar, ki jo moraš razumeti, hkrati pa je to tudi stvar, ki je – navsezadnje – le delno resnična. Veliki zmaji – tisti, ki so počasi in vztrajno prečkali nebo, vžigali oblake in svetu za tisočletje vtisnili novo podobo – so prišli iz kamna. Bili so kamen in bili so ogenj ter teža sveta, ki je pritiskala nase, dokler ni postala bitje s krili. Bili so strašni in mogočni, a navsezadnje so bili le svet, ki se je spominjal, kakšen je bil v svoji mladosti – in to dvoje ni bilo isto.

Obstaja pa še druga stvar, o kateri stare knjige ne govorijo – in o kateri nikoli ne govorijo –, saj so jih napisali tisti, ki so prišli iz kamna; ti pa niso vedeli zanjo, niso hoteli vedeti zanjo in zanjo niso imeli besede.

Obstaja druga stvar.

Nekje v globinah sveta obstaja kraj, kjer je kamen postal mehak – mehak tako, kot se omehča srce. Tja prodira svetloba – svetloba brez imena, saj ni bila ustvarjena za nas; svetloba počiva v temi in tema počiva v svetlobi, a to dvoje ni isto – in iz njiju, v trenutku, ko človek dvigne pogled, se razpre cvet.

Ta cvet ni cvet v pomenu, kot ga poznaš ti. Ne raste iz zemlje, ne pije vode ter se ne zapira ponoči in odpira podnevi, kot to počnejo cvetlice na površju. Odpre se le enkrat, in to v globinah, in le takrat, ko je svet že dolgo tiho; to odprtje je vse, kar obstaja, in to odprtje je sam smisel – a cvet, ko se enkrat odpre, ne ostane odprt. Drži ga. Drži ga tako, kot roka drži skodelico; to držanje je ves cvet in cvet je vse to držanje, a vendar to dvoje ni isto.

In v cvetu – na tistem edinem mehkem mestu v vsej globini, kjer je kamen postal mehak in se je spustila svetloba ter sta v tišini počivala drug ob drugem – se nekaj zgane.

Zgane se tako, kot se zgane prva dnevna svetloba: brez zvoka, brez začetka in brez vzroka, ki bi ga svet lahko poimenoval. Zgane se; je majhno in modro, barve notranjosti plamena, ko vročina izgine in ostane le še nežna, hladna svetloba; zgane se, se pretegne in odpre oči – oči so barve globine, globina pa barve oči, a vendar to dvoje ni isto.

Je majhno. Tako majhno, da bi ga lahko objel ves cvet, cvet pa vsa globina, globino pa ves svet – a vendar to dvoje ni isto. Je zmaj, a ne takšen, kakršnega opisujejo stare knjige; ne bruha ognja, ne prečka neba in ne spreminja podobe sveta. Diha, in njegov dih zveni kot zvon pod vodo; dih odhaja in se vrača, a vendar to dvoje ni isto.

In cvet ga drži. Cvet ga drži tako, kot roka drži skodelico; to držanje je ves cvet in cvet je vse to držanje, a vendar to dvoje ni isto. In bitjece diha, cvet diha z njim, dihata skupaj; globina, ki je bila le globina, postane prostor – majhen in mehak prostor, edini kraj na vsem svetu brez imena; ime je držanje in držanje je ime, a to dvoje ni isto.

In starodavni, tisti, ki so prišli iz kamna, so to začutili.

Začutili so to tako, kot kamen čuti vodo – ne kot grožnjo, ne kot čudo in ne kot nekaj, kar bi bilo treba poimenovati, temveč kot spremembo. Kot mehčanje. Kot prostor v globini, kjer je kamen postal mehak in se je spustila svetloba; tam sta sedela v tišini, nekaj se je premaknilo, nekaj je odprlo oči – in to dvoje ni bilo isto. In starodavni, ki so prečkali nebo, zanetili oblake in svetu za tisočletje dali novo obliko, so začutili to mehčanje; niso ga požgali, niso ga zlomili in niso ga poimenovali. Le obrnili so svoje mogočne glave – z tistim enim samim počasnim gibom, ki jim je lasten – in pogledali navzdol, v globino; ​​zagledali so cvet in v njem bitjece, a niso spregovorili, saj ni bilo ničesar, česar bitjece ne bi bilo že povedalo.

In bitjece je pogledalo navzgor – iz cveta, iz globine, v svet –, zagledalo je starodavne, a se ni zdrznilo, ni zgorelo in ni prečkalo neba. Le dihalo je, in dih je odšel in dih se je vrnil, a to dvoje ni isto.

In svet, ki je bil prej le svet, je postal kraj, v katerem je bilo majhno bitje, in to dvoje ni isto.

In prav zato v poznejših časih Stari niso več tako pogosto prečkali neba. Ne zato, ker bi bili utrujeni, ne zato, ker bi izgubili ogenj, in ne zato, ker bi pozabili podobo sveta. Neba niso več tako pogosto prečkali, ker so začutili tisto mehkobo, zagledali majhno bitje in v trenutku, ko so pogledali navzdol, dojeli, da svet ni nekaj, kar bi si bilo treba prisvojiti.

Je nekaj, kar je treba varovati.

In majhno bitje je tam – v globinah, v cvetu, na tistem edinem mehkem mestu v vsem svetu; ne žge, ne govori in ne odhaja.

Le diha.

In to je vedno, prav vedno dovolj.