PRETVARJAJ SE, DA SI MOJ MOŽ

Bliskavice fotoaparatov so razsvetlile plesno dvorano, ko je Medeja Gartner stopila naravnost proti moškemu v suknjiču iz trgovine z rabljenimi izdelki.

Egon Kolman je otrpnil, v roki je držal papirnati krožnik z predjedjo. Nagnila se je naprej, njen parfum je bil oster in kljubovalen, in zašepetala: »Nasmehni se, kot da si zdaj moj mož.«

Enkrat je pomežiknil, prebral njene oči in ji namenil topel, enakomeren nasmeh. Ne za kamere, ampak zanjo.

Egon ni vedel, zakaj ga je izbrala, a je prepoznal težavo, ko jo je videl. Medejin stisk na njegovi roki je bil močan, skoraj tresoč.

»Pridruži se,« je zamrmrala, še vedno se smehljajoč kameram.

»Razumem,« je mirno rekel. »Kako dolgo bova poročena?«

»Dokler ne rečem, da nehaj.« Odpeljal jo je stran od množice novinarjev in jo s telesom zaščitil pred bliskavicami.

»Izgledaš, kot da potrebuješ reševanje,« je tiho rekel.

»In ti si videti, kot da to znaš,« je odgovorila z olajšanjem v glasu. Egon je s kotičkom očesa opazil gostinca, ki se je mučil s pladnjem. Ne da bi ustavil korak, je fanta pomiril in zamrmral.

»Dobro si, kar tako naprej.« Medeja je opazila, njen izraz se je nekoliko omehčal. Nato je glasbo presekal globok, poveljniški glas.

»Medeja.« Njen oče, Vilijem Gartner, je stal na robu množice in priprl oči proti Egonu.

»Očka,« je gladko rekla. »To je moj mož, Egon.« Egonov stisk roke je bil odločen. »Me veseli, gospod.« Vilijem Gartner je stisnil čeljust, a kamere so še vedno delovale. Z Egonom se je rokoval na način, ki je z enim samim stiskom roke oceni vrednost človeka. Egon se ni zdrznil.

»Nisem vedel, da si se poročila.« je rekel Vilijem, njegov politični nasmeh pa ni usahnil.

»To pa zato, ker ne bi smela biti,« je odgovorila Medeja z mirnim, a jeklenim glasom. »Nocoj gre za dobrodelnost, ne za moje zasebno življenje.«

Egon je čutil napetost med očetom in hčerko, kot da bi preveč zategnili električno žico.

»Če kaj pomaga,« je lahkotno rekel, »sem odličen plus ena. Celo projektor sem prej popravil.«

Medejine ustnice so se trznile, skoraj v nasmeh. Viljemove oči pa so se izostrile kot steklo. »Uživaj v večeru, mož,« je rekel.

Nato se je umaknil, da bi pozdravil skupino darovalcev.

V trenutku, ko je bil izven dosega ušes, je Medeja počasi izdihnila. »Pravkar si mi kupil vsaj eno uro miru.«

»Da bi pomagal,« je rekel Egon, »ampak moram vprašati, zakaj jaz?«

Oklevala je in premerila sobo. „Ker si bil edini moški tukaj, ki je gledal izhode namesto kamer. In ker sem vedela, da ne boš zahteval ničesar v zameno.“

„Očitno me to dela predvidljivega,“ je rekel v polsmehu.

Medeja je zmajala z glavo. „To te dela varnega.“

Prekinil ju je nenaden prihod Gregorja Lesarja, zglajenega in pomembnega.

„Medeja,“ se je slinil. „Nisem vedel, da boš pripeljala gosta. Ali ... Moža, kajne?“ Njegov nasmešek je ostal na Egonu kot izziv.

„Ja,“ je mirno rekel Egon. „In ti si?“

„In kdo je bil?“ »Sem v načrtih te družine veliko dlje kot ti« je odvrnil Gregor in se nagnil le malo preveč k Medeji.

Egon je stopil naprej, ne agresivno, a dovolj, da je moral Gregor narediti pol koraka nazaj.

»Načrti se spreminjajo, dejstva ne.« Medeja je pogledala med njiju.

In prvič tisti večer se ji je na ustnicah razlezel pristen nasmeh.

V ozadju je donela glasba, godalni kvartet je igral nekaj elegantnega in popolnoma neprimernega z napetostjo za njihovo mizo.

Medeja je nežno držala kozarec za šampanjec, toda Egon je opazil rahlo tresenje njenih prstov. Ni vedel, ali je to jeza, živčnost ali oboje. Vendar se je zelo trudila, da tega nihče drug ne bi opazil.

Gregor Lesar je ostal kot nezaželena senca in se še vedno smejal s tistim samozadovoljnim, samozavestnim nasmehom.

»Poznaš Medejo,« je rekel in zavrtel viski. »S njenim očetom sva ravnokar razpravljala o tem, koliko bolj gladko bi bilo, če bi združila najini viziji. Gartnerjeva in Lesarjeva firmi bi se združili v poslu in morda tudi v resničnem življenju.«

Medejina čeljust je otrdela. »Gregor, že sem ti povedala, moje življenje ni naprodaj.« Gregor se je nagnil k njej in stišal glas. »Ne gre samo zate, Madie. Gre za zapuščino tvojega očeta, za stabilnost.« Njegov pogled je švignil k Egonu, poln pokroviteljstva. »To ti lahko ponudim le jaz.«

Egonov nagon je govoril, da se bo zasmejal, a je namesto tega odložil kozarec in pogledal Gregorja v oči.

»Veš, stabilnost ni povezana z bančnimi računi ali priimki. Gre za to, da se pojaviš, ko rečeš, da se boš, da držiš obljube, da z ljudmi ravnaš, kot da so pomembni, tudi če od tega nimaš ničesar.« Nekaj v Egonovem tonu je za delček sekunde prerezalo Gregorjevo samozadovoljnost. Toda maska se je skoraj v trenutku vrnila.

»Prikupen govor,« je rekel Gregor, »ampak tukaj si pretiraval, prijatelj.« Preden je Egon lahko odgovoril, se je po plesni dvorani razlegel glas Medejinega očeta.

»Prosim, gospodje, prosim, zasedite svoja mesta za nocojšnji program.«

Medeja je prijela Egona za roko, njen stisk je bil zdaj močnejši. Ko sta hodila proti dodeljeni mizi, veliko bližje odru, kot bi si jo Egon kdajkoli izbral, je zašepetala: »Hvala, ker ga nisi mahnil po nosu.«

»Je bilo pa blizu,« je zamrmral Egon in si prislužil kratek iskren smeh. Luči so se zatemnile in na oder je stopil Vilijem Gartner, ki je obvladoval prostor z lahkoto človeka, ki ga je desetletja podrejal svoji volji. Govoril je o inovacijah, dobrodelnosti in prihodnosti podjetja, njegove besede so bile uglajene in premišljene. Nato se je premaknil in pokazal proti Medeji.

»In zdaj,« je oznanil Vilijem, »ženska, ki bo Gartnerjeve inovacije prenesla v naslednjo generacijo, moja hči, Medeja Gartner,« in izbruhnil je aplavz.

Medeja je vstala, toda Egon je opazil kanček oklevanja v njenih očeh. Tudi on je vstal, ne da bi ji sledil, ampak da bi za trenutek stal ob njej in ujel njen pogled. »Saj zmoreš,« je tiho rekel. Globoko je vdihnila, prikimala in se odpravila do odra. Žaromet so jo obsijali z belo svetlobo. Za trenutek je bila videti kot umirjena poslovna ženska, ki jo je množica pričakovala.

Nato se je oglasila z glasom, jasnim, enakomernim, a z ostrino, ki ni bila v scenariju.

»Hvala,« je začela Medeja. »Nocojšnji večer je namenjen otrokom, ki jim služi ta fundacija. Otroci, ki se soočajo z izzivi, ki si jih večina od nas ne more predstavljati, a vseeno nekako najdejo pogum, da vztrajajo. Vsak dan me spominjajo, da se prava moč ne meri v številu, statusu ali velikosti tvojega zadnjega posla.«

Egon je opazil, da se je očetov nasmeh rahlo spremenil. »Meri se,« je nadaljevala Medeja, »v sočutju in v tem, da pomagaš ljudem, ko te najbolj potrebujejo, tudi če te to nekaj stane. In včasih je to v tem, da tvegaš za nekoga, ki ga svet morda podcenjuje.«

Njen pogled je za trenutek zašel proti Egonu. Aplavz je bil zdaj toplejši, bolj oseben. Medeja je svoj govor zaključila s pozivom k dejanjem za dobrodelno organizacijo, kar je prineslo stoječe ovacije več miz.

Z odra je stopila z nadzorovano gracioznostjo, toda ko se je vrnila k mizi, so se njeni prsti dotaknili Egonovih in se zadržali pol sekunde dlje, kot je bilo potrebno. Vilijem se je nagnil čez mizo, glas mu je bil tih in oster. »To ni bila smer, o kateri sva se pogovarjala.« Medeja ga je brez trzanja pogledala. »Vem.« Gregor se je nasmehnil, kot da bi užival v družinski napetosti, toda Egon je ujel Medejino rahlo nagibanje k njemu, tiho potrditev, da ni več sama v tej sobi. Ko so prispeli krožniki s sladico, se je približal fotograf.

»Ali lahko posnamemo srečni par?«

Egon je odprl usta, da bi protestiral, toda Medeja se je že smehljala. »Seveda.« Z roko ga je prijela pod roko, dlan je rahlo položila na njegove prsi. Bliskavica se je sprožila in v tistem trenutku je Egon spoznal, da se ne pretvarja več toliko kot prej. Seveda je še vedno igrala, a bilo je tudi nekaj drugega. Iskra, tiha zahvala in morda, samo morda, začetek.

Dogodek je končno izgubil svoj zagon, zadnji aplavz je izginil v tihih pogovorih in žvenketanju kozarcev.

Večina gostov se je odpravila proti baru ali pa se zadrževala ob šanku, kjer so se pogovarjali s tihimi, uglajenimi glasovi.

Medeja je še vedno sedela in s prstom drsela po robu svojega nedotaknjenega krožnika s slaščico. Egon je stal v bližini in pregledoval sobo, kot to počne moški, ki na pol pričakuje težave.

Težave ga niso pustile čakati.

Senca Viljema Gartnerja se je raztegnila čez mizo ko je prišel. En pramen las, Gregor, se je vlekel za njim kot zvest pes z drago frizuro. Nasmeh starejšega Gartnerja je bil vljuden, a dovolj oster, da bi od blizu prerezal steklo.

»Medeja,« je rekel, »besedo, na samem«.

»Tukaj mi je dobro,« je odgovorila z varljivo mirnim tonom.

Viljemove oči so se hitro obrnile k Egonu. »Mislim, da oba veva, da ta pogovor ni za tujce.«

Viljemu je trebušček govoril, naj odide. Prsi so mu govorile, naj ostane. Medeja je sprejela odločitev namesto njega.

»Če gre za moje zasebno življenje in itak si že vpletel medije, potem Egon ostane.« Viljemu je trznil kotiček ust, komaj je zadrževal razdraženost.

»Prav. Ampak ne pozabi, videz je v našem svetu vse, in ko na takšen dogodek pripelješ neznanca, pošlješ sporočilo.«

Egon je rahlo nagnil glavo. »Včasih je sporočilo bistvo.«

Gregor se je posmehoval. »Nimaš pojma, kako ta svet deluje, kajne?«

Egon se je obrnil k njemu, njegov glas je bil enakomeren. »Prav imaš. Nimam vile ali članstva v golf klubu. Znam pa brati okolico in videl sem Medejin obraz, ko je prosila za pomoč. Karkoli se je zgodilo, ni bilo v njeno korist.«

Gregor je stopil naprej, njegova draga kolonjska voda je zapolnila prostor med njima.

»Misliš, da si njen junak, ker si se eno noč pretvarjal? Ti si le rekvizit, moteča pozornost.« Egon ni niti mežiknil. »Bolje moteča pozornost kot breme.« Medejine ustnice so se rahlo nasmehnile, a očetovo potrpljenje je bilo očitno na koncu.

»Dovolj,« je rekel Vilijem. »Medeja, moja hči si. Vse življenje sem delal, da bi zgradil ime in podjetje, ki bo stalo generacije. Povezati se z Lesarjem je strateška nujnost, ne izbira. In povezovanje z nekom, ki mu ne zaupam, je ravno razlog, zakaj se odločam za to.«

Odvrnila je. »Leta si sklepal posle, ne da bi se vprašal, kako vplivajo name, tokrat ne.« Viljemove oči so potemnele, toplina je izginila. »In kaj misliš, da bo to….« Pokazal je proti Egonu, »doseglo?«

Medeja je pogledala Egona, nato pa spet očeta. »Doseglo bo točno to, kar sem nocoj potrebovala. Nisem se pustila stisniti v vaš okvir. Imam ob sebi nekoga, ki me dejansko posluša, namesto da bi me pregovarjal.« Besede so priletele kot udarec s kladivom. Vilijem je stisnil čeljust. »Delaš napako.« Medeja se je nagnila naprej, njen glas je bil tih, a močan. »Raje živim s svojimi napakami kot z napakami nekoga drugega.« Za trenutek je bil zrak med njima tako napet, da ga je Egon skoraj slišal brenčati. Nato se je Vilijem zravnal, si pogladil smoking in prikimal Gregorju. »O tem se bova spet pogovorila kasneje.« Obrnila sta se, da bi odšla, a Gregor se ni mogel upreti zadnjemu sunku. »Uživaj v trenutku, Kolman. Ne bo trajalo.« Egon ni nasedel na vabo. Preprosto se je umaknil in ju pustil mimo. Ampak držal pogled na Gregorjevih očeh, dokler le ta ni prvi pogledal stran. Ko sta odšla, je Medeja globoko izdihnila, saj je zadrževala sapo že nekaj minut.

»Ni ti bilo treba pomagati in sodelovati pri tem.«

»Vem,« je rekel Egon in ji potegnil stol, da je lahko vstala. »Ampak želel sem.« Skupaj sta šla proti izhodu. Množica se je redčila, hrup spremenila v tiho šumenje. Ko sta šla mimo odlagališče za plašče, se je Medeja ustavila in ga pogledala.

»Ali greva oditi od tod brez mojega šoferja?«

Egon je dvignil obrv. »Imaš svojega šoferja?«

Rahlo se je nasmehnila. »Za javne izhode je v redu, ampak jaz bi se malo sprehodila.«

Pogledal je svoje obrabljene čevlje, nato pa njene čevlje z visokimi petami za 1000 €. »Morda boš to izbiro obžalovala čez kakšnih sto metrov.«

»Mislim, da bom zmogla.«

Zunaj ju je mrzel nočni zrak grizel v lica. Okoli njiju se je lesketalo mesto, semaforji, izložbe trgovin in rahel odmev glasbe iz bara na drugi strani ulice. Hodila je ob njem, v roki držala neudobne čevlje. Njen korak je bil prvič ta vačer počasen.

»Torej,« je Egon rekel po nekaj tihih sto metrih, »je bil to najhujši javni spopad, ki si ga imela z očetom?«

»Niti blizu,« je priznala. »Ampak bil je prvi, ko se nisem bila popolnoma sama.«

Ustavila sta se na prehodu za pešce. Egon o je pogledal, njen izraz je bil zdaj mehkejši, manj zadržan.

»Zakaj si rekel ja? Nisi me poznal. Lahko bi kar odšel.«

Egon je pomislil na Lili, na to, kako je gledala nanj njegova hči, ko jo je bilo strah, kako se ji je vedno zdelo, da ve, da bo storil vse, kar je potrebno, da se počuti varno.

»Ker sem ta pogled že videl in ga sovražim videti na komur koli.«

Njen pogled se je za trenutek zadržal na njem, preden se je luč na semaforju spremenila. Ko sta prišla do vogala blizu njene stavbe, je Medeja upočasnila. »Če te nocoj ne bi bilo tam,« je zmajala z glavo, »sploh nočem razmišljati o tem.« Egon se je rahlo nasmehnil. »Zmogla bi. Močnejša si, kot si misliš.«

»Morda« je rekla, »ampak lepo je imeti okrepitev.«,

Prikimal je »kadarkoli.« Sledila je kratka tišina, bolj udobna, preden je rekla: »Egon, bi prišel jutri v fundacijo? Mislim, da ti dolgujem kosilo, in morda ...« Oklevala je. »Tvoje mnenje o nekaj stvareh bi mi koristilo.« Rahlo je skomignil z rameni. »Seveda. Dokler ne bo eno tistih kosil, kjer postrežejo umetnost na krožniku.« Zasmejala se je, resno tokrat se je zasmejala. »Brez obljub.«

Ko je stopila v stavbo, se je še enkrat obrnila. »In, Egon. Hvala, ker me nasmejiš.«

Vrata so se za njo tiho zaprla in Egona pustila samega na pločniku, v hladnem nočnem zraku pa je odmeval rahel odmev njenih besed.

In iz razlogov, ki jih še ni povsem razumel, se je tudi sam zalotil, da se smeji.

Egon se je ob sončni svetlobi, ki se je razlivala skozi sprednja okna Gartnerjeve uprave in se odbijala od poliranih marmornih tal, ustavil tik pred avlo. Njegov suknjič iz trgovine z rabljenimi oblačili je bil v bogataševi katedrali videti še bolj neprimeren kot prejšnji večer v plesni dvorani. Na poti sem je dvakrat pomislil, da bi se obrnil. Toda Medejin glas: »Tvoj nasvet bi mi prišel prav,« ga je prisilil, da je hodil proti recepciji.

Receptorka je z vljudno radovednostjo dvignila pogled.

»Vam lahko kako pomagam?«

»Uh, Egon Kolman. Tukaj sem, da obiščem Medejo Gartner«.

Medejin glas se je zaslišal za njim, topel in samozavesten. V avlo je vstopila v krojeni mornarsko modri obleki, lasje so ji bili razpuščeni čez ramena. V rokah je držala dva papirnata lončka za kavo. »Zgodnji si, to mi je všeč.« Podala mu je enega. »Nisem prepričan, ali je to kava za biti pet minut prej ali za tiste, ki čakajo na hodniku eno uro,« je rekel Egon. Medeja se je nasmehnila. »Odvisno od tega, s kom se srečuješ.«

Skozi hodnik s steklenimi stenami ga je odpeljala v manjšo sejno sobo s pogledom na mesto.

»Resno sem mislila glede kosila,« je rekla in odložila kavo. »Ampak preden prideva do tega, imam težavo. In mislim, da jo morda lahko vidiš drugače kot kdorkoli v tej stavbi.« Egon se je naslonil na mizo. »Poslušam.« Potisnila mu je mapo. V njej so bili predlogi za dobrodelni proračun za naslednje četrtletje, številke, grafikoni in fotografije otrok z napravami za mobilnost.

»Moj oče želi zmanjšati financiranje mojega programa ozaveščanja, da bi sprostil kapital za korporativno partnerstvo z Lesarjevo firmo.«

»Gregor?« je vprašal Egon.

Prikimala je. »On temu pravi strateška rast. Jaz temu pravim uničenje bistva tega, kar počnemo.«

Egon je prelistal strani. »In ne moreš ga kar tako uporabiti svoj veto?«

»Ne brez treh članov upravnega odbora, ki bi me podprli,« je rekla. »Trenutno imam samo enega.«

»Jih želiš pridobiti?«

»Da. In to želim storiti, ne da bi oče mislil, da gre za moje osebno življenje. Kar pomeni, da potrebujem nekoga, ki se lahko z njimi pogovarja, ne da bi bilo videti, kot da je to prišlo od mene.«

Egon se je tiho zahihital. »Hočeš, da vstopim v sejno sobo, polno ljudi v tisoč evrov vrednih oblekah, in jim povem, zakaj se motijo?«

Medejin pogled se je ustavil na njem. »Očetu si rekel, naj mi da prostor v dvorani, polni kamer. To bo lažje.«

Dve uri pozneje se je Egon znašel v sejni sobi, ki je bila dovolj velika, da bi lahko sprejela celotno njegovo stanovanje. Dolga mahagonijeva miza se je lesketala, ob njej so sedeli moški in ženske v elegantnih oblekah. Vilijem Gartner je sedel na čelu, na eni strani pa Gregor, na drugi pa Medeja, zbrana, a napeta. Viljemov pogled je padel na Egona. »Gospod Kolman, nisem vedel, da se nam boste pridružili.«

»Tukaj sem na Medejino povabilo,« je Egon mirno rekel, »samo da delim mojo perspektivo.«

Sestanek se je vrtel okoli predstavitev, predvidenih zaslužkov in širitev trga. Egon je predstavil predlog za ukinitev programa ozaveščanja. Vilijem je pozval k razpravi. Preden je kdo lahko spregovoril, se je Egon nagnil naprej.

»Nisem tukaj, da bi vam govoril, kako voditi podjetje,« je začel. »Vendar sem videl, kaj počne vaš program ozaveščanja. Videl sem otroke, ki so naredili prve korake, otroke z zobnimi aparati, ki ste jih plačali. Videl sem starše jokati, ker jim ni bilo treba izbirati med hipotekarnim obrokom in otrokovo mobilnostjo. Če ukinete ta program, ne boste samo premaknili številk v bilanci. Zapirate vrata, ki jih ni mogoče ponovno odpreti.«

En član upravnega odbora se je nelagodno premaknil. Drugi je pogledal Medejo. Egon je nadaljeval z mirnim, a odločnim glasom.

»Razumem, da se v partnerstvih da zaslužiti denar. Ampak če ne morete ustvariti dobička brez združitve, zakaj potem to podjetje obstaja, kaj je potem smisel? Zagotovili boste četrtletne ekstra dobičke, a boste izgubili tisto, zaradi česar so vam ljudje sploh zaupali.« V sobi je zavladala tišina.

Nato je spregovorila ena od starejših članic upravnega odbora, ženska s srebrnimi lasmi in ostrim pogledom. »Rada bi odložila glasovanje o partnerstvu, dokler ne bomo ponovno pregledali proračuna, pri čemer bi program ozaveščanja ostal nespremenjen.« Drugi član upravnega odbora se je strinjal, nato tretji. Medeja je čutila Egonov pogled. Njeno olajšanje je komaj skrilo profesionalno prikimavanje. Viljemu se je stemnil obraz, a ga je hitro prikril. »Prav, o tej zadevi se bomo spet sestali.« Ko se je sestanek končal, je Gregor z jeznim pogledom švignil na Egona. »Ne namesti se preveč udobno. Tega še ni konec.«

»Si mislim, da ni,« je odgovoril Egon. Na hodniku ga je Medeja dohitela. »Nisi mi samo pomagal ohraniti program. Dal si mi vzvod, ki sem ga potrebovala, da se borim naprej«.

Egon je skomignil z rameni, »zdelo se mmi je vredno boriti zanj.«

Oklevala je, nato pa se je nasmehnila. »Nevaren si, veš to? Ne tako, kot misli moj oče, ampak tako, kot ljudje začnejo verjeti, da lahko zmagajo, ko si v bližini.« Skupaj sta stopila v avlo, popoldansko sonce je sijalo v notranjost. Medeja se je ustavila pred vrati. »Sinoči si se mi nasmehnil, ko sem to potrebovala. Danes si se zavzel za nekaj, kar mi je pomembno. Začenjam razmišljati. Morda bi te morala prositi, da se nehaš pretvarjati, da si moj mož.«

In nasmeh je bil tokrat tišji, a nič manj resničen.

»Morda sem se že.«

In ko sta drug ob drugem odšla na prometno mestno ulico, se nobeden od njiju ni ozrl nazaj.