Noč krvave lune -< Po poteh mitov in legend

Luna je krvavela po nebu in kopala razbiti svet v globoki, preroški škrlatni barvi. To je bila Noč krvave lune, čas, o katerem šepetajo starodavna besedila, ko svet zadrži dih in ena sama duša dobi moč izbrati zoro, ki bo sledila. Nocoj je bila ta duša Valeriana.

Stala je na vrhu razbitega sveta, njen oklep je bil mozaik stotih bitk, njeno telo utrujeno, a njen duh je bil steber iz neomajnega železa. Bila je zadnja v svoji liniji, zadnja dedinja izbire, za katero ni nikoli prosila.

Iz vrtinčastih, krvavo rdečih oblakov so se pojavili, ne kot zveri, temveč kot žive ideje, starodavne kot zvezde. Na njeni levi, iz najglobljih senc, se je združeval Erebus, Tihi Očnjak. Njegove luske so absorbirale rdečo svetlobo in pustile le globoko črnino brez zvezd. Na njeni desni, rojen iz srca škrlatnega kaosa, je bil Kaos, Bučeči plamen, njegova oblika je bila vrtinec senc in tlečega žerjavja.

Bili sta dve poti, dve prihodnosti, in prišli sta po njen odgovor.

»Izberi Senco,« je v njenih mislih odmeval Erebov glas, zvok premikajočega se kamna in starodavnih skrivnosti. »Sprejmi tiho moč noči. Vladaj iz nevidnih krajev. Bodi potrpežljiva, večna roka, ki vodi svet iz teme. Tvoja vladavina bo absolutna, tvoje življenje dolgo in zanesljivo. Opusti minljiv, neumni ogenj dneva.«

»Izberi Plamen,« Kaosov glas je bil rjovenje tisočih ognjev, prasketanje čiste, neukročene energije. »Sprejmi veličastni kaos stvarstva. Razbij ta razbiti svet in skuj novega v plamenu slave. Bodi sijoče, začasno sonce, ki bo vso šibkost sežgalo v pepel. Tvoje življenje bo legenda, ogenj, ki bo zasenčil vse zvezde.«

Izbira je bila absolutna. Pot vztrajnega, hladnega nadzora ali pot sijoče, samopožirajoče strasti. Kraljica mraka ali kraljica zore. Valeriana je pogledala z vrha navzdol. Videla je svet, za katerega je krvavela, svet sivin in polsvetla, pomanjkljivih, lepih ljudi, ki si zaslužijo več kot le izbiro med dvema skrajnostma. Pogledala je svoje brazgotine, spomine na bitke, ki se niso bile bojevale le v slepem soncu ali najgloblji noči, temveč v mraku, v sivini, v vmesnih prostorih.

Ni preživela tako dolgo, ker je bila le senca ali le plamen. Preživela je, ker je bila oboje.

Z odločnostjo, ki je tresla celo kamenje, Valeriana ni pogledala enega zmaja, temveč prostor med njima. Ni dvignila orožja. Dvignila je svojo voljo.

»Ne izberem nobenega,« je izjavila, njen glas ni bil krik, temveč izjava absolutne resnice, ki je prerezala škrlatno meglico. »In izberem oba.«

Ni sprejela njihove moči. Zahtevala jo je. Iz Erebusa je črpala tiho, trajno moč sence in jo vtkala v svojo dušo ne kot prt, temveč kot plašč modrosti. Iz Kaosa je črpala divji, ustvarjalni ogenj in ga sprejela v svoje srce ne kot grmado, temveč kot kovačnico.

Dva velika zmaja sta rjovela, osupnjena od dejanja volje, tako drznega, da si ga ni nikoli zamislila. Nista bila njena gospodarja; bila sta vidika moči, ki jo je zdaj razglašala za svojo. Zdelo se je, da se rdeča svetloba lune osredotoča, krepi in se zliva nanjo. Ni bila več le bojevnica. Bila je ravnovesje. Ne bo kraljica večne noči ali kraljica minljivega, ognjenega dne. Postala bo kraljica somraka, vladarica mraka in zore, varuhinja težkega, lepega in nujnega prostora vmes. Veliki zmaji so sklonili glave, ne v suženjstvu, ampak v priznanju. Odločitev je bila sprejeta. Rdeča noč ni bila njena preizkušnja. Bila je njeno kronanje. In ko so se prvi namigi novega, uravnoteženega jutra začeli dotikati obzorja, je Valeriana stala pripravljena, popolna in navdihujoča vladarica svoje veličastne usode.