Zmaja na griču

Včasih človek potrebuje samo malo domišljije, da pozabi, da ga doma čaka kup perila, neplačan račun in maček, ki se že tretjič danes obnaša, kot da je na robu lakote.

In prav v takih trenutkih se zgodi, da se na robu kina srečata dva zmaja, ki imata o življenju precej več povedati, kot bi si človek mislil.

Noč pred kino dvorano je bila sveža, polna vznemirjenega mrmranja množica, ki se je ravnokar razlila iz dvorane. Na majhni vzpetini je sedel Drako — plemeniti zmaj z luskami barve poliranega bakra, ki so v mesečini žarele kot dobro spoliran spomin. Počasi je vdihnil iz velike cigare, kot bi poskušal ujeti še zadnji okus minulega desetletja.

Ob njem je Falkor, zmaj sreče z bleščečim belim krznom, oblečen v modro-zlato suknjo, ki je bila tako razkošna, da bi jo zavidal še kakšen operni bariton. Dvignil je kozarec v tiho zdravico.

»Še ena generacija, stari prijatelj,« je zagrmel Drako. Njegov glas je bil kot brusilni kamen, ki pa je nekako vedno našel način, da zveni toplo. »Še eno morje obrazov, ki sva jim prižgala iskrico.«

Izdihnil je oblak dima, ki je bil tako gost, da bi se vanj lahko parkiral manjši helikopter.

»Desetletja … komaj verjamem. Jaz sem mislil, da bom že v penziji.«

Falkor se je zahihital — zvok, ki je bil nekje med vetrnimi zvončki in mačkom, ki se preteguje na soncu.

»Čas teče drugače, ko letiš po tokovih domišljije, Drako. Pa tudi, ko imaš hrbtenico iz mitskih kristalov. Ne obrabi se tako hitro.«

S kozarcem je pokazal proti množici spodaj.

»Poglej jih. Vidiš ta lesk v njihovih očeh? To je tisti ‘ravnokar sem pozabil na vse svoje probleme’ lesk.«

Drako je prikimal.

»Ja. Pogled nekoga, ki je nekaj ur verjel v nemogoče. In pozabil, da ga jutri čaka ponedeljek.«

 

Zavrtel je pijačo v kozarcu.

»Veš, Falkor… ljudje mislijo, da jim fantazija pomaga pobegniti pred skrbmi. Ampak v resnici jih samo malo premeša. Kot tisti stari magnetofon, ki ga moraš včasih udariti, da začne spet delati.«

Falkor je zadovoljno zamrmral.

»Ponudila sva jim pobeg — ampak ne tak, ki vodi stran. Tak, ki jih pripelje nazaj v življenje z malo več kisika v pljučih in malo manj gub na čelu.«

»Prava magija,« je dodal Drako, »ni v ognju ali urokih. Je v tem, da se utrujeno srce spet malo nasmehne. Da nekdo, ki je mislil, da je pozabil sanjati, ugotovi, da je samo dal sanje v predal z nogavicami.«

Trknila sta s kozarci. Zvok je bil tako nežen, da bi ga lahko zamenjal za mačko, ki se preteguje.

»Ampak,« je nadaljeval Drako, »ne moreva si pripisati vseh zaslug.«

Falkor je dvignil obrvi.

»Oh?«

»Samo vžigalico sva prižgala. Gorivo je bilo vedno v njih. Sposobnost čudenja. Moč verovanja. Pogum, da najdejo nekaj izjemnega v običajnem. In neverjetna sposobnost, da se navdušijo nad stvarmi, ki jih midva že desetletja jemljeva za samoumevne.«

Falkor je prikimal.

»Na koncu je največja čarovnija v tem, kako ta občutek odnesejo domov. Kako ga negujejo. Kako ga delijo. In kako ga ne polijejo po tleh, kot je to naredil tisti gospod tam spodaj.«

Še enkrat je dvignil kozarec proti množici.

»Na čarovnike,« je zašepetal. »Naj vedno najdejo čudež tik pred seboj. In naj ga ne izgubijo v avtu.«

Drako je zamrmral v znak strinjanja.

»In srce, da ga ohranijo pri življenju. Na desetletja naprej, stari prijatelj.«

Ko sta zmaja utihnila, je noč za trenutek postala mehkejša.

Morda pa je bil to le veter.

Morda pa je kdo iz množice res odnesel domov droben, neviden prah čarovnije.

In nekje, nekdo, ki je tisti večer verjel v nemogoče, bo jutri naredil nekaj pogumnega, lepega ali nepričakovano dobrega.

Morda bo celo pospravil kuhinjo.

To je vse, kar sta si Drako in Falkor kdaj želela.