AŠMUR

 

Ogenj se ni dvignil.  Ni vzplamtel in ne preskakoval, kakor ogenj preskakuje v ognjišču – besen in živ. Spustil se je iz zmajevih odprtih ust v enem samem dolgem, počasnem, zlatem curku in padel na črne pečine, kakor reka pada na kamen, ki je ves ta čas čakal, da ga voda preoblikuje. In kamen, ki je nekaj zadrževal – nekaj, kar je držal že zelo dolgo –, je to spustil.

To je tisto, česar iskalci ne razumejo, ko se prvič povzpnejo tja. Mislijo, da se vzpenjajo, da bi zgoreli. Mislijo, da je tisti stari železni – tisti, ki ga imenujejo z imenom, za katerega niso prepričani, ali je resnično ime ali le občutek; Ašmur, tisti, ki sežiga žalost – kazen, preizkušnja, ogenj, namenjen dokazovanju resničnosti žalosti, preden jo ta lahko izpusti. A na visoki pečini se v uri, ko nebo dobi barvo stare modrice in ves temni svet pritiska navzdol, zgodi nekaj drugega. Zgodi se opuščanje; to opuščanje je ogenj, ta ogenj pa ni sovražnik tistega, kar sežiga. Je edina stvar v vsem tem prostranem svetu, ki čaka in ga zmore zadržati.

Iskalka se je povzpela po dolgem stopnišču, kakor to vedno počnejo; bila je takšna iskalka, ki je nehala verjeti v besedo »iskalec«, saj je sklenila, da je iskanje le lepše ime za to, da si izgubljen. Žalost je nosila tako, kot nosimo vodo v dlaneh – previdno in z gotovostjo; niti enkrat ni pogledala v dolino, kjer je mesto tiho in toplo počivalo v soju svojih deset tisoč majhnih ognjev, in niti enkrat ni pomislila na vrnitev v dolino, saj bi to pomenilo, da mora žalost znova nositi s seboj. V njej pa je bil del – majhen, trmast in skoraj preveč utrujen del –, ki bi raje splezal na še eno goro, kot pa da bi to breme nosil še eno noč. Prišla je do roba in Ašmur je bil že tam; bil je takšen, kot je bil vselej – ogromen, železen in potrpežljiv kakor star kamen; krila je imel široko razpeta proti modrikasto-vijoličnemu nebu, kakor odprte dlani boga, ki je pozabil moliti. Dim, ki je vel od njega, je premaknil še zadnje pramene njenih las in zaznala je njegov vonj – tisti vonj, po katerem prepoznaš nekaj, v čigar bližini si si dolgo želel biti; ne pepel in ne njegova ostra sapa, temveč nekaj starejšega od pepela, vonj ognja, ki gori že tako dolgo, da je postal nekakšno vreme, nekakšno nebo, počasna, sveta in neizbežna toplina.

Odložila je žalost. To je bilo vse. Ni je izlila, ni je izrekla in ni ji bilo treba zanjo poiskati oblike, saj je končno spoznavala, da oblika ni nekaj, kar bi lahko določila ona sama. Preprosto jo je odložila ob vznožje mogočne glave, kakor odložiš težak kamen, ki si ga dolgo nosil; stopila je korak nazaj in njene roke so bile prazne – a te roke, ki jih že dolgo ni zares čutila, so se tresle.

In Ašmur – ki je bil potrpežljiv kakor kamen in je tako dolgo nosil vso težo tega neba, da je bilo nebo samo postalo odvisno od njegove opore – ni zagrmel. Ni mu bilo treba. Preprosto je odprl gobec in zlati ogenj se je pretočil na tisto, kar je odložila; in tisto – žalost, težka, neimenovana in dolgo nošena žalost – se je zlilo vanj, kakor se majhen plamen združi z večjim, a ni zgorelo. Prav to je bilo tisto, kar je bilo še zdaj skoraj preveč. Ni zgorelo. Preobrazilo se je. Sredi tistega zlatega in svetega pretakanja se je vse spremenilo v svetlobo; svetloba se je dvignila in krenila proti ranjenemu nebu, in kjer koli je potovala, se je nebo za en sam dolg in popoln trenutek spomnilo, kakšne barve je bilo, preden se je naučilo biti kot stara modrica; in vseh deset tisoč majhnih ognjev v dolini spodaj se je hkrati obrnilo proti visoki pečini, kajti tudi najmanjši in najbolj vsakdanji ognji navsezadnje vedo, od kod prihaja svetloba.

Ona ni videla ničesar od tega. To je tisto drugo, česar ne razumejo. Iskalec ne vidi svetlobe, saj se je v trenutku preobrazbe dvigovala tudi njena lastna majhna luč – luč, za katero ni vedela, da jo nosi v sebi; luč, ki je ves čas čakala na drugi strani žalosti, kakor ogenj, ki čaka na drugi strani dolgega in potrpežljivega gozda. Le čutila jo je. Čutila je, kako so njene roke prenehale drhteti. Čutila je, kako se teža – ki je bila tako silna in tako gotova, da se je zdela kot nekakšna trdna tla – dviga in dviga in dviga, dokler ni izginila vsa teža, pa tudi tla, sklenjene dlani in voda; ostala je le ona, stoječa na robu sveta, majhna in trdna ter – skorajda prvič po dolgem času – svobodna.

In Ašmur – tisti, ki sežiga žalost; potrpežljivi, železni in sveti – je zaprl usta, pustil, da se je polegel še zadnji del zlatega pretakanja, obrnil svojo mogočno glavo in pogledal vanjo – ne navzdol, nikoli navzdol, temveč naravnost vanjo, z vso počasno potrpežljivostjo kamna – in v njegovih očeh, ki so gorele že zelo dolgo, je zagledala edino stvar, ki jo je imela. ... česar tam ni pričakovala videti, in edina stvar, zaradi katere je bilo vse to resnično.

Bil je vesel. Navsezadnje je čutil le veselje, saj ogenj ni bil njegov in žalost ni bila nikoli njegova, pa tudi svetloba, ki se je dvigovala v čakajoče nebo, sploh ni izvirala iz njega; in ona je končno, na robu vsega tega prostranega in gorečega sveta, doumela, da ni sežigal njenih žalosti.

Kazal je pot ven.