NORIN DUH

Aleksandrija je mesto, za katero pravijo, da nikoli ne spi. A to govorijo tisti, ki je ne poznajo pozimi. Ko se veter z morja spremeni v hladen dih in se prš soli meša z vonjem joda, mesto utihne. Ulice se izpraznijo, okna se zaprejo, in takrat se prebudijo tisti, ki nimajo več telesa, a še vedno nosijo težo svojih zgodb.

To ni pripoved o duhu, ki straši. To je pripoved o osamljenosti — tisti vrsti osamljenosti, ki človeka ubije dvakrat: enkrat, ko še diha, in drugič, ko ga nihče ne pogreša. Prava groza ni v tem, da vidiš mrtve. Groza je v tem, da razumeš, da so nekoč živeli, ljubili, trpeli, in da njihov hladen dih še vedno išče toplo prsi, ki jih nikoli niso našli.

V starem stanovanju v Shatbyju, z visokimi stropi in italijanskimi štukaturami, je živela Nora. Bila je violinistka, drobna in tiha, z očmi, ki so vedno gledale malo mimo sveta. Po smrti staršev se je njeno življenje skrčilo na velikost njene sobe. Trpela je za monofobijo — strahom pred samoto — in zato je ponoči puščala televizor prižgan, da bi vsaj glasovi napolnili praznino. Pred vrata je postavila stol, kot da bi lahko prestrašila tisto, česar se je bala najbolj: tišino.

Tisto noč leta 1969 je bila Nora bolj krhka kot običajno. Pretrgana struna je ležala v njenem naročju kot žila, ki je popustila. Roke so se ji tresle, ne od mraza, ampak od tistega notranjega nemira, ki ga je poznala samo ona — tistega, ki pride, ko je v hiši preveč tiho.

Ko je zaslišala šum v prezračevalnem jašku, ni niti vstala. Samo zaprla je oči, kot da si želi, da bi bil to veter, ne človek.

Said je stopil v predsobo in za trenutek obstal. Nora je sedela na tleh, z violino v naročju, kot otrok, ki čaka, da ga nekdo najde. Ni kričala. Ni mogla. Strah je bil pri njej star znanec; ni se več borila proti njemu.

»Vzemi, kar hočeš,« je zašepetala. Glas ji je bil komaj slišen. »Samo… pusti me živeti. Nimam nikogar. Samota je dovolj.«

Morda je prav ta stavek odločil njen konec. Morda je bilo v njem preveč resnice.

Rezilo je zdrsnilo v njene prsi, hitro, skoraj brez zvoka. Nora je zajela sapo, kot da bi hotela nekaj reči, a je iz nje prišel le tih, zadušen vzdih. Violina ji je padla iz rok, struna pa se je ujela med prsti in ji prerezala dlan. Kri je stekla po lesu, počasi, skoraj nežno.

Nora ni umrla takoj. Tri dni je ležala tam, v predsobi, s pogledom uprtim v strop, kot da čaka, da se bo nekdo vrnil po njo. A nihče ni prišel. Samo tišina. Samo solze, ki jih ni mogla več jokati, so se nabirale v zidovih, dokler hiša ni začela dišati po morju.

Kot da je mesto jokalo namesto nje.

Gaber je bil eden tistih ljudi, ki jih mesto ne opazi, a bi se brez njih sesulo. Vozil je dotrajan taksi Fiat, ki je imel več prask kot bleščave, a je vedno vžgal, ko je bilo treba. Vsako jutro je vstal pred soncem, še preden so ribiči razgrnili mreže na obali, in si skuhal črno kavo, ki je dišala po skromnosti. Ni imel veliko, a kar je imel, je nosil z nežnostjo.

Njegova najmlajša hči Amal je bila njegov svet. Ko je govoril o njej, so se mu oči zasvetile, kot da bi se v njih prižgala majhna luč, ki je razganjala utrujenost. Tistega dne, leta 1974, je bil njen rojstni dan. Gaber je brskal po žepih, iskal drobiž, ki se je izmikal kot pesek med prsti. Ni si mogel privoščiti veliko, a želel je nekaj, kar bi jo razveselilo — ne zaradi vrednosti, ampak zaradi ljubezni.

Ko je sedel v taksi, je mesto že tonilo v meglo. Aleksandrija je bila tisto noč tiha, kot da bi zadrževala dih. Promenada je izginila v mlečni belini, luči so bile le medle lise, ki so se topile v temi. Gaber je vozil počasi, previdno, kot človek, ki pozna vse pasti noči.

Včasih je govoril sam s sabo, ne zato, ker bi bil osamljen, ampak ker je imel srce, ki je bilo prepolno misli. Razmišljal je o Amal, o tem, kako hitro raste, o tem, kako bi ji rad dal več, kot mu dopušča življenje. A nikoli se ni pritoževal. Njegova tiha filozofija je bila preprosta: če že ne moreš spremeniti sveta, lahko vsaj nekomu olajšaš dan.

Tisto noč, ko je megla pogoltnila mesto, je imel občutek, da se bo zgodilo nekaj nenavadnega. Ne slabega — samo drugačnega. Kot da je zrak nosil spomin, ki ni bil njegov.

In potem jo je zagledal.

Stala je ob robu ceste, skoraj nevidna, kot senca, ki se je utrudila od tavanja. Dolgi plašč je valoval okoli njenih nog, v roki pa je držala črn kovček za violino. Ko je odprla vrata in sedla na zadnji sedež, je v avto vdrl mraz, ki ni bil mraz zime — bil je mraz tišine, ki je predolgo trajala.

Gaber je pozdravil, kot je vedno pozdravil vsakega potnika, z nežnim, utrujenim glasom. Ni dobil odgovora. Samo tišina, ki je bila težja od meglenega zraka.

Začel je govoriti o Amal, o njenem rojstnem dnevu, o tem, kako si želi, da bi ji lahko kupil nekaj lepega. Ni govoril zato, da bi se pohvalil. Govoril je zato, ker je bil človek, ki je verjel, da se toplina množi, ko jo deliš.

In potem je Nora odprla kovček.

Ko je dvignila violino, je Gaberju zastal dih. Ne zaradi glasbe — ampak zaradi zvoka, ki ni bil glasba. Bil je jok. En sam, dolg, ranjen ton, ki je prihajal od nekod izmed sten avtomobila, ne iz instrumenta. Nora je igrala, a violina ni imela strun. Njeni prsti so se premikali po praznem lesu, kot da bi iskali nekaj, kar je bilo izgubljeno že davno.

Gaber je pogledal v vzvratno ogledalo. Njene oči niso bile oči žive ženske. Bile so oči nekoga, ki je predolgo čakal, da bi ga kdo slišal.

Ko je Nora izginila na pokopališču in je Gaber našel njen nagrobnik, je razumel nekaj, kar ni bilo zapisano nikjer. Da nekatere duše ne ostanejo zato, ker bi bile zle. Ostanejo zato, ker so bile v življenju preveč same.

Ko je našel slano vodo na zadnjem sedežu, ni pomislil na strah. Pomislil je na Noro. Na to, da je nekdo umrl, ne da bi ga kdo držal za roko. Na to, da je nekdo jokal tako dolgo, da so solze postale del zidov.

Tisto noč je Gaber spoznal, da je usmiljenje najtišja oblika poguma. Da dobrota ni dejanje, ampak odločitev, da vidiš tiste, ki jih drugi spregledajo. In da včasih človek ne reši duše z molitvijo, ampak s tem, da jo sliši.

Ko je kupil violino za revne otroke, ni mislil na duhove. Mislil je na to, da bi nekdo, nekje, nekoč, lahko zaigral ton, ki ne bo jok, ampak začetek.

In ko je vozil mimo Shatbyja, je včasih še vedno zavohal jod in slišal oddaljen, žalosten glas. Ni se bal. Samo pokimal je v temo, kot človek, ki razume.

Kajti Gaber je vedel nekaj, kar je Nora spoznala prepozno: da je usmiljenje edini most, po katerem duše najdejo pot domov.