VRTNARJEVA POROKA

Med skrivnostmi, zakopanimi v vrtu otroštva, in občutki, ki kljubujejo času, se lahko tisto, kar se je začelo kot žrtev, razvije v nekaj, česar ni mogoče kupiti za noben denar.

Filipove roke so bile vedno zaznamovane z zemljo.

Pri sedmih letih je že pomagal očetu skrbeti za obsežne vrtove dvorca Gorski in se učil imena vsake rože, vsakega grma, vsake skrivnosti, ki jo je narava skrivala v svojih listih. Prav v tem vrtu je srečal Stanko Gorski, majhno princesko z zlatimi kodri, ki je opazovala svet z očmi, radovednimi in svetlimi kot safirji.

»Ali me lahko naučiš posaditi rožo?« je nekega dne, ko je bila stara komaj šest let, vprašala, medtem ko je s svojimi nežnimi rokami držala brezhibno belo obleko.

»Ampak tvoja obleka se bo umazala,« je zaskrbljeno odgovoril Filip.

Stanka je skomignila z rameni. »Mama ima zame druge, ampak ta roža bo edinstvena.«

To je bil prvi od mnogih popoldnevov, ki sta jih preživela skupaj, sredi smeha in zemlje, sadila sanje na prostranem vrtu dvorca. Medtem ko je Filipov oče obrezoval grmovje vrtnic, sta si ustvarila svoj skriti svet, kjer družbene razlike, ki bi ju nekega dne ločile, še niso obstajale.

Ko je Filip dopolnil dvanajst let, sta se njegova starša ločila. Mama, naveličana življenja v senci tujega bogastva, je sina odpeljala v obalno mesto, oddaljeno več sto kilometrov. Zadnji pogled, ki si ga je izmenjal s Stanko, je bil poln neizrečenih obljub in je zadrževal solze. »Nekega dne se bom vrnil,« je obljubil, ne da bi vedel, ali ga bo znal izpolniti.

Leta so minevala kot strani knjige, ki jih obrača veter. Filip je odraščal ob morju, se učil ljubiti neskončno obzorje, a nikoli ni pozabil vonja vrtnic v dvorcu Gorski. Pri petindvajsetih je prejel klic, ki mu je spremenil usodo. Njegov oče je doživel nesrečo in ni mogel več delati, gospod Gorski pa je iskal novega vrtnarja. Z majhnim kovčkom in številnimi spomini se je Filip vrnil v dvorec, kjer je odraščal. Vrt je bil drugačen, bolj formalen, manj prijazen, kot da bi skozi leta izgubil del svoje duše. Ko je hodil po kamnitih poteh, se je na glavni verandi pojavila silhueta.

Stanka Gorski je odrasla v žensko nežne in melanholične lepote. Njeni zlati lasje so zdaj uokvirjali bolj bled, bolj krhek obraz, toda oči, oči so še vedno ohranjale tisto iskrico, ki je Filip ni nikoli pozabil.

»Dobrodošel nazaj,« je rekla z glasom, ki se je zdel kot šepet iz preteklosti.

V dneh, ki so sledili, si je Filip na novo zamislil vrt in mu vrnil čarobnost, ki sta jo delila v otroštvu. Ustvaril je skrivne kotičke, posadil divje cvetje med prefinjene uvožene vrste in vrnil življenje v kraj, ki je, kot kaže, zaspal.

Stanka je skozi okno opazovala vse, redko se je podala ven na sonce, vedno zaščitena z dolgo obleko, tudi v najbolj vročih dneh.

Nekega deževnega popoldneva je gospod Gorski poklical Filipa v svojo pisarno. Čas je otrdel njegove poteze, a njegove oči so razkrivale globoko žalost, ki je nobeno bogastvo ni moglo prikriti.

»Moja hči je bolna, Filip,« je rekel brez ovinkarjenja. Njegovi prsti so živčno bobnali po mahagonijevem pultu, »redka avtoimunska bolezen. Zdravniki so ji dali le še malo časa«.

Filip je čutil, kako ga je stisnilo pri srcu. Stankina odsotnost z vrta, njena bledica, vse je zdaj imelo smisel.

»Zelo mi je žal, gospod,« je odgovoril z pridušenim glasom.

»Nočem tvojega usmiljenja,« ga je prekinil gospod Gorski. »Želim tvojo pomoč. Stanka je vedno sanjala o popolni poroki, že odkar je bila deklica, si je na svoj poseben dan predstavljala, da bo princesa.«

Utihnil je, njegov pogled je bil uprt v Filipa. »Opazil sem, kako te gleda, kako se smehlja, ko si v bližini. Isti pogled je imela, ko sta bila otroka.«

Filip je težko pogoltnil slino, čuteč težo neizrečenih besed.

»Predlagam ti dogovor,« je nadaljeval bogataš. »Poroči se z mojo hčerko. Daj ji sanje, ki si jih je vedno želela uresničiti. V zameno bom poplačal vse tvoje dolgove, pomagal tvoji družini in zagotovil tvojo finančno prihodnost.«

Tišina, ki je sledila, je bila težka kot svinec. Filip je pomislil na svojo mamo, ki je delala dve izmeni, da bi plačala račune, medtem ko je moral še vedno misliti na očetovo zdravljenje. Pomislil je na majhno stanovanje, kjer je živel, z nakopičenimi računi. In pomislil je na Stanko, dekle, ki je pred toliko leti z njim sadila marjetice.

»Ni mi treba razmišljati o tem, gospod,« je končno odgovoril. »Naredil bom, kar prosite.«

Poroka je bila nekega oktobrskega večera, ko so zlati listi plesali po vrtu, ki ga je Filip skrbno pripravil. Stanka je bila v elegantni beli obleki kot princesa, ki je poudarjala njeno lepoto. Kljub bledici so njene oči žarele z intenzivnostjo, ki je presenetila vse prisotne.

Slovesnost je bila intimna, z malo gosti, večinoma prijatelji gospoda Gorskega in nekaj daljnimi sorodniki.

Ko je Filip zagledal Stanko, ki je hodila proti njemu, je v njegovih prsih nekaj prebudilo. Ni bilo le sočutje ali odmev otroškega prijateljstva. Bilo je nekaj globljega, pristnejšega. Po sprejemu, ko so gostje že odšli, je Filip Stanko odpeljal v poseben kotiček vrta, ki ga je na skrivaj pripravil, mali paviljon, poraščen s cvetočimi trtami, osvetljen z desetinami luči.

»To je moje poročno darilo,« je rekel, »prostor samo za naju, kot tisti, ki sva ga imela, ko sva bila otroka.« Stanka se je nežno dotaknila rož, oči so se ji solzile. »Se spomniš?«

»Vse,« je dokončal Filip. »Vsake rože, ki sva jo posadila skupaj.« Sedela sta na klopi paviljona, obdana z vonjem glicinij. Takrat je Stanka iz majhne torbice vzela star zvezek z obrabljenim ovitkom. »To je moj dnevnik,« je pojasnila in ga previdno odprla. »Začela sem ga pisati na dan, ko si odšel.«

Strani so bile polne risb rož, poezije in misli. Filip je zvezek previdno listal, dokler se mu pogled ni ustavil na označenem odlomku.

»Danes sem mami povedala, da se bom, ko bom velika, poročila s Filipom. Mama se je zasmejala in rekla: Premlada si, da bi razmišljala o tem, ampak jaz vem kaj čutim. On razume rože kot nihče drug, in ko sem z njim, se mi zdi, kot da lahko tudi jaz zacvetim.«

Filip je pogledal gor in srečal Stankin pogled. »Vedno?«

»Vedno,« je potrdila s sramežljivim nasmehom. »Že odkar sva bila otroka, ko si odšel, se mi je zdelo, kot da bi mi iztrgali del mene, in ko sem vedela, da se boš vrnil,« je oklevala. »Oče mi je povedal za dogovor, ki ga je sklenil s tabo.«

Filip je začutil, kako mu je zardel obraz. »Stanka ...«

»Razlogi me ne zanimajo,« ga je tiho prekinila. »Hvaležna sem ti, da si tukaj, ker si mi dal to priložnost, da živim tisto, o čemer sem vedno sanjala, četudi le za kratek čas, kolikor mi ga je še ostalo.«

Pod zvezdnatim nebom in obdana z vonjem rož je Filip tisti večer prvič poljubil Stanko. Ne iz obveznosti ali sočutja, ampak zato, ker je na nek način, ki ga sam ni povsem razumel, njegovo srce prepoznalo njeno.

Dnevi so se spreminjali v tedne, tedni v mesece. Kar se je začelo kot dogovor, se je postopoma preobrazilo v nekaj pristnega in globokega. Skupaj sta ustvarila preprosto, a smiselno rutino: zajtrk na verandi, ogled vrta, skupno branje v deževnih popoldnevih, pogovori pod zvezdami. Bili so težki dnevi, kadar je Stankina bolezen udarjala močneje. Ob teh priložnostih jo je Filip v naročju nosil na vrt in jo udobno namestil med blazine, da je lahko čutila sonce in vonj rož. Pripovedoval ji je zgodbe o vsaki rastlini, vsaki žuželki, vsaki ptici, ki je obiskala tisti mali raj, ki sta ga skupaj zgradila.

»Veš, kaj imam na tebi najbolj rada?« je Stanka nekoč vprašala, medtem ko je opazovala kolibrija. »Ko sem s tabo, najdem lepoto v najpreprostejših stvareh.«

Na prvo obletnico poroke je Filip Stanko presenetil z izletom na plažo, kjer je odraščal, potem ko se je tja preselil z mamo. Najela sta majhno kočo na plaži, kjer sta preživljala mirne dni, nabirala školjke, opazovala sončni zahod in delila otroške spomine.

Na tem potovanju je Stanka začela slikati. Njene slike, čeprav amaterske, so z ganljivo občutljivostjo ujele bistvo morske pokrajine. Filip je prvo delo obesil v dnevno sobo njunega doma, ponosen na ženin talent.

V drugem letu zakona se je Stankino zdravje začasno izboljšalo. Izkoristila sta to obdobje in se odpravila na potovanje v deželo, o kateri je Stanka vedno sanjala, ter raziskovala zgodovinske vrtove, o katerih sta vedno sanjala.

»Kot da vsaka roža pripoveduje zgodbo,« je rekla, medtem ko jo je Filip tesno objel.

V tretjem letu, ko so se simptomi vrnili z večjo intenzivnostjo, sta prilagodila svoje sanje. Dolga potovanja so nadomestili pikniki na vrtu. Večerje ob svečah v rastlinjaku, ki ga je Filip zgradil posebej za Stanko, in improvizirana filmska srečanja v knjižnici vile.

V tem obdobju je Stanka začela pisati pisma Filipu, očetu, prijateljem, ki jih je pridobila skozi leta. »To so delčki mene, ki vam jih želim pustiti,« je preprosto pojasnila.

V četrtem letu je zdravnik med posebej težkim posvetovanjem poklical Filipa na stran. »Čudež je, da je prišla tako daleč,« je odkrito rekel. »Ljubezen, ki jo delita, je bila najboljše zdravilo.« Filip tega pogovora Stanki ni nikoli omenil, temveč se je posvetil temu, da bi bil vsak dan poseben, kot da bi bil zadnji, ki ga bosta preživela skupaj.

Ob peti obletnici poroke je bila Stanka prešibka, da bi vstala iz postelje. Filip je spalnico spremenil v vrt, prinesel lončke z njenimi najljubšimi rožami in na strop obesil lučke, ki so posnemale zvezde. »Dal si mi veliko več, kot sem sanjala,« je zašepetala Stanka in držala moževo roko. »Vsak trenutek je bil darilo.«

Tisto noč, ko je spala v Filipovem naročju, je Stanka tiho odšla, kot cvet, ki ob mraku zapre svoje cvetne liste.

Pogreb je bil preprost, kot je Stanka želela. Njeno truplo so pokopali na vrtu graščine, pod mandljevim drevesom, ki je cvetelo spomladi. Filip je okoli njega posadil bele vrtnice in ustvaril svetišče miru in lepote.

Po slovesnosti je gospod Gorski poklical Filipa v pisarno. Njegove oči, nekoč trde, so se zdaj omehčale zaradi skupne žalosti.

»Izpolnil si svoj del dogovora in še veliko več,« je rekel in potisnil kuverto proti Filipu. »Tukaj je tisto, kar sem obljubil. Poleg tega sem te vključil v svojo oporoko. Del mojega premoženja bo tvoj, ko me ne bo več.« Filip je dolgo gledal kuverto, nato pa jo potisnil nazaj. »Nočem vašega denarja.« je odgovoril mirno. »Kar sem doživel s Stanko, je neprecenljivo. Bilo je resnično in noben znesek ne more plačati ljubezni, ki sva jo delila.«

Gospod Gorski se je zdel presenečen, nato pa je počasi prikimal. »Resnično si jo ljubil.«

»Bolj, kot sem si kdaj mislil, da je mogoče,« je potrdil Filip. Naslednji dan je Filip zapustil dvorec in s seboj vzel le nekaj oblačil, pisma, ki mu jih je napisala Stanka, ter majhen foto album.

Kupil je preprosto hišo ob morju, v isti vasi, kjer je v najstniških letih živel z materjo. Okoli hiše je ustvaril majhen vrt in posadil iste rože, ki jih je imela Stanka rada. Vsako pomlad, ko so zacvetele bele vrtnice, jih je nekaj nabral in vrgel v morje, kar je bil zasebni ritual povezovanja z ženo, ki jo je izgubil.