Slana prha je imela okus po stoletjih. Čolnar se je oklepal krmila svojega skromnega čolna, ko so se ravna tla sveta odločila, da postanejo strop. Ni se začelo z valovi, temveč z ritmičnim, nizkofrekvenčnim mrmranjem, ki je vibriralo skozi možgane njegovih kosti. Nato je prišla belina. Ne belina pene ali nevihtnih grebenov, temveč slepi, biserni sijaj, ki je kljuboval zmečkanemu oglju neba.

      

Olyth-Zmajevka se je vrnila.

Zmajevka se ni preprosto pojavila – razgrnila se je. Njena glava je bila katedrala iz slonokoščene kosti in zapletena, čipkasta mreža, ki se je razprostirala iz lobanje kot zamrznjena strela. Vsaka nit njenega grebena se je lesketala z bioluminiscenco, ki je odražala zvezde, skrite za gostimi nevihtnimi oblaki. Ko se je titanka dvignila, se je Obsidianov pokrov – ocean, ki je pogoltnil spomin na človeka – odluščil v hudourniškem slapu. Iz zmajevkinih prsi so se izlivale tone morske vode, kjer so se smaragdne alge in starodavne školjke oprijemale kot žive medalje časti. Pod vrtinčasto gladino so se za trenutek razgalili okostnjaki Mesto - Odmevov, mesta tihih odmevov. Marmorni stebri, ki sonca niso videli tri tisoč let, so kljubovalno stali proti napadu zmajeve sledi, njihovi nabrani robovi pa so prvič po stoletju lovili šibko svetlobo gladine.

Čolnar je čutil nepomembnost svojega plovila, a se ni obrnil nazaj. Njegov namen ni bil premagati zveri, temveč biti priča prehodu. Svet je tisočletja verjel, da so zmaji arhitekti Velikega potopa, sledovi pošasti, ki so zlato dobo potegnile v brezno. Toda ko se je Olythino ogromno, zlato obrobljeno oko uprlo v majhen čoln, Čolnar ni videl zlobe. Videl je utrujeno potrpežljivost varuhinje, ki je tisočletja podpirala nebo izpod valov. Zmajevkin dih je dišal po globokomorskih mineralih in starodavnem ozonu. Bil je hladen, osvežujoč vonj, ki je čistil pljuča in utišal divje bitje srca. Bitje je bilo živi most med izgubljenim in morda še obstajajočim.

Ruševine Mesta-Odmevov niso bile zdrobljene pod težo titankinih udov; bile so zgubane. Čolnar je opazoval, kako se je eden od zmajkinih ogromnih krempljev, vsak krempelj velikosti svetilnika, z nežno natančnostjo premaknil, da bi se izognil razpadajočemu opazovalnemu stolpu. Zmajevka je bila vrtnar senc, ki je čakala na pravi trenutek človeške pripravljenosti, da lepoto globin prinese nazaj na površje. Zdelo se je, da se je struktura vesolja v tistem trenutku očesnega stika spremenila. Čolnarjeve misli so preplavile podobe mesta v njegovem razcvetu – ne kot kraja zlata, temveč kot središča harmonije, kjer so bila plimovanja spoštovana prav toliko kot tla.

Olyth je spustila zvok, ki je bilo manj rjovenje in bolj kot zvonjenje. Odmevalo je po razburkani vodi in gladilo nazobčane valove v stekleno, obsidianovo ogledalo. Nevihta nad njo se je začela lomiti in dovolila, da je en sam, prodoren sončni žarek zadel zmajevkino čipkasto krono. Svetloba se je lomila skozi mrežo in metala mavrice po potopljenih ulicah Mesta-Odmevov. V tej tišini je Čolnar razumel pozitivno težo svojega poslanstva. Sporočilo je bilo jasno – nič resnično dragocenega se nikoli ne izgubi, le čaka na nekoga, ki je dovolj pogumen, da zapluje v nevihto in pogleda v oko globine.

Ko se je čoln približal visoki slonokoščeni steni zmajevkinega vratu, je voda postala nenaravno mirna. Čolnar je iztegnil roko, ne v gesti ujetništva, temveč v gesti sorodstva. Zmajevka je potopila gobec, gibanje pa je povzročilo nežno valovanje, ki je dvignilo čolnarja višje, kot da bi mu morje samo ponujalo roko. Potovanju ni bilo konca, le nov začetek razumevanja. Mesto se je dvigalo, kamen za kamnom, ko so srca ljudi postala dovolj velika, da so lahko sprejela njegov spomin. Olyth - Zmajevka bi ostala, tiha stražarka soli, ki bi skrbela za ohranjanje ravnovesja. Čolnar se je ozrl proti obzorju, kjer so se temni oblaki umikali kot premagana vojska. Ni bil več le mornar; bil je glasnik vzhajajoče luči. Ocean ni bil več pozabljen - spominjali so se ga, ga cenili in končno razumeli.