Dnevnik malega zmajčka

Prvi dan

Dragi dnevnik, Danes sem se spet trudil biti strašen. Resno sem se postavil pred ogledalo v jami in zarjovel. No... poskusil sem. Namesto ognja sem bruhnil... kolobarnico dima. Mama pravi, da je to napredek. Jaz mislim, da je to samo kašelj.

Vsi pričakujejo, da bom nekoč velik, grozen zmaj. Da bom gorel v legendah in se pojavljal v nočnih morah. Ampak jaz... jaz raje sanjam o mehkih oblakih in toplih objemih. Danes sem med letom zagledal metulja. Namesto da bi ga pojedel, sem mu sledil. Bil je rumen. Kot moj trebušček.

Svet je zaenkrat varen. Jaz sem še vedno zaspan. Ampak nekje v meni... nekje globoko... vem, da bom nekoč bruhal ogenj. Mogoče. Če bom res moral.

Za zdaj pa... grem nazaj spat. Tvoj zmajček, ki raje vzdihne kot zarjove.

Zmajček bo medtem še malo zadremal in čakal na naslednji zapis

Dnevnik malega zmajčka – Drugi dan

Dragi dnevnik, Danes sem poskušal biti strašen. Spet. Zamahnil sem z repom, da bi prestrašil jato ptic. Ampak... namesto da bi zbežale, so se mi usedle na glavo. Ena mi je celo zapela. Mislim, da sem postal ptičje pristajališče.

Potem sem šel do starega hrasta, kjer se zmaji učijo bruhati ogenj. Moj prijatelj Brundar je že pravi mojster. Njegov ogenj ima tri barve in diši po pečenih kostanjih. Jaz sem poskusil... in bruhnil sem mehurček. En sam, sijoč mehurček. Brundar se je smejal, jaz pa sem se počutil... čudno srečnega.

Na poti domov sem srečal deklico. Bila je majhna, z velikimi očmi in knjigo v naročju. Rekla je, da sem "najbolj ljubek zmajček, kar jih je kdaj videla." Potem me je objela. Objem je bil topel. Bolj topel kot ogenj. Mogoče... mogoče moč ni v tem, da prestrašiš svet. Mogoče je moč v tem, da ga objameš.

Tvoj zmajček, ki danes ni bruhal ogenj, ampak je dobil objem.

Dnevnik malega zmajčka – Tretji dan

Dragi dnevnik, Danes se je zgodilo nekaj... drugačnega. Nekaj velikega. Ne po velikosti, ampak po občutku.

Letel sem nad dolino, ko sem zaslišal jok. Ne zmajski jok—človeški. Pristal sem tiho, kot sem se naučil (čeprav mi še vedno škripljejo kremplji). V travi je sedel deček. Bil je sam, z raztrgano hlačnico in krvavim kolenom. V rokah je držal zlomljen lesen meč.

»Hej,« sem rekel. Skočil je. Oči so se mu razširile kot dve luni. »Z-zmaj!« je zajavkal. »Ne boj se,« sem rekel. »Ne bruham ognja. Samo... mehurčke.« In res, da bi dokazal, sem nežno pihnil. Iz mojih nosnic je priplaval bleščeč mehurček. Počasi se je dvignil in počil na njegovem nosu.

Deček se je zasmejal. Potem pa zajokal še bolj. »Zlomil sem meč,« je rekel. »Bil je od dedka. Rekel je, da bom nekoč pogumen kot on.« Pogledal sem meč. Bil je preprost, lesen, a z zlatim trakom ovit okoli ročaja. Previdno sem ga prijel s kremplji in... pihnil. Ne ogenj. Samo topel dih. In nekaj kapljic smole, ki sem jih imel še od včeraj, ko sem se igral z borovci.

Zlepil sem meč. Ni bil popoln. A bil je cel. »Tukaj,« sem rekel. »Tvoj dedek bi bil ponosen. Ne zato, ker si pogumen z mečem. Ampak ker si pogumen, ko jokaš. In ker si ostal.«

Deček me je pogledal. Potem me je objel. Spet tisti objem. Topel. Močan. Mogoče... mogoče sem danes prvič res bil zmaj.

Tvoj zmajček, ki danes ni rešil svet z ognjem, ampak z dihom in kapljico smole.

 

Dnevnik malega zmajčka — Četrti dan

Dragi dnevnik, danes sem srečal starega zmaja. Ni bil kot Brundar, ki ima ogenj kot kresniški ples; ta zmaj je imel dlako posuto z belimi nitkami in oči, ki so videle skozi oblake.

Sedel je ob robu pečine in gledal dol v dolino. Ko sem pristal, me ni prestrašil, niti ni zahteval, naj pokažem, kako močan sem. Samo pogledal me je in rekel: »Zakaj si žalosten, mali?«

Povedal sem mu o ogledalu, o poskusih, da bi bil strašen, o ptičjih pristajanjih in mehurčkih. O tem, kako ljudje pričakujejo glasno bruhanje ognja in kako jaz raje pihnem tople zavese megle, ki se svetlikajo kot jutranja rosa.

Stari zmaj se je nasmehnil. »Slišati te je kot veter, ki šepeta skozi listje,« je rekel. »Ko sem bil mlad, sem tudi jaz mislil, da je moč ogenj. Bruhal sem plamene do neba, a en dan sem videl, da ogenj lahko požge tudi tisto, kar hočeš obvarovati. Takrat sem se naučil druge veščine.«

Položil je svojo staro taco na moj majhen hrbet. Stišal je glas na način, kot bi poslušal note nevidne pesmi, in mi pokazal nekaj, kar ni bil ogenj: kako s toplim izdihom pogasiti majhen požar na travniku, kako z mehkim praskanjem odstraniti trn iz ježeve blazine, kako z odmevom svojega vzdihljaja potolažiti plašno srce.

»Moč,« je rekel, »ni le, da zmoreš uničiti. Moč je, da lahko izbiraš, kdaj boš ustvaril ogenj in kdaj boš pihnil senco, toploto ali spev. Največja moč je, da znaš varovati tiste, ki te potrebujejo. Tvoji mehurčki, tvoj topel dih in tvoja smola — to so tvoji jeziki. Govori z njimi.«

Na poti domov sem zavohal borovce in čutil sem, kako mi srce mežika v prsih. Nisem prepričan, ali bom kdaj postal strašen v legendah. Ampak vem, da lahko že danes naredim nekaj dobrega. To je dovolj velika misel za majhen zmajev trebušček.

Tvoj zmajček, ki ima novo šolo v srcu.