SONDRA in  PREROKBA PRVEGA KOMETA

Prerokba:

Ko se bo svetloba skrila v lastni senci in bo Pokrajina pozabila dihati, bo rojena tista, ki nosi iskro, a je ne vidi.

Ko bo Sivilo leglo na srca kot tiha zima brez konca, bo zmaj iz mesečine dvignil krila in prebudil pozabljeni plamen.

Ko se bodo cvetovi zvezdne svetlobe ugasnili in bo nebo razpokalo od temnih kometov, bo otrok Luninih Sejalcev stopil v nevihto, ne da bi iskal zavetje.

In ko bo našla zmaja v sebi, ne zunaj, bo Pokrajina znova zažarela. Kajti svetloba, ki se rodi iz teme, je svetloba, ki je nihče več ne more ugasniti.

 

✦ PRVO POGLAVJE - Kristalna Pokrajina

Kristalna Pokrajina je bila vedno tiha. Ne mrtva, ne prazna — tiha na način, kot je tiha pesem, ki jo svet poje že tisočletja, pa je nihče ne zna več razumeti. Sneg je škripal pod nogami kot starodavni pergament, ki se zapisuje sam vase, in zrak je bil tako čist, da je rezal misli na ostre, jasne koščke.

Nad Pokrajino je viselo nebo, ki ni bilo le nebo. Bilo je živo bitje. Vrtinčaste meglice so se premikale kot počasni vdihi, zvezdni prah pa je padal v drobnih, svetlečih nitkah, ki so se izgubljale v neskončnosti. Vsak kristal snega je bil droben spomin sveta.

Sondra je stala na robu ledene ravnice in opazovala, kako se svetloba preliva po površini snega. Bila je otrok Luninih Sejalcev, rojena iz ljudstva, ki je varovalo žarečo floro — cvetove, ki so se hranili z zvezdno svetlobo in so ponoči žareli kot majhne zvezde, zasajene v zemljo.

Toda danes je bila Pokrajina drugačna. Svetloba je bila bleda, skoraj utrujena. Cvetovi so se zibali počasneje, kot bi jih nekaj tiščalo k tlom.

Sondra je to čutila v sebi. Kot bi se svetloba zunaj in svetloba v njej dogovarjali o istem molku.

»Danes je težak dan,« je zašepetala sama sebi. Njene besede so se izgubile v zraku, ki jih ni odmeval nazaj.

Za njenim hrbtom se je zaslišalo mehko šumenje — ne zvok vetra, temveč zvok kril, ki so bila prevelika, da bi pripadala kateremu koli navadnemu bitju. Kaelithos je pristal ob njej, njegovo telo iz mesečine in biserne rose pa je za trenutek osvetlilo sneg v srebrnih odtenkih.

»Pokrajina je nemirna,« je dejal, njegov glas pa je odmeval neposredno v Sondrinih mislih. Bil je topel, kot bi se svetloba dotaknila srca.

Sondra je pokimala. »Cvetovi so bledi. In jaz… tudi jaz sem bleda.«

Kaelithos je nagnil glavo. Njegove jantarne oči so bile kot dve žerjavici, ki sta videli več, kot je lahko videlo katero koli človeško oko.

»Sivilo se je dotaknilo tvojega srca,« je rekel tiho. »In ko se dotakne tebe, se dotakne tudi sveta.«

Sondra je stisnila roke v pesti. »Zakaj mene? Zakaj zdaj?«

Zmaj je razprl svoja pernata krila, ki so se bleščala kot razprta noč. »Ker si otrok Luninih Sejalcev. Ker nosiš v sebi iskro Prvega Kometa. In ker prerokba pravi, da bo tista, ki se bo najprej izgubila, tudi tista, ki bo našla pot.«

Sondra je pogledala v nebo. Meglice so se premikale počasi, kot bi poslušale.

»Prerokba…« je zašepetala. »Vedno sem mislila, da je le zgodba za otroke.«

Kaelithos se je rahlo nasmehnil — ali pa je to bil le odsev svetlobe na njegovih luskah. »Vse velike resnice se začnejo kot zgodbe za otroke.«

Sondra je zaprla oči. V prsih je začutila tisto težo, tisto meglo, ki je ni znala pregnati. Sivilo je bilo tam — mehko, hladno, vztrajno.

»Ne vem, če sem dovolj močna,« je priznala.

Kaelithos je položil svojo ogromno glavo ob njeno ramo. »Moč ni odsotnost strahu. Moč je, ko stopiš naprej, čeprav te je strah.«

Sondra je odprla oči. Pokrajina je bila še vedno tiha. Cvetovi so še vedno bledeli. Sivilo je še vedno ležalo v njej.

A nekje globoko, zelo globoko, je nekaj zažarelo. Komaj opazno. Komaj resnično.

»Dobro,« je zašepetala. »Potem bom stopila naprej.«

Kaelithos je dvignil krila. »In jaz bom hodil ob tebi.«

In tako se je začela pot, ki je bila zapisana v zvezdah, še preden se je rodila.

 

✦ DRUGO POGLAVJE - Seme Prvega Kometa

Noč nad Kristalno Pokrajino je bila tako jasna, da je bilo videti, kot bi se nebo nagnilo bližje zemlji, da bi lahko poslušalo. Zvezdni prah je padal v počasnih, svetlečih lokih, vsak kristalček pa je nosil v sebi odmev starodavne pesmi, ki je bila starejša od snega, starejša od zmajev, starejša celo od Luninih Sejalcev.

Sondra je sedela med žarečimi cvetovi, ki so se zibali v ritmu, ki ga je poznala že od otroštva.

Vsak cvet je bil drobna zvezda, zasajena v sneg. Vsak je nosil v sebi delček svetlobe, ki je padla na svet pred tisočletji.

Toda nocoj je bilo nekaj drugače. Cvetovi so svetili šibkeje. Njihov utrip je bil neenakomeren, kot bi se trudili ostati budni.

Sondra je položila dlan na enega izmed njih. Njena koža je zasijala v bledi modrini, toda svetloba je bila hladna — prehladna.

»Seme Prvega Kometa,« je zašepetala. Besede so bile del rituala, ki so ga Lunini Sejalci izgovarjali že stoletja, a nocoj so se zdele težje, bolj resnične.

Kaelithos je ostal tiho, kot bi se bal zmotiti noč. Njegove luske so odbijale svetlobo cvetov, kot bi bil sam del njihovega sijaja.

»Pokrajina se spreminja,« je dejal. Njegov glas je bil kot topel veter, ki se dotakne srca.

Sondra je pokimala.

»Cvetovi bledijo. In jaz… tudi jaz bledim.«

Kaelithos je nagnil glavo. Njegove jantarne oči so bile kot dve žerjavici, ki sta videli več, kot je lahko videlo katero koli človeško oko.

»Sivilo se je dotaknilo tvojega srca,« je rekel tiho. »In ko se dotakne tebe, se dotakne tudi sveta.«

Sondra je stisnila roke v pesti. »Zakaj jaz? Zakaj zdaj?«

Zmaj je počasi vdihnil. Njegov dih je bil topel, dišeč po snegu in mesečini.

»Ker si rojena iz dveh svetov,« je dejal. »Iz svetlobe Prvega Kometa… in iz sence, ki jo je pustil za seboj.«

 Sondra je dvignila pogled. »Sence?«

 Kaelithos je pokimal. »Prvi Komet je bil darilo. A darila velikih sil nikoli ne pridejo sama.

Svetloba je padla na Pokrajino… a z njo je padlo tudi nekaj, kar je bilo predolgo pozabljeno.«

Sondra je začutila, kako se ji je srce stisnilo.

»Temni kometi…«

»Da,« je rekel Kaelithos. »Niso naključje. So odmev tistega, kar je padlo skupaj s Prvim Kometom. Nekaj, kar je čakalo. Nekaj, kar se hrani s Sivilom.«

Sondra je zaprla oči. V prsih je začutila tisto težo, tisto meglo, ki jo je spremljala že dneve. Toda tokrat je bilo drugače. Tokrat je čutila, da megla ni samo njena. Da je del nečesa večjega.

 »Prerokba govori o tem,« je zašepetala. »O tisti, ki nosi iskro, a je ne vidi.«

 Kaelithos je položil svojo glavo ob njeno ramo.

»Prerokbe niso opozorilo, Sondra. So spomin. Spomin na to, kar je že bilo… in kar se bo ponovilo.«

Sondra je odprla oči. Cvet v njeni dlani je zasvetil močneje, kot bi se odzval na njene misli.

»In jaz… sem del tega?«

»Ti si ključ,« je rekel Kaelithos. »Ne zato, ker si najmočnejša. Ne zato, ker si izbrana. Ampak zato, ker si tista, ki čuti. Tista, ki vidi svetlobo in temo. Tista, ki lahko stopi v nevihto, ne da bi iskala zavetje.«

Sondra je počasi vstala. Cvet se je še vedno svetil na njeni dlani. Njena senca je padla na sneg — dolga, nežna, skoraj prosojna.

»Če sem ključ,« je rekla tiho, »potem moram najti vrata.«

Kaelithos je razprl krila. »In jaz bom letel ob tebi.«

V tistem trenutku je Pokrajina zašumela.

Ne veter.

Ne sneg.

Nekaj drugega.

Nekaj starodavnega.

Nekaj, kar je spominjalo na dih sveta, ki se prebuja iz dolgega spanca.

 Sondra je vedela: to je bil začetek. Začetek poti, ki je bila zapisana v zvezdah, še preden se je rodila.

 

✦ TRETJE POGLAVJE - Sivilo

Sivilo ni prišlo kot nevihta. Ni planilo iz teme, ni udarilo kot strela. Prišlo je tiho, skoraj nežno — kot hladen dih na zatilju, kot senca, ki se prikrade za hrbet, ko se svet obrne proč.

Sondra je to vedela. Lunini Sejalci so jo učili, da Sivilo ni sovražnik, temveč opomin. Toda nocoj, ko je Pokrajina ležala pod težo zvezdnega prahu, se je Sivilo zdelo več kot opomin. Zdelo se je kot klic.

Sedela je na robu ledenega grebena, noge potopljene v puhast sneg, ki je žarel v bledi modrini. Kaelithos je bil ob njej, a tokrat ni govoril. Zmaji so vedeli, da so nekatere bitke notranje.

Sondra je zaprla oči. V prsih je začutila tisto znano težo — mehko, hladno, vztrajno. Kot volna, namočena v noč. Kot megla, ki se je ovila okoli njenega srca.

»Zakaj se vrača?« je zašepetala. Njene besede so bile komaj slišne, a Pokrajina jih je vseeno posrkala vase.

Kaelithos je dvignil glavo. »Ker nisi več otrok,« je dejal tiho. »In Sivilo ne išče otrok. Išče tiste, ki so pripravljeni videti.«

Sondra je odprla oči. Pred njo se je Pokrajina razprostirala v neskončnost — bela, bleščeča, popolna. Toda v tej popolnosti je bilo nekaj narobe. Cvetovi so se zibali prepočasi. Njihova svetloba je bila preveč bleda. In v zraku je bilo nekaj… težkega.

»Pokrajina je tišja kot običajno,« je rekla.

Kaelithos je pokimal. »Sivilo se ne dotika le tebe. Dotika se sveta.«

Sondra je začutila, kako se ji je srce stisnilo. »Zakaj?«

Zmaj je zaprl oči. Njegove luske so se zasvetile v ritmu, ki je bil skoraj kot dihanje.

»Ker se je nekaj prebudilo,« je rekel. »Nekaj, kar je spalo od padca Prvega Kometa.«

Sondra je zadrhtela. »Senca?«

»Da.«

Beseda je visela v zraku kot ledena kaplja, ki se noče spustiti.

Sondra je počasi vdihnila. V prsih je začutila, kako se megla giblje — kot da ima svojo voljo. Kot da jo opazuje.

»Kaelithos…« Glas se ji je zatresel. »Mislim, da Sivilo govori z mano.«

Zmaj je odprl oči. Njegov pogled je bil oster, a ne prestrašen.

»Kaj ti pravi?«

Sondra je zaprla oči. Megla v njej se je zgostila. Postala je skoraj glas. Ne besede. Ne stavki. Ampak občutki.

Hlad. Teža. Klic.

»Pravi… da nisem sama,« je zašepetala. »Pravi… da me čaka.«

Kaelithos je dvignil glavo. Njegova krila so se rahlo razprla, kot bi zaznala nevarnost.

»To ni Sivilo, ki ga poznamo,« je rekel. »To je nekaj drugega. Nekaj starejšega.«

Sondra je odprla oči. V njih je bila svetloba — šibka, a trmasta.

»Kaj naj naredim?«

Zmaj je stopil bližje. Njegova glava se je dotaknila njenega čela.

»Stopi v meglo,« je rekel. »Ne beži pred njo. Ne bojuj se z njo. Stopi vanjo. In naj ti pokaže, kar skriva.«

Sondra je globoko vdihnila. Megla v njej se je zgostila. Postala je vrata.

»Če stopim vanjo……se morda ne bom vrnila.«

Kaelithos je zaprl oči. »Če ne stopiš vanjo… se boš izgubila.«

Sondra je pokimala. Njeno srce je utripalo hitro, a enakomerno. Kot bi se pripravljalo na nekaj, kar je čakalo že dolgo.

»Dobro,« je rekla. »Naj mi pokaže.«

In ko je zaprla oči, se je Pokrajina razblinila. Sneg je izginil. Zvezde so se raztopile. Svetloba cvetov je ugasnila. Ostala je samo megla. Gosta. Hladna. Živa.

In Sondra je stopila vanjo.

 

✦ ČETRTO POGLAVJE  - Vez med zmajem in Sejalcem

Ko je Sondra stopila v meglo Sivine, je svet izginil. Ni bilo več snega, ne Pokrajine, ne zvezd. Ostala je samo belina — gosta, mehka, skoraj živa. Kot volna, ki se je ovila okoli njenega telesa in ji šepetala pozabljene spomine.

Slišala je svoj dih. Slišala je utrip svojega srca. In nekje daleč, kot odmev skozi stoletja, je slišala še nekaj drugega.

Krila. Ne Kaelithosova. Nekaj starejšega.

»Sondra.«

Glas ni bil glas. Bil je občutek — topel, svetel, kot dotik sonca na koži.

»Kdo si?« je zašepetala.

Megla se je rahlo razprla. Pred njo se je pojavila silhueta — ne človek, ne zmaj, temveč nekaj vmes. Bitje iz svetlobe in sence, iz spomina in ognja.

»Sem tisti, ki je bil pred Kaelithosom,« je dejalo bitje. »Sem prvi od Eterskih Kril. Sem tisti, ki je videl rojstvo Luninih Sejalcev.«

Sondra je zadrhtela. »Zakaj si tukaj?«

Bitje se je približalo. Njegova krila so bila iz čiste mesečine, njegova koža iz zvezdnega prahu.

»Da ti povem resnico, ki ti je bila skrita,« je reklo. »Resnico o vezi med zmajem in Sejalcem.«

Sondra je začutila, kako se megla okoli nje zgosti. Kot bi svet zadržal dih.

»Veza ni darilo,« je reklo bitje. »Ni naključje. Ni izbira.«

Sondra je dvignila pogled. »Kaj pa je?«

Bitje se je ustavilo tik pred njo. Njegove oči so bile kot dve galaksiji, ki sta se vrteli v neskončnem plesu.

»Je spomin,« je reklo. »Spomin na prvo svetlobo. Spomin na Prvi Komet. Spomin na trenutek, ko je svetloba padla na Pokrajino in ustvarila življenje.«

Sondra je začutila, kako ji srce utripa hitreje. »Ampak… zakaj jaz? Zakaj Kaelithos?«

Bitje se je rahlo nasmehnilo. »Ker sta bila povezana že prej.«

Sondra je zastrmela vanj. »Prej?«

»Pred rojstvom,« je reklo bitje. »Pred svetlobo. Pred Pokrajino. Pred vsem.«

Megla se je razprla še bolj. Sondra je videla slike — ne spomine, temveč odmeve spominov.

Zmaj iz čiste svetlobe. Dekle iz zvezdnega prahu. Dva plamena, ki sta se dotaknila v praznini.

»Vsak Sejalec se rodi z zmajem,« je reklo bitje. »Toda le redki se rodijo z zmajem, ki se spominja.«

Sondra je začutila, kako se ji je telo napelo. »Kaelithos… se me spominja?«

»Da,« je reklo bitje. »In ti se spominjaš njega.«

Sondra je zaprla oči. V prsih je začutila tisto zlato iskro, ki jo je videla prej. Tokrat je bila večja. Topla. Živa.

»Kaj moram storiti?« je zašepetala.

Bitje je dvignilo krila. Megla se je začela vrteti okoli njega, kot bi jo vodila nevidna sila.

»Najprej se moraš spomniti, kdo si,« je reklo. »In kdo je on.«

Sondra je odprla oči. Megla je izginila. Pokrajina se je vrnila. Kaelithos je stal pred njo, njegove oči polne skrbi.

»Sondra?«

Ona pa je vedela. Vedela je, da je nekaj v njej drugačno. Močnejše. Jasnejše.

»Kaelithos…« je zašepetala. »Mislim, da sem te poznala… že prej.«

Zmaj je počasi pokimal. »Tudi jaz.«

In v tistem trenutku je Pokrajina zažarela. Ne močno. Ne bleščeče. Ampak dovolj, da je Sondra vedela:

 

✦ PETO POGLAVJE  -  Temnenje Pokrajine

Pokrajina je bila vedno svetla, tudi ponoči. Sneg je odbijal mesečino, cvetovi so žareli v mehkih odtenkih modrine in srebra, zvezdni prah pa je padal kot nežen dež svetlobe. Toda tistega jutra, ko se je Sondra prebudila iz Sivine, je bilo nekaj narobe.

Zrak je bil težji. Svetloba je bila bleda. In Pokrajina… Pokrajina je bila tišja kot običajno.

Sondra je stopila iz svoje kristalne koče in se ozrla okoli sebe. Cvetovi, ki so običajno pozdravili jutro z nežnim utripanjem, so bili skoraj ugasli. Njihova svetloba je bila komaj opazna, kot bi se trudili ostati živi.

»Ne…« je zašepetala. »To ni prav.«

Kaelithos je pristal ob njej, njegovo telo pa je vrglo dolg, srebrn odsev po snegu. Njegove oči so bile temne, resne.

»Začelo se je,« je rekel.

Sondra je dvignila pogled. »Kaj se je začelo?«

Zmaj je razprl krila. Njegove luske so bile manj svetle kot prej — kot bi tudi on izgubljal del svoje svetlobe.

»Temnenje,« je dejal. »Pokrajina izgublja svojo moč. Cvetovi ugašajo. Zvezdni prah pada počasneje. In Sivilo… Sivilo se širi.«

Sondra je stopila bližje cvetovom. Dotaknila se je enega izmed njih. Njena dlan je zasijala, a cvet ni odgovoril. Njegova svetloba je ostala šibka.

»Zakaj?« je vprašala. »Zakaj se to dogaja?«

Kaelithos je pogledal proti severu, kjer so se meglice zgoščale v temnejše odtenke. »Ker se je Senca prebudila.«

Sondra je zadrhtela. »Senca iz Prerokbe?«

»Da.«

Zmaj je stopil bližje. Njegov glas je bil tih, skoraj žalosten.

»Prvi Komet je prinesel svetlobo, a tudi nekaj drugega. Nekaj, kar je bilo zakopano globoko pod Pokrajino. Nekaj, kar je čakalo na pravi trenutek.«

Sondra je zaprla oči. V prsih je začutila tisto znano meglo — tokrat močnejšo, ostrejšo.

»In ta trenutek je zdaj,« je rekla.

Kaelithos je pokimal. »Temni kometi, ki jih vidiš na nebu… niso padci. So prebujanja. Vsakič, ko eden pade, se Senca okrepi.«

Sondra je odprla oči. »Kaj lahko storiva?«

Zmaj je dvignil glavo. »Najprej morava razumeti, kaj Senca želi. In zakaj te kliče.«

Sondra se je zastrmela v Pokrajino. Sneg je bil še vedno bel, a v njem je bilo nekaj… sivega. Nekaj, kar ni pripadalo temu svetu.

»Čutim jo,« je rekla tiho. »Čutim, kako me opazuje.«

Kaelithos je stopil pred njo. Njegova krila so se razprla, kot bi jo želel zaščititi pred nevidnim sovražnikom.

»Sondra…« Njegov glas je bil globok, skoraj tresoč. »Senca te ne išče zato, ker si šibka. Išče te zato, ker si ključ. Ker si tista, ki lahko odpre vrata — ali jih zapre.«

Sondra je dvignila pogled. V njenih očeh je bila svetloba — šibka, a trmasta.

»Potem jih bom zaprla.«

Kaelithos je pokimal. »Da bi to storila, moraš najti izvor Temnenja. In ta izvor… ni zunaj.«

Sondra je zadrhtela. »Je v meni.«

»Da.«

Pokrajina je zašumela. Cvetovi so se rahlo premaknili, kot bi se odzvali na njene besede. Zrak je postal hladnejši.

»Kaelithos…« Sondra je stopila bližje. »Če je Senca v meni… ali to pomeni, da sem nevarna?«

Zmaj je položil svojo glavo ob njeno ramo. »Ne. To pomeni, da si pomembna. Najpomembnejša.«

Sondra je zaprla oči. V prsih je začutila tisto zlato iskro — tokrat močnejšo, svetlejšo.

»Potem…« je zašepetala. »Potem morava najti pot naprej.«

Kaelithos je razprl krila. »In Pokrajina bo sledila.«

In ko sta stopila naprej, je Pokrajina za njima zažarela — komaj opazno, a dovolj, da je Sondra vedela:

svetloba še ni umrla. Le čaka, da jo nekdo prebudi.

 

✦ ŠESTO POGLAVJE  -  Klic notranjega zmaja

Megla Sivine je bila povsod. Ni bila več samo občutek v prsih, ne samo senca v mislih — bila je prostor. Prostor brez oblike, brez smeri, brez časa. Sondra je stala v njem, majhna in krhka, kot iskra, ki se je izgubila v neskončnosti.

»Kaelithos?« Njene besede so se razblinile, kot bi jih megla požrla.

Ni bilo odgovora. Ni bilo odmeva. Ni bilo ničesar.

Sondra je zaprla oči. V prsih je začutila tisto znano težo — toda tokrat ni bila hladna. Bila je vroča. Kot žerjavica, ki se skriva pod pepelom.

»Nisem sama,« je zašepetala. »Ne morem biti.«

Megla se je rahlo premaknila. Ne kot veter. Ne kot val. Ampak kot dih.

Sondra je odprla oči. Pred njo se je pojavila svetloba — majhna, komaj opazna, kot drobna iskra v temi. Utripala je v ritmu njenega srca.

»Ti…« Sondra je stopila bližje. Iskra se je razširila. Postala je plamen. Plamen se je razprl v obliko.

Krila. Rep. Svetleče oči.

Pred njo je stal zmaj — ne iz mesa, ne iz lusk, temveč iz čiste svetlobe. Njegovo telo je bilo sestavljeno iz zlatih niti, ki so se prepletale v vzorce, starejše od Pokrajine. Njegova krila so bila kot razprta sonca. Njegove oči so bile kot dve zvezdi, ki sta se rodili prav v tem trenutku.

»Kdo… si?« je zašepetala Sondra.

Zmaj je dvignil glavo. Njegov glas ni bil glas — bil je občutek, ki je napolnil njen prsni koš, kot bi se svetloba razlila po njenem telesu.

»Sem tvoj plamen.«

Sondra je zadrhtela. »Moj… notranji zmaj?«

»Da.« Zmaj je stopil bližje. Vsak njegov korak je razsvetlil meglo, ki se je umikala pred njim.

»Sem tisti del tebe, ki se ga Sivilo ne more dotakniti. Tisti del tebe, ki se spominja svetlobe, še preden si se rodila. Tisti del tebe, ki je bil povezan s Kaelithosom, še preden sta imela imeni.«

Sondra je začutila, kako se ji je srce razširilo. »Zakaj sem te pozabila?«

Zmaj je nagnil glavo. »Ker se svetloba rodi v temi. In ker se moraš najprej izgubiti, da se lahko najdeš.«

Megla okoli nje se je začela spreminjati. Postala je prosojna. Postala je svetlejša. Postala je dihajoča.

»Sivilo…« je zašepetala Sondra. »Ni sovražnik.«

»Ne,« je rekel zmaj. »Je učitelj. Je preizkušnja. Je -  vrata.«

Sondra je dvignila roko. Zmaj je položil svojo svetlobno glavo v njeno dlan. Njena koža je zasijala.

»Kaj moram storiti?«

Zmaj je razprl krila. Megla se je razprla z njim, kot bi se odprl svet.

»Najprej se moraš naučiti leteti.«

Sondra je zastrmela vanj. »Leteti? Jaz… saj nisem zmaj.«

Zmaj se je rahlo zasmejal — zvok, ki je bil kot zvonjenje kristalov.

»Letenje ni gibanje telesa. Letenje je gibanje srca. Je zaupanje. Je predaja. Je pogum, da stopiš v praznino in verjameš, da te bo svetloba ujela.«

Sondra je zaprla oči. V prsih je začutila toplino — ne več iskro, temveč plamen. Plamen, ki je rasel. Plamen, ki je dihal.

»Poskusi,« je rekel zmaj.

Sondra je vdihnila. In ko je izdihnila, se je megla pod njenimi nogami razprla. Padala je. Padala v praznino. Padala v svetlobo.

In potem — krila. Ne fizična. Ne vidna. Krila iz občutka. Krila iz poguma. Krila iz svetlobe. Sondra je letela. Megla se je razprla. Svetloba je eksplodirala. In Pokrajina se je vrnila.

Kaelithos je stal pred njo, njegove oči široke, polne začudenja.

»Sondra…« Njegov glas je bil tih. »Letela si.«

Sondra je pristala na snegu. Njena koža je žarela. Njene oči so bile svetlejše kot kdaj koli prej.

»Nisem letela sama,« je rekla. »Letela sem z njim.«

Kaelithos je dvignil glavo. »Z notranjim zmajem?«

Sondra je pokimala. »In on… je del mene.«

Pokrajina je zažarela. Cvetovi so se dvignili. Zrak je postal lažji. In Sondra je vedela:

Senca ni več samo grožnja. Je izziv. In ona je pripravljena.

 

✦ SEDMO POGLAVJE  - Razpoke v nebu

Nebo nad Kristalno Pokrajino je bilo vedno popolno. Ne kot slika, ne kot okras — popolno kot dih sveta, ki nikoli ne zgreši ritma. Toda tistega večera je Sondra začutila, da se nekaj spreminja, še preden je dvignila pogled.

Zrak je bil preoster. Sneg je bil preveč tih. Cvetovi so se zibali v ritmu, ki ni pripadal Pokrajini.

Kaelithos je stal ob njej, njegovo telo napeto kot struna. Njegova krila so bila rahlo razprta, kot bi se pripravljal na nekaj, kar še ni imelo imena.

»Čutiš?« je vprašal.

Sondra je pokimala. »Nebo… je težko.«

Zmaj je dvignil glavo. Njegove oči so se zožile, kot bi gledale skozi čas, ne skozi prostor.

»Nebo se pripravlja,« je rekel. »Na nekaj, kar se ni zgodilo že tisočletja.«

Sondra je počasi dvignila pogled. In videla je. Najprej je bila to le drobna črta — komaj opazna, kot praska na steklu. Potem se je razširila. In širila. In širila. Nebo  je postalo razpokano. Ne kot steklo. Ne kot led. Ampak kot koža sveta, ki se je odprla in razkrila nekaj, kar je bilo skrito pred očmi živih.

Iz razpoke je pritekla svetloba — ne bela, ne modra, ne srebrna. Temveč temna svetloba. Svetloba, ki je bila svetloba in senca hkrati.

Sondra je zadrhtela. »To… ni mogoče.«

Kaelithos je stopil pred njo, njegovo telo zaščitniško, njegovo dihanje težko.

»To je Temni Komet,« je rekel. »Prvi od mnogih.«

Sondra je začutila, kako se ji je srce skrčilo. »Temni kometi… so resnični?«

»Vedno so bili,« je rekel Kaelithos. »Le spali so. In zdaj… se prebujajo.«

Razpoka na nebu se je razširila še bolj. Iz nje je padel komet — počasi, veličastno, kot bi ga vesolje samo izpljunilo iz svojih globin.

Toda ta komet ni bil svetel. Bil je črn. Črn kot oglje. Črn - kot pozabljeni spomin.

Ko je padal, je Pokrajina pod njim potemnela. Cvetovi so se skrčili, zaprli. Zrak je postal težak.

Sondra je začutila, kako se ji Sivilo v prsih odziva — kot bi se prebudilo, kot bi ga nekaj klicalo.

»Kaelithos…« Njene besede so bile komaj slišne. »Čutim ga. Čutim… da me kliče.«

Zmaj je dvignil glavo. Njegove oči so bile ostre kot rezilo.

»Sondra, poslušaj me.« Njegov glas je postal trd, skoraj ukazovalen. »Temni kometi ne kličejo ljudi. Kličejo tiste, ki nosijo svetlobo. Kličejo tiste, ki jih hočejo zlomiti.«

Sondra je zaprla oči. V prsih je začutila plamen — svojega notranjega zmaja. Topel. Močan. Živ.

»Ne bodo me zlomili,« je rekla.

Kaelithos je stopil bližje. »Ne,« je rekel. »Ne bodo. Ker nisi sama.«

Temni komet je udaril v Pokrajino. Ne z zvokom — ampak z valom. Valom teme, ki se je razlil po snegu kot črn dim.

Cvetovi so ugasnili. Zrak je zakričal. Pokrajina je zaječala.

Sondra je padla na kolena. Sivilo v njej je eksplodiralo — ne kot megla, temveč kot vihar.

»Kaelithos!«

Zmaj je skočil pred njo, njegova krila razprta, njegovo telo svetleče.

»Drži se!« je zavpil. »To je šele začetek!«

Val teme je udaril vanju. Svetloba in senca sta se spopadli. Pokrajina je zadrževala dih.

In Sondra je vedela: to ni več samo zgodba. To je vojna. In ona je v njenem središču.

 

✦ OSMO POGLAVJE - Preizkušnja srca

Svet po padcu Temnega Kometa ni bil več isti. Pokrajina je dihala hitreje, kot bi se bala, da bo izgubila zadnji košček svetlobe. Cvetovi so se zibali v neenakomernem ritmu, njihova svetloba je utripala kot srce, ki se bori za vsak utrip. Zrak je bil težak, nasičen z nečim, kar ni pripadalo temu svetu.

Sondra je stala na mestu, kjer je komet udaril v sneg. Sneg je bil tam črn, kot bi ga nekdo zažgal od znotraj. Okoli nje je bilo tiho — preveč tiho.

Kaelithos je stal ob njej, njegovo telo napeto, njegova krila rahlo razprta.

»Sondra,« je rekel tiho. »To je kraj, kjer se začne tvoja preizkušnja.«

Sondra je počasi pokimala. V prsih je čutila plamen — svojega notranjega zmaja — ki je utripal v ritmu, ki ga ni poznala. Bil je močnejši. Nemiren. Kot bi čutil, da se bliža nekaj velikega.

»Kaj moram storiti?« je vprašala.

Kaelithos je dvignil glavo. »Ne jaz, ne Pokrajina, ne zvezde ti ne moremo povedati. To je pot, ki jo moraš prehoditi sama.«

Sondra je zaprla oči. Vdihnila je. In ko je izdihnila, se je svet okoli nje razblinil. Stala je v Meglenem svetu. Toda tokrat ni bil prazen. Ni bil tih. Ni bil miren. Megla je bila temnejša. Gibala se je. Dihala. Kot živo bitje.

»Sondra.«

Glas je prišel od povsod in od nikoder. Bil je njen glas. In hkrati ni bil njen.

»Kdo si?« je vprašala.

Megla se je zgostila pred njo. Iz nje se je izoblikovala silhueta — človeška, a ne povsem. Njene oči so bile temne, oči brez dna. Njena koža je bila iz sence. Njena prisotnost je bila hladna kot noč brez zvezd.

»Sem tvoja senca,« je rekla. »Sem tisti del tebe, ki si ga zakopala. Tisti del, ki ga nočeš videti.«

Sondra je zadrhtela. »Zakaj si tukaj?«

Senca se je nasmehnila — počasi, nevarno. »Ker si me poklicala. Vsakič, ko si se bala. Vsakič, ko si dvomila. Vsakič, ko si si želela, da bi bila nekdo drug.«

Sondra je stopila korak nazaj. »Nisem te poklicala.«

»Si,« je rekla senca. »Sivilo je moj glas. Temni kometi so moji bratje. In ti… ti si most med svetlobo in temo.«

Sondra je zaprla oči. Plamen v njej je utripal hitreje. Močneje.

»Ne bom ti dovolila,« je rekla. »Ne bom ti pustila, da me prevzameš.«

Senca se je zasmejala. »Prevzela? Sondra… jaz sem ti. Jaz sem tvoja bolečina. Tvoj strah. Tvoja jeza. Tvoja izguba. Tvoja osamljenost. Tvoji dvomi. Tvoje rane.«

Sondra je odprla oči. V njih je bila svetloba — šibka, a trmasta.

»Potem te bom sprejela,« je rekla. »Ne bom bežala pred tabo. Ne bom te sovražila. Ne bom te skrivala.«

Senca je utihnila. Njene oči so se razširile. »Kaj?«

Sondra je stopila naprej. Njena roka je segla proti senci.

»Sprejela te bom,« je ponovila. »Ker si del mene. Ker brez tebe ne morem biti cela. Ker brez tebe ne morem biti svetloba.«

Senca je zadrhtela. Njena oblika se je začela lomiti. Megla okoli nje se je razprla.

»Ne…« je zašepetala. »To ni… to ni tvoja pot…«

»Je,« je rekla Sondra. »Moja pot ni boj proti temi. Moja pot je, da jo razumem. Da jo sprejmem. Da jo preoblikujem.«

Senca je zakričala — zvok, ki je bil hkrati bolečina in osvoboditev. Njena oblika se je raztopila. Megla je eksplodirala v svetlobo.

In Sondra je stala sama. Toda ni bila več sama.

Plamen v njej je gorel močneje kot kdaj koli prej. Njena koža je žarela. Njene oči so bile svetlejše.

In ko se je Megleni svet razblinil, je padla na kolena v Pokrajini.

Kaelithos je stal nad njo, njegove oči polne začudenja.

»Sondra…« Njegov glas je bil tih. »Kaj si storila?«

Sondra je dvignila pogled. V njenih očeh je bila svetloba — čista, zlata, neomajna.

»Sprejela sem svojo temo,« je rekla. »In zdaj… sem cela.«

Pokrajina je zažarela. Cvetovi so se dvignili, razprli. Zrak je postal lažji.

In Sondra je vedela: preizkušnja srca je končana. Zdaj se začne prava pot.

 

✦ DEVETO POGLAVJE - Zmajev let

Pokrajina je bila še vedno temna od udarca Temnega Kometa, toda v zraku je bilo nekaj novega. Nekaj, kar ni pripadalo temi. Nekaj, kar je dišalo po svetlobi, ki se prebuja.

Sondra je stala na robu ledenega grebena, njena koža je še vedno žarela od notranjega plamena. Kaelithos je stal ob njej, njegovo telo napeto, njegova krila rahlo razprta, kot bi čutil, da se bliža nekaj velikega.

»Sondra,« je rekel tiho. »Tvoja preizkušnja srca je končana. Zdaj se moraš naučiti leteti.«

Sondra je pogledala v nebo. Razpoke so bile še vedno tam — temne, nevarne, kot rane na koži sveta. Toda med njimi je videla nekaj drugega. Svetlobo. Zlato svetlobo. Svojo svetlobo.

»Leteti…« je zašepetala. »Ne vem, če sem pripravljena.«

Kaelithos je dvignil glavo. Njegove oči so bile mehke, a odločne.

»Letenje ni spretnost. Letenje je odločitev.«

Sondra je zaprla oči. V prsih je začutila svoj notranji plamen — topel, močan, živ. Njegov glas je bil tih, a jasen.

»Zaupaj mi.«

Sondra je vdihnila. In ko je izdihnila, se je Pokrajina pod njenimi nogami razprla. Ne fizično. Ne kot prepad. Ampak kot povabilo.

»Sondra,« je rekel Kaelithos. »Stopi naprej.«

Ona je odprla oči. Sneg pod njo je žarel. Zrak je vibriral. Njeno srce je bilo pripravljeno.

Stopila je. In padla.

Padala je skozi svetlobo. In padala je skozi meglo. In padala je skozi sebe. In potem — krila.

Ne Kaelithosova. Ne zunanja. Njena. Krila iz svetlobe. Krila iz poguma. Krila iz plamena, ki ga je našla v sebi.

Sondra je letela.

Zrak je bil hladen, a prijazen. Svetloba je bila močna, a nežna. Pokrajina pod njo je bila kot ocean snega, ki je čakal, da ga nekdo prebudi.

Kaelithos je dvignil krila in poletel za njo. Njegovo telo je sijalo kot mesečina. Njegov let je bil tih, veličasten.

»Sondra!« je zaklical. »Poglej!«

Sondra je dvignila pogled. Nebo, ki je bilo prej razpokano, je začelo svetiti. Razpoke so se svetile v zlati barvi — kot brazgotine, ki se zdravijo.

»To…« je zašepetala. »To delam jaz?«

Kaelithos je poletel ob njeni strani. »Ti, jaz in tvoj notranji zmaj. Ko letiš, Pokrajina diha. Ko se dvigneš, se dvigne svetloba.«

Sondra je razprla krila še širše. Njeno telo je žarelo. Njene oči so bile polne solz — ne žalosti, temveč čistega, svetlega čudenja.

»Kaelithos…« Glas se ji je zatresel. »To je… neverjetno.«

Zmaj se je nasmehnil. »To je šele začetek.«

Letela sta nad Pokrajino. Nad cvetovi, ki so se začeli prebujati. Nad snežnimi ravnicami, ki so se svetile v novi svetlobi. Nad sencami, ki so se umikale pred njeno prisotnostjo.

In Sondra je vedela: to ni več samo pot. To je njena usoda. In prvič v življenju — je ni  bilo strah.

 

✦ DESETO POGLAVJE  -  Srce Pokrajine

Pokrajina je bila tiha. Ne tista običajna, spokojna tišina, ki jo je Sondra poznala od otroštva — temveč tišina, ki je bila pretežka, preveč napeta, kot bi svet zadrževal dih.

Sondra in Kaelithos sta stala na robu razpoke, kjer je Temni Komet udaril v zemljo. Sneg je bil tam črn, kot bi ga nekdo zažgal od znotraj. Zrak je bil gost, nasičen z nečim, kar ni pripadalo svetlobi.

»To je kraj,« je rekel Kaelithos. »Kraj, kjer Pokrajina skriva svoj najgloblji spomin.«

Sondra je pokimala. V prsih je čutila svoj notranji plamen — nemiren, kot bi nekaj v globini zemlje klicalo nanj.

»Čutim…« Glas se ji je zatresel. »Čutim, da me nekaj čaka, tam spodaj.«

Kaelithos je razprl krila. »Pokrajina te je izbrala. Ne zato, ker si najmočnejša. Ampak zato, ker si tista, ki posluša.«

Sondra je stopila naprej. Sneg pod njenimi nogami je zažarel — ne v modrini, kot običajno, temveč v zlati svetlobi, ki je prihajala iz nje same.

»Sondra,« je rekel Kaelithos. »Ko stopiš v srce Pokrajine, se ne boš več mogla vrniti ista.«

Ona je zaprla oči. »Ne želim se vrniti ista.«

In stopila je v razpoko. Svet se je spremenil. Ni bila več Pokrajina. Ni bilo več snega, ne neba.

Stala je v prostoru, ki je bil hkrati neskončen, a zaprt. Stene so bile iz svetlobe — ne bele, ne zlate, temveč svetlobe, ki je bila spomin. Vsak utrip je bil zgodba. Vsak dih je bila pesem.

»Dobrodošla, hči svetlobe.«

Glas je bil star. Star kot svet. Star kot zvezde.

Sondra se je obrnila. Pred njo je stalo bitje — ne človek, ne zmaj, ne duh. Bilo je vse to in nič od tega. Njegova oblika je bila iz kristalne svetlobe, ki se je spreminjala z vsakim utripom.

»Kdo… si?« je zašepetala.

Bitje se je približalo. Njegova prisotnost je bila topla, a hkrati težka, kot bi nosila tisočletja.

»Sem Srce Pokrajine,« je reklo. »Sem spomin sveta. Sem tisti, ki je videl rojstvo svetlobe… in rojstvo sence.«

Sondra je zadrhtela. »Zakaj si me poklical?«

Srce Pokrajine je dvignilo roko iz svetlobe. V zraku se je pojavila slika — Prvi Komet, ki pada na svet. Svetloba, ki eksplodira. Zmaji, ki se rodijo iz mesečine. Lunini Sejalci, ki vstanejo iz snega.

In potem — druga slika.

Senca. Črna. Brezoblična, a živa. Padla je skupaj s svetlobo. Skrita. Pozabljena. Čakajoča.

»Prvi Komet ni bil samo darilo,« je reklo Srce Pokrajine. »Bil je opozorilo. Svetloba in senca sta padli skupaj. In ti… ti si rojena iz obeh.«

Sondra je začutila, kako se ji je srce skrčilo. »Jaz…?«

»Da,« je reklo bitje. »Tvoja svetloba je močna, ker je tvoja senca globoka. Tvoja moč ni v tem, da si čista. Tvoja moč je v tem, da si cela.«

Sondra je zaprla oči. Plamen v njej je utripal — močneje, svetleje.

»Zakaj jaz?«

Srce Pokrajine je položilo roko na njeno čelo. Svetloba je eksplodirala.

»Ker si prva, ki je sprejela svojo temo. Ker si prva, ki je razumela, da svetloba brez sence ni popolna. Ker si prva, ki lahko združi oba svetova.«

Sondra je odprla oči. Njene oči so bile sedaj drugačne — globlje, svetlejše, kot bi v njih goreli dve zvezdi.

»Kaj moram storiti?«

Srce Pokrajine se je umaknilo. Za njim a pred njo, se je odprla pot — iz svetlobe in teme, prepletena kot dve žili istega srca.

»Pojdi,« je reklo. »Najdi izvor Sence. Najdi izvor Svetlobe. In združi ju. Kajti samo tisti, ki nosi oba plamena, lahko reši svet.«

Sondra je stopila naprej. Njena koža je žarela. Njeno srce je bilo mirno.

In Pokrajina je spregovorila: »Sondra… čas je.«

Ko se je vrnila na površje, je Kaelithos stal tam, njegove oči široke, polne strahospoštovanja.

»Sondra…« Njegov glas je bil tih. »Kaj se je zgodilo?«

Ona je dvignila pogled. V njenih očeh sta bili svetloba — in senca. Združeni. Močni. Mirni.

»Kaelithos,« je rekla. »Zdaj vem, kdo sem.«

Pokrajina je zažarela. Nebo je zadrževalo dih. In Sondra je vedela:

starodavna resnica je razkrita. Zdaj se začne boj za svet.

 

✦ ENAJSTO POGLAVJE - Zlata iskra

Pokrajina je bila tiha. Ne tista običajna, spokojna tišina, temveč tišina, ki je bila pretežka, preveč napeta — kot bi svet čakal na nekaj, kar se mora zgoditi.

Sondra je stala na mestu, kjer je Temni Komet udaril v zemljo. Črnina snega je bila še vedno tam, kot rana, ki se noče zaceliti. Toda ni bila sama. Kaelithos je stal ob njej, njegovo telo napeto, njegova krila rahlo razprta. V njegovih očeh je bilo nekaj novega — ne strah, ne dvom, temveč spoštovanje.

»Sondra,« je rekel tiho. »Pokrajina te čuti. Čaka nate.«

Sondra je pokimala. V prsih je čutila svoj notranji plamen — močan, miren, zbran. Ni bil več le iskra. Ni bil več plamen. Bil je zmaj.

»Čutim,« je rekla. »Čutim, da me kliče.«

Zrak nad črno rano se je začel premikati. Najprej počasi, kot meglica. Potem hitreje, kot veter. In nato — kot dih.

Iz črnine se je dvignila senca. Ne oblika. Ne bitje. Ne duh.

Ampak volja.

»Sondra…« Glas je bil globok, star, kot bi prihajal iz same zemlje. »Prišla si.«

Sondra je dvignila glavo. »Prišla sem, da končam to, kar se je začelo s Prvim Kometom.«

Senca se je zasmejala — zvok, ki je bil hkrati leden in vroč.

»Končati? Ne, hči svetlobe. Ti si tukaj, da me osvobodiš.«

Sondra je zadrhtela. »Osvobodim?«

»Da,« je rekla Senca. »Svetloba me je ujela. Pokrajina me je zakopala. Prerokba me je pozabila. A ti… ti si tista, ki nosi oba plamena. Ti si tista, ki lahko odpre vrata.«

Sondra je zaprla oči. Plamen v njej je utripal — močno, a mirno.

»Ne bom te osvobodila,« je rekla. »In ne bom te zaklenila. Ne bom te uničila.«

Senca je utihnila. Zrak je postal težji.

»Kaj potem?«

Sondra je odprla oči. V njih ta bili svetloba — in senca. Združeni. Mirni.

»Sprejela te bom.«

Senca se je zdrznila. »Ne…« Glas je postal oster. »To ni tvoja pot. Tvoja pot je svetloba. Jaz sem tema. Mi dve ne moreva biti eno.«

Sondra je stopila naprej. Njena koža je žarela v zlati svetlobi. Sneg pod njo je zažarel.

»Svetloba brez teme je slepa,« je rekla. »Tema brez svetlobe je prazna. Jaz sem rojena iz obeh. In zdaj… vaju bom združila.«

Senca je zakričala — zvok, ki je bil hkrati bolečina in osvoboditev. Črnina se je dvignila, zavrtela, poskušala pobegniti.

Kaelithos je razprl krila. »Sondra!« Njegov glas je bil poln skrbi. »To je nevarno!«

Ona pa je dvignila roko. »Ne. To je prav.«

In položila je dlan na črnino.

V trenutku je Pokrajina eksplodirala v svetlobo.

Ne belo. Ne srebrno. Ne modro. V Zlato. Zlata svetloba je preplavila Pokrajino. Cvetovi so se dvignili. Sneg je zasijal. Nebo se je odprlo.

Senca je kričala — ne od bolečine, temveč od preobrazbe. Njena oblika se je spreminjala. Črnina je postajala svetlejša. Svetloba je postajala globlja.

In potem — tišina.

Sondra je stala na snegu. Njena koža je žarela. Njene oči so bile kot dve zvezdi.

Pred njo je stalo bitje — ne svetloba, ne senca, temveč nekaj vmes. Nekaj popolnega.

»Sondra,« je reklo. »Združila si me. In zdaj… Pokrajina lahko diha.«

Kaelithos je stopil naprej. Njegove oči so bile polne solz.

»Sondra…« Glas se mu je zatresel. »To, kar si storila… tega ni storil še nihče.«

Sondra je dvignila pogled. »Nisem uničila teme. Nisem rešila svetlobe. Samo… združila sem ju.«

Pokrajina je zažarela. Nebo je zapelo. In svet je vedel: Zlata iskra je prebudila novo dobo.

 

✦ DVANAJSTO POGLAVJE - Nova zora

Pokrajina je bila tiha. Toda tokrat ni bila tišina strahu, ne tišina pričakovanja, ne tišina bolečine. Bila je tišina, ki jo svet naredi, ko se rodi nekaj novega.

Sondra je stala na snegu, ki je žarel v zlati svetlobi. Kaelithos je stal ob njej, njegovo telo sproščeno, njegova krila rahlo razprta, kot bi tudi on čutil, da se je svet premaknil v novo smer.

Pred njima je stalo bitje, ki je bilo še pred kratkim Senca. Zdaj pa je bilo nekaj drugega — nekaj, kar Pokrajina ni videla že tisočletja.

Njegova oblika je bila iz svetlobe in teme, prepletenih v popolno ravnovesje. Njegove oči so bile globoke kot noč in svetle kot dan. Njegov glas je bil tih, a nosil je težo sveta.

»Sondra,« je reklo. »Združila si me. In s tem si prebudila Pokrajino.«

Sondra je dvignila pogled. Nebo nad njo je bilo čisto — brez razpok, brez temnih kometov, brez senc. Zvezdni prah je padal v mehkih, zlatih lokih, kot bi svet sam praznoval.

»Nisem te premagala,« je rekla. »Nisem te zaklenila. Samo… sprejela sem te.«

Bitje je pokimalo. »In to je moč, ki je svet ni poznal. Svetloba je vedno poskušala uničiti temo. Tema je vedno poskušala pogoltniti svetlobo. Ti pa si naredila nekaj, česar ni naredil še nihče.«

 

Kaelithos je stopil naprej. »Združila je svet.«

Sondra se je obrnila k njemu. Njegove oči so bile polne ponosa — ne tistega ponosa, ki dvigne ego, temveč tistega, ki dvigne srce.

»Sondra,« je rekel tiho. »Tvoja pot se je začela kot pot strahu. Končala pa se je kot pot svetlobe.«

Sondra je zaprla oči. V prsih je začutila svoj notranji plamen — miren, močan, popoln. Ni bil več samo njen. Bil je del Pokrajine. Del sveta. Del vsega.

»Kaj se bo zgodilo zdaj?« je vprašala.

Bitje iz svetlobe in teme je dvignilo roko. Pokrajina se je odzvala.

Cvetovi so se dvignili iz snega, njihova svetloba je bila močnejša kot kdaj koli prej. Sneg je zasijal v barvah, ki jih Pokrajina ni poznala — v odtenkih rožnate, zlate, vijolične. Zrak je zapel, kot bi se svet spomnil pesmi, ki jo je pozabil.

»Zdaj,« je reklo bitje, »se začne nova doba. Doba ravnovesja. Doba, v kateri svetloba in tema ne bosta več sovražnici, temveč sestri.«

Sondra je odprla oči. V njih je bila svetloba — in senca. Združeni. Mirni.

»In jaz?« je vprašala. »Kaj je moja vloga v tej novi dobi?«

Bitje se je nasmehnilo. »Ti si most. Ti si tista, ki je pokazala, da je mogoče. Tvoja vloga ni, da vodiš. Tvoja vloga je, da živiš. In s tem boš vodila.«

Kaelithos je položil svojo glavo ob njeno ramo. »In jaz bom ob tebi.«

Sondra je pogledala Pokrajino. Svetloba je bila povsod. Tema je bila povsod. In prvič v zgodovini — sta bili eno.

»Nova zora,« je zašepetala.

In Pokrajina je odgovorila:  »Nova zora.«

Ko je sonce prvič vzšlo nad Pokrajino, je svetloba padla na snežne ravnice, ki so se bleščale kot ocean kristalov. Zrak je bil čist, svež, poln obljub. Cvetovi so peli. Zmaji so leteli visoko nad obzorjem. In Sondra je stala tam — ne kot izbranka, ne kot rešiteljica, ne kot junakinja.

Stala je tam kot ona sama. Kot bitje svetlobe in teme. Kot most med dvema svetovoma. Kot prva, ki je razumela, da je ravnovesje močnejše od boja.

In svet je vedel: prerokba se ni izpolnila zato, ker je bila zapisana. Izpolnila se je zato, ker jo je nekdo izbral.

 

Beno, 16. januarja 2025