MOJA OSTARELA MAMA

Mamo sem pripeljal k sebi, da bo za vedno živela z mano.

Nisem načrtoval ničesar vnaprej, preprosto sem se nekega dne odločil in jo pripeljal z enim njenim kovčkom. V kovčku so bile tople hlačne nogavice, copati z vezenim napisom »Najboljša babica na svetu« (darilo mojih otrok), topla jutranja halja, spalna srajca in iz nekega razloga prevleka za blazino. Mama se je spakirala sama.

Ta stara deklica živi pri meni že tri tedne, kot da bi bila spet štiriletna. Drobcena, s snežno belo figo v laseh, v hlačnih nogavicah, rahlo obrabljenih okoli gležnjev, se sprehaja po stanovanju in cepeta v toplih copatih.

Previdno se ustavi na pragu sobe, nato dvigne nogo visoko in stopi čez neko nevidno oviro. Nasmehne se psu na hodniku. Vsak dan sliši nevidne ljudi in mi pripoveduje novice o njih. Je sramežljiva in veliko spi. Grizlja čokoladico, ki jo vedno pustim v njeni sobi, in srka čaj. Skodelico drži v obeh rokah, ker se ji tresejo roke. Strašno se boji, da bi izgubila poročni prstan, da ji ne bi padel s tankega prsta, zato nenehno preverja, ali je na svojem mestu.

Nenadoma vidim, kako stara in nemočna je. Preprosto se je vdala, predala in nehala biti odrasla. Popolnoma mi je zaupala svoje življenje, do najmanjše podrobnosti. Najsrečnejša je, ko smo doma. Ko pridem, si tako oddahne, da se trudim, da ne bi bil dolgo odsoten.