Na Strehi sveta, onkraj vseh znanih zemljevidov in nad dosegom običajnega obupa, je kraj, znan le kot Zadnji prelaz. To je konec vseh cest, kraj, kamor romarji, ki so izgubili vse, gredo iskat končni odgovor. In tam, nenehno ovit v oblake stvarstva, čaka stražar.

On je Altharon, Vrh. Ni bitje, ki živi na gori; on je udejanjana duša gore. Njegove luske so brezhibna belina starodavnega, stisnjenega snega, njegovi rogovi so nazobčani vrhovi, ki kljubujejo nebesom, njegove oči pa so osupljivo zelene barve prvega, nemogočega življenja, ki zacveti v spomladanski otoplitvi. Njegova velikost ni merilo agresije, temveč neizmerne resnice, ki jo varuje.

Tri postave, ki so stale pred njim, so bile vse, kar je ostalo od sveta, ki se je podredil "Sivi bledici", počasnemu in tihemu prekletstvu apatije, ki je iz src svojih ljudi izsesala voljo. Bili so učenjak je  pozabil na veselje odkrivanja, bojevniki, ki je izgubil ogenj za boj, in vodja, čigar upanje se je spremenilo v pepel. Nemogoče potovanje so opravili ne zaradi orožja ali uroka, temveč zaradi razloga za nadaljevanje.

Altharon se je dvignil iz oblakov, njegov pojav ni bil kataklizma, temveč počasno, veličastno razkritje, kot celina, ki se prebija skozi morje. Popotnikov ni preplavila groza, temveč globoko, pretresljivo strahospoštovanje, ki je izbrisalo vsako nepomembno skrb, ki so jo kdaj poznali. Bili so delci prahu pred živo, dihajočo večnostjo.

Vodja je stopil naprej, njegov glas je bil kot krhka nit v neizmerni tišini. »Veliki stražar,« je zaklical, »naš svet umira. Izgubili smo moč. Prišli smo k tebi, najmočnejšemu bitju, kar jih obstaja, da bi te prosili za iskro tvoje moči, delček tvoje moči, da bi lahko ponovno prižgali ogenj našega ljudstva.«

Altharonov pogled je padel nanje. Ni bil to pogled usmiljenja ali obsojanja. Bil je globok in pronicljiv kot zvezdnato nebo. Njegov glas, ko je prišel, ni bil zvok, ki bi jim prišel v ušesa, temveč vibracija, ki je odmevala v jedru njihovega bitja, občutek premikajočega se kamna in starodavnega ledu.

»Prosiš me za moč, ki si jo pravkar pokazal,« je zagrmel glas. »Preplezal si gore obupa. Prebrodil si reke dvoma. Prečkal si ravnine popolnega brezupja, da bi zdaj stal pred mano. Pot sem je odgovor, ki ga iščeš.«

Veliki zmaj je spustil svojo kolosalno glavo, oblaki so se okoli njega razprli kot tančica. Njegove zelene oči so bile uprte vanje in v njihovih globinah niso videli pošasti ali boga. Videli so odsev.

»Moja velikost ni merilo moje lastne moči,« so se nadaljevale Altharonove misli, resnica, ki se je ustalila v njihovih dušah. »Je merilo moči, ki spi v vseh živih bitjih. Jaz sem fizična oblika volje, ki vas je pripeljala sem. Jaz sem gora, na katero ste se pravkar povzpeli. Jaz sem upanje, ki mu niste dovolil umreti.«

Ni bil ločeno bitje, ki bi ga lahko prosili. Bil je ogledalo. Ogromno, nepremagljivo bitje pred njimi je bilo utelešenje poguma in odpornosti, ki so jo pravkar pokazali.

»Ne iščite pri meni iskre,« se je glas stražarja omehčal in postal šepet vetra in snega. »Poglejte drug v drugega. Poglejte vase. Moč, ki me je skovala in drži te gore v nebu, je ista moč, ki vas je pripeljala pred moje noge. Ne potrebujete moje moči. Samo prepoznati morate svojo.«

Trije romarji so stali v središču pogleda velikega zmaja in prvič se niso počutili majhne. Čutili so se videne. Prišli so iskat velikana, ki bi jih rešil, in namesto tega so odkrili velikana v sebi. Obrnili so se s prelaza, njihova srca niso bila več prazna, temveč polna teže in veličastnosti gore, za katero so zdaj vedeli, da jo nosijo v sebi.