HRASTOVO ZAVETIŠČE - PO SLEDEH MITOV IN LEGEND

Nad dolino Hrastovo zavetišče se usede meglica, vendar ne prihaja iz morja niti se ne dviga iz reke. Pronica. Pronica iz razpok v nagrobnikih, iz prevrnjene zemlje na pokopališču, iz izdolbenih oči nasmejanih buč, ki so gnile ob pokopaliških vratih.
Domačini ji pravijo "Vzdih", vendar ni zgolj megla. Je dih pozabljenega, kolektivni, eterični strah mrtvih.
Prihaja v najhladnejših nočeh, ko luna visi kot polirana lobanja na nebu, ali včasih ko joka v modri, arterijsko rdeči barvi. Meglica nima lastnega vonja, vendar nosi fantomske vonjave svojega izvora: vlažno zemljo, rjo, spomin na žgalne daritve in rahel, sladek razpad tisočih uvelih pogrebnih vencev.
Ne vali se noter; kopiči se. Zbira se v vdolbinah, se zbira okoli gležnjev železnih križev in se vrtinči kot tekoči obup. To je tiha, hladna plima vsega neizrečenega, vsake groze, s katero se soočimo v zadnjih, osamljenih trenutkih življenja.
Biti ujet vanjo ne pomeni biti zaslepljen, ampak videti preveč. Ne zmrazi ti kože; zmrzne ti dušo. Prvi dotik je šepet mraza, vprašanje, zastavljeno v jeziku, ki ga še nikoli nisi slišal, a ga nenadoma, z grozo, razumeš. Ovije te, plašč neoprijemljive žalosti. In potem ti pokaže. Kajti ta meglica ni le para; je platno. Je surov material nočnih mor in črpa navdih iz prebivalstva tišine, ki ji služi.
Sinoči sem jo opazoval z okna na podstrešju, vsiljivec v njeni žalosti. Sprva je bila le razburkano morje bledo rožnate in spektralne modre barve, osvetljeno s krvavečo luno. Nato se je iz njenega središča začela dvigati oblika. Kolosalna oblika, krila so se razpirala kot raztrgani prapori noči, njeno srce pa je bil en sam, utripajoč žarek čiste zlobe. Bil je kolektivni strah pred božjo sodbo, demon, izklesan iz krivde tisočih duš.
Oblika se je razblinila, le da je na njeno mesto prišla druga. Velikan goreče slame in maščevalnega ognja, z glavo kot nasmejana buča, srce pa kot peč maščevanja. To je bil strah pred neuspešno žetvijo, pred zemeljsko jezo, pred obljubo, prelomljeno nad zemljo.
Nato se je megla skrčila, postala gosta in svetla. Oblikovala je neokrnjeno, kostno belo grozo, bitje strašne lepote in hladnih, rdečih oči. Bil je strah pred praznino, ledena, eksistencialna panika neobstoja, groza pred čisto, belo, prazno večnostjo. Ponovno se je spremenila, nabrekla v kolosalnega, škrlatnega boga klanja, prežetega s spominom na vojno, ki stoji na vrhu gore lobanj, ki jih ni bilo. To je bil zadnji grozljiv strah vojaka, zadnja agonija žrtve, nesmrtni odmev nasilnega konca.
Megla, Vzdih, je eterični strah mrtvih, ki mu je dana začasna oblika. Je galerija njihovih zadnjih, najbolj grozljivih trenutkov, muzej njihovih večnih tesnob.
Skrivam se, a vem, da zaman. Vzdih ne spoštuje zidov. Pronica pod vrata, kot pramen hladne, bele pare. Drsi po talnih deskah, ne kot zvok, le kot prisotnost. Našel me je. Vdihnem ga. In v enem samem, zadušljivem, tihem kriku čutim vse. Žgoči ogenj. Pok kosti. Grozo praznine. Bes tistih, ki niso bili maščevani.
To je strah deset tisoč duš, ki se zlivajo v eno. In najbolj poetična, grozljiva resnica? Ko mi polni pljuča, čutim nov grozljiv strah, ki se pridružuje zboru.
Beno