Oče samski hišnik je izgubil službo, ker ji je pomagal – ni vedel, da je direktorica ...

Fluorescentne luči v starem mestnem stolpu so utripale ob 23.47. Ko je Marko Čeh zaslišal krik, bi večina ljudi še naprej brisala tla, držala sklonjene glave in se ukvarjala s svojimi stvarmi. Toda Marko ni bil nikoli večina ljudi, niti preden mu je umrla žena. In zagotovo ne potem, ko mu je ostala le šestletna hči Ema in obljuba, da jo bo naučil, da na tem svetu še vedno obstajajo dobri ljudje. Z ropotom, ki se je odmeval skozi prazno marmorno avlo, je spustil metlo in stekel proti zvoku. Njegove obrabljene superge so škripale po poliranih tleh, ko je zavil za vogal do dvigala za poslovneže, kjer je na tleh ležala ženska v dragi obleki. Stiskala se je za prsi, z obrazom, skrivljenim od bolečine, njena dizajnerska torbica se je razsula po tleh. Njena vsebina se je raztresla kot pozabljene sanje.

»Me slišite?« Marko je pokleknil poleg nje. Njegova hišniška uniforma je bila še vedno premočena od čiščenja kopalnic. Ženska je bila stara morda 40 let, z ostrimi potezami, ki jih je zmehčala bolečina. Njeni popolnoma urejeni lasje so bili zdaj razmršeni, ko je lovila zrak. »Ne morem dihati,« je uspela izustiti. Ustnice je imela pomodrele. Marko je to že videl. Njegova žena Sara je umrla zaradi srčnega napada pred dvema letoma, medtem ko je bil še v svoji stari službi na drugi strani mesta. Klic je prejel prepozno. Prepozno je prišel v bolnišnico, prepozno se je poslovil. Vsak trenutek tiste noči se mu je vtisnil v spomin kot žig. Ne bo več prepozen. Izvlekel je telefon in s tresočimi prsti poklical 112. Nato ji je zrahljal ovratnik. Spomnil se je tečaja oživljanja, ki ga je opravil po Sarini smrti. »Ostanite z mano. Pomoč prihaja. Samo dihajte. V redu. Vdih in izdih. Osredotočite se na moj glas.« Ženski pogled je našel njegov strah, ki je plaval v globinah. Iztegnila je roko in ga z neverjetno močjo prijela za zapestje. »Moja hči,« je zamrmrala. »Zofi, ona je na Šolski akademiji. Če ji ne povem, da jo ljubim. Povej ji ti«

»Sama ji boste povedali,« je odločno rekel Marko in pritisnil svojo roko čez njeno. »V redu boste. Kako vam je ime?«

»Katarina,« je zašepetala.

»Katarina, jaz sem Marko. Tudi jaz imam hčerko. Emo, stara je šest let, obožuje samoroge in me vsak dan sprašuje, zakaj je nebo modro. Veste, kako to gre.«

Še naprej je govoril, jo ohranjal osredotočeno, jo ohranjal pri zavesti. »Povem ji, da je zato, ker je svet poln lepih stvari, če samo pogledaš gor.« Reševalci so vdrli skozi vrata. Osem minut zamude. Osem minut, ki so se zdele kot osem ur. Katarino so naložili na nosila in jo priključili na aparate, ki so s klinično učinkovitostjo piskali in oddajali sporočila. Ko so jo peljali proti rešilcu, je še zadnjič stegnila roko.

Njeni prsti so se dotaknili Markove roke. »Hvala,« je zamrmrala in nato omedlela. Marko je spet stal sam v avli, obkrožen z vsebino njene raztresene torbice. Vse je skrbno pobral, šminko, denarnico, ključe, vizitke, in jih pospravil nazaj v usnjeno torbico. Ena vizitka mu je padla v oči, Katarina Kranjc, glavna izvršna direktorica, Kranjc industrije. To ime je že slišal, videl ga je v poslovnem delu časopisa, ki so ga pustili v sobi za odmor. Kranjc industrije je imel v lasti polovico stavb v mestu, vključno s to. Torbo je pustil pri varnostniku stavbe in se vrnil k svoji metli. Tla se niso hotela sama očistiti, njegova izmena pa se bo končala ob 6. uri zjutraj. Pred seboj je imel še tri nadstropja.

Naslednje jutro je Marko Emo prevzel od sosede, gospe Rode, ki jo je pazila med nočnimi izmenami. Ema je stekla k njemu z risbo vijoličnega zmaja. Njen nasmeh do ušes je razsvetlil njegov izčrpani svet. »Očka, poglej, kaj sem naredila.« Dvignil jo je in »Popoln je, srček, tako kot ti.«

Za zajtrk sta jedla kosmiče, ker bo plača šele v petek, in pomagal ji je, da se je pripravila za šolo, pri čemer je poskrbel, da je bila njena rabljena oblekica zlikana in da so bili njeni čevlji zavezani. Medtem ko sta hodila šest ulic do osnovne šole, je Ema klepetala o svoji prihajajoči šolski predstavi in ​​kako si želi postati zdravnica, ko odraste, tako kot tisti, ki so poskušali pomagati mamici. Markovo srce je še malo bolj počilo. Kot vedno, ko je omenila Saro.

Tisto popoldne je bil v pralnici, tam je zlagal oblačila in poskušal zbrati sedem evrov za detergent in sušilni stroj. Ko je zazvonil njegov telefon. Neznana številka.

»Dober dan.« « Je to Marko Čeh?« Profesionalen ženski glas, odločen in učinkovit. »Da«.

»Tukaj Jana iz Kranjc Industrije. Z vami se moramo pogovoriti glede dogodka, ki se je zgodil sinoči v Kranjc zgradbi. Ali lahko jutri ob 14. uri pridete na naš sedež?« Marka je stisnilo v želodcu. Že prej so ga klicali v vodstvene pisarne, ponavadi tik preden so ga odpustili. V preteklem letu je izgubil dve službi. Obakrat zaradi nezanesljivosti, ko je Ema zbolela in je moral izostati iz izmene. Nikogar ni zanimalo, da je oče samohranilec. Skrbelo jih je le za dobiček.

»Ja, ja, lahko sem tam.«

»Odlično. Povprašajte na recepciji za Jano Voglar, kadrovska služba.«

Kadrovska služba? Roke so mu padle ob telo. Odpustili ga bodo, ker je sinoči zapustil delovno mesto, čeprav je bilo nujno. Kršil je protokol, pustil nadstropje nepokrito, se vmešaval v pogovore z najemnikom. Seveda ga bodo odpustili. Tisti večer je Ema opazila njegovo raztresenost. »Očka, si žalosten?« Potegnil jo je za oblačila nazaj k sebi. »Ne, draga. Samo utrujen sem.«

»Ko sem bila utrujena, mi je mamica pela.« Njen glas je postal tih. Kot vedno, ko je omenila Saro. »Se spomniš pesmi?«

Marka je stisnilo v grlu, a je vseeno zapel. Njegov glas je postal hrapav. »Ti si moj sonček, moj zlati sonček.« Ema je zaspala v njegovem naročju, Marko pa je ostal buden in strmel v madež od vode na stropu ter preračunaval, koliko časa bo lahko obdržal stanovanje, če bi izgubil to službo. Tri tedne? Morda štiri, če bi preskočil malice To je že storil.

Naslednji dan se je gospa Rode strinjala, da bo Emo prišla iskat v šolo. Marko si je oblekel svojo edino srajco. Tisto, ki jo je nosil na Sarinem pogrebu, in se z dvema avtobusoma odpeljal do Kranjc industrij. Bleščeči sedež podjetja v središču mesta. Stavba se je raztezala proti nebu kot steklena katedrala in Marko se je z vsakim korakom proti njenim vrtljivim vratom počutil manjšega. Avla je bila vsa v marmorju in moderni umetnosti. Takšen kraj, kjer so ljudje nosili obleke za tisoč evrov in se pogovarjali s pomembnim glasom. Marko se je približal recepciji, boleče se zavedajoč svojega obrabljenega ovratnika in obrabljenih čevljev.

»Prišel sem k g. Jani Voglar. Jaz sem Marko Čeh.« Receptorka se je vljudno nasmehnila. »Dvigalo v peto nadstropje. Pričakujejo vas.« Vožnja z dvigalom se je zdela kot vzpon na sodbo. Ko so se vrata odprla, ga je čakala Jana Voglar. Ženska v petdesetih letih s prijaznimi očmi in trdnim stiskom roke. »Gospod Čeh, hvala, ker ste prišli. Prosim, sledite mi.« Peljala ga je po hodniku, obloženim s fotografijami stavb in gradbenih projektov. Mimo konferenčnih sob, kjer so ljudje sprejemali odločitve, ki so oblikovale mesto. Končno je odprla vrata vogalne pisarne z okni od tal do stropa, ki so gledala na celotno središče mesta.

 Katarina Kranjc je stala ob oknu živa in zdrava, čeprav še vedno bleda. Obrnila se je, ko sta vstopila, in njen obraz se je razlezel v nasmeh, ki je spremenil celoten njen videz.

»Marko,« je rekla in presenetljivo hitro prečkala sobo. »Rešil si mi življenje.«

»Samo naredil sem, kar bi storil vsak.« »Ne,« je odločno rekla Katarina. »Večina ljudi ne bi. Večina ljudi bi šla mimo, kot da nič ne vidijo. Bali bi se odgovornosti. Bali bi se vpletanja. Ampak ti si ostal. Ohranil si me pri zavesti. Zdravnik je rekel, da če bi izgubila zavest preden so prišli reševalci, ne bi preživela.« Glas ji je zanihal. »Včeraj sem lahko objela hčer in ji povedala, da jo imam rada zaradi tebe.« Marko ni vedel, kaj naj reče. Katarina je pokazala na stol. »Prosim, sedi. Morava se pogovoriti.« Počakala je, da se je usedel, preden je nadaljevala. »Naročila sem svoji ekipi, da te preveri. Marko, upam, da ti ne bo mar. Izvedela sem, da si samohranilec in delaš v nočnih izmenah, da si lahko čez dan doma, za svojo hčer. Izvedela sem, da se do sem pelješ s tremi avtobusi, ker si ne moreš privoščiti avtomobila. Izvedela sem, da si po ženini smrti opravil tečaj oživljanja.« Oči so se ji zasvetile. »Izvedela sem, da si točno takšna oseba, kot jo ta svet potrebuje.«

Markovo srce je razbijalo. »Če gre za to, da sem zapustil svoje delovno mesto.«

»Ja, odpuščen si,« je rekla Katarina. Svet se mu je ustavil. Marko se je počutil, kot da bi ga udarila. Emin obraz mu je švignil skozi misli. Njen nasmeh z razmaknjenimi zobmi. Njen vijolični zmaj. Njene sanje, da bi postala zdravnica. Kako ji bo povedal, da se morata spet preseliti? Kako bi?

»odpuščen z mesta hišnika,« je nadaljevala Katarina. In Markove misli so se ustavile, »ker ti ponujam novo. Direktorja za delo z javnostjo pri Kranjc industriji. Dobra plača, vse ugodnosti, sklad za študij za Emo in gibljiv delovni čas, da boš lahko dejansko oče čez dan.« Marko jo je strmel. Besede niso imele smisla, kot bi nekdo govoril pod vodo.

»Nisem ... Nisem usposobljen. Čistim tla.«

»Brez oklevanja si rešil življenje. Pokazal si sočutje, ko je bilo najbolj pomembno. Lahko se naučiš poslovne strategije in trženja. Marko, jaz ne morem nikogar naučiti biti dober.« Katarina se je nagnila naprej. »To podjetje sem zgradila iz nič in nekje na poti sem pozabila, za kaj naj bi šlo. Spomnil si me. Zdaj želim, da mi pomagaš, da se spomnim. Želim začeti programe za starše samohranilce, financirati skupnostne pobude, ustvariti priložnosti za ljudi, kot si ti, ki samo potrebujejo nekoga, ki bo verjel vanje.« Marka so solze pekle v očeh. »Zakaj?« je zašepetal. »Zakaj bi to storila?«

»Ker prijaznost ne sme nikoli ostati nenagrajena,« je preprosto rekla Katarina. »Ker me je hči včeraj vprašala, kdo me je rešil. In povedla sem ji o hišniku, ki je postal junak. Ker ta svet dobrim ljudem jemlje - nenehno. Želim nekaj vrniti.« Iztegnila je roko. »Kaj praviš?«

Marko je razmišljal o Emi, o življenju, ki ji ga lahko ponudi zdaj. Plesne ure. Nova oblačila. Nekega dne fakulteta. Prihodnost, kjer mu ne bo treba skrbeti, kateri računi bodo plačani vsak mesec. Še bolj pa je razmišljal o lekciji, ki jo bo naučil. Da bo ravnala pravilno. Tudi če te to stane vsega. Včasih, samo včasih, vodi do čudežev. Prijel je Katarino za roko. »Pravim da. Hvala. Hvala.«

Tri mesece pozneje je Marko stal v svoji novi pisarni, manjši od Katarinine in pregledoval predloge za štipendijski program za otroke, ki so izgubili starše. Emina risba vijoličnega zmaja je visela na njegovi steni poleg Sarine fotografije. Nikoli ne bo pozabil, od kod prihaja. Nikoli ne bo pozabil dni, ko je moralo zdržati sedem evrov. Nikoli ne bo pozabil tiste noči v avli, ko se je vse spremenilo.

Zazvonil mu je telefon. Prejel je sporočilo od Katarine. »Zofijina šolska predstava nocoj. Ema je povabljena. Partnerji otrok držijo skupaj.« Marko se je nasmehnil. V teh mesecih se je nekaj naučil. Včasih je družina, ki si jo zgradiš, prav tako pomembna kot tista, v katero se rodiš.«

Odgovoril je na sporočilo. »Tam bova.« Medtem ko je gledal mesto, je pomislil na vse ljudi, ki delajo v nočnih izmenah. Ki se vozijo prestopanjem po avtobusih. KI izbirajo med živili in računi za elektriko. Pomislil je na programe, ki sta jih gradila z Katerino. Na življenja, ki bi jih lahko spremenila. Ena oseba ne more rešiti sveta. Lahko pa ena oseba reši eno življenje. In to življenje lahko reši naslednje. In počasi, postopoma bi svet postal malo svetlejši.

 Marko je dvignil telefon in poklical Emo. Oglasila se je ob prvem zvonjenju. Zadihana od navdušenja. »Očka, gospa Rode pravi, da gremo nocoj na predstavo.«

»Tako je, srček. Pripravi si lepo obleko. Gremo k Zofiji.«

»Je prijazna kot ti?«. »Mislim, da bo tvoja najboljša prijateljica.«

 Ko sta prekinila klic, se je Marko vrnil k računalniku in preučil predloge, ki bi pomagali stotinam družin, kot je bila nekoč njegova. Pomislil je na mladega hišnika, ki ga bo nadomestil v Kranjčevem stolpu. Na mater samohranilko, ki dela dve službi in se morda prijavi. Nato na nov program pomoči. Na vse nevidne ljudi, ki ohranjajo svet v teku. Medtem ko so svet, politiki, bogataši pozabili nanje, da bi jih opazili. Nekoč je bil tudi on neviden. A Katarina ga je videla. In zdaj bosta skupaj pomagala svetu, da se nauči govoriti.