Od nastanka sveta, do uničenja Babilona Enkijeva knjiga Geneza, Adam in bogovi | Prevod in priredba Beno Cizelj

Geneza

Adam in bogovi

Pomena sumerske civilizacije in njenih dosežkov, ki so temelji celotne današnje zahodne družbe, ni mogoče zanikati. Če pristanemo na tezo, da se do teh pridobitev, ki so vzniknile praktično čez noč, niso mogli dokopati sami, je razumljivo, da stoji za njimi višja inteligenca njihovih "bogov", ki jih je zamenjal kasnejši krščanski Bog. Za nas je potemtakem zelo zanimivo izvedeti, kako so ti bogovi razlagali nastanek našega sveta. Vse to je namreč natanko popisano v sumerskem epu Enuma Elish.

Kot je razbrati iz epa, je bil planet Zemlja predmet intervencij Nefilov, ki so v času ledene dobe pred 450.000 leti pognali procese za hitrejši razvoj planeta in vzpostavitev bivalnih pogojev na Zemlji, pred kakimi 300.000 leti pa tudi pospešili razvoj človečnjaka, da je čez noč postal razumen Homo Sapiens.

Znanost o sončnem sistemu

Leta 1772 je astronom Bode empirično ugotovil zakonitosti orbit planetov. Empirične meritve so njegovo teorijo potrdile. A ne brez izjeme: med Marsom in Jupitrom bi se moral nahajati še en planet (tega znanost do danes še ni potrdila, a na njegovi orbiti so astronomi precej pozno odkrili mali asteroid Ceres in zatem še cca 3000 manjših asteroidov.) in še eden za Saturnom (Uran so odkrili šele l. 1781, leta 1864 pa Neptun). Znanost ne zna razložiti te anomalije.

V sumerski kozmologiji te "napake" ni, saj naj bi se, še preden je bila ustvarjena Zemlja, med Marsom in Jupitrom nahajal planet Tiamat (sicer imenovan tudi Maldek ali Marduk), ki je bil planet, v celoti prekrit z vodo. Voda je, kot vemo, bistven pogoj za razvoj življenja. Tiamat je ženski element (tudi ime je žensko), element vode in življenja. Planet, iz katerega je nastala Zemlja (glej v nadaljevanju), je bil ob razvoju našega osončja, ob trku z velikim nebesnim telesom uničen, njegove vode pa so obdarile številne planete in asteroide, zato - prav po zaslugi Tiamat - voda nikakor ni redek pojav v našem osončju.

Astronomska znanost še ni korigirala nekaterih teorij, ki so se izkazale v nasprotju s kasneje ugotovljenimi dejstvi, ki so plod raziskovanja vesolja z umetnimi sateliti. Ne zna pojasniti nekaterih "eksotičnosti" v našem sončnem sistemu, retrogradnega gibanja ali nagnjenosti nekaterih nebesnih teles, nastanka Meseca......... Vzemimo primer orbite Plutona - njegova ekscentričnost (17 stopinj) je tolikšna, da ima obliko elipse. Pluton je tako edini planet, ki prehaja skozi orbito nekega drugega planeta, Neptuna. Problem je tudi z Mesecem; kot je ugotovljeno, je struktura kamnin Meseca bistveno drugačna od strukture Zemlje, zato teorija o skupnem izvoru ne pije vode. A druge razlage še ni. Mesec je utrpel številne trke, a ne vemo, s kom in od kdaj.

Sumerci so bili sposobni na vsa ta vprašanja odgovoriti s prepričljivimi odgovori. Čeprav niso poznali astronomskih teleskopov in instrumentov. A njihovo znanje ni zraslo na njihovem zeljniku.

Skozi sumerska očalaKoga ne zanima, kako je nastal svet - planet, na katerem živimo? Biblija o tem marsikaj pove, a Sumerci so vedeli o tem povedati mnogo več. V nasprotju s svetopisemsko Genezo zgodbe ne pričenjajo s stvarjenjem Zemlje temveč razložijo, kako je nastajal celoten naš sončni sistem.

Danes obstaja gora literature, ki primerja mezopotamske tekste z biblijskimi zgodbami. Če je v Bibliji kopica nejasnosti (številne so posledica neustreznih prevodov), je teh v sumerskih tekstih mnogo manj. Razlage so tu presenetljivo natančne in se spuščajo celo v takšne podrobnosti kot so čustva posameznih akterjev.

Sumersko/babilonsko božanstvo svojega posla Stvarjenja ni končalo v šestih dneh, pač pa je popisano na šestih glinenih ploščah imenovanih Enuma Elish. Popisana razlaga nastanka sveta (našega planeta) je z logičnega stališča trdna, izdelana do podrobnosti in prepričljiva in navaja detajle, ki jih znanost odkriva, nekatere pa potrjuje, šele v zadnjem času.

Sumerci so nebesna telesa obravnavali kot živa bitja. Takšna obravnava nam tudi danes ni več tuja, saj je jasno, da se za takšno kompleksno stvaritvijo kot je planet (mnogo kompleksnejšo kot človek), skrivajo duhovne ravni, ki jih še zdaleč ne poznamo in ne razumemo. Temelji vsega, kar obstaja, so duhovne in ne materialne narave. Materialna raven je najgostejša raven manifestacije duhovnega, duhovno pa ima na materialno nesporen vpliv.

Če gledamo na nebesna telesa kot na bitja z določenimi lastnostmi, tedaj fizikalni vplivi postanejo odslikava čustvenih odnosov med posameznimi udeleženci. Takšen pogled prinese pestrost in globino, ki je tuja opazovalcem, ki razumejo samo medsebojno delovanje fizikalnih sil in geometrijskih razmerij. Seveda pa gre morda včasih tudi za kako pretiravanje, ki sodi v domeno človeške domišljije.

 

Nastanek sveta

Da bi lahko razumeli nastanek Zemlje, moramo stopiti še korak nazaj. Mezopotamska zgodba nas vodi na sam začetek časa.

Sprva sta obstajala mati in oče, Sonce (AP.SU - "ta, ki obstaja od začetka") in mati Tiamat ("tvorec življenja"), ki sta rodila ostale planete. Sonce je spremljal še Merkur (MUM.MU - "tisti, ki je rojen"), njegov glasnik. Tej trojici sta se najprej pridružila Mars in Venera (bogova Lahmu (Mars)in Lahamu, Venera), nato Saturn in Jupiter (bogova AN.SHAR in KI.SHAR) in naposled še tretji par, Uran in Neptun. Nazadnje se je vsem pridružil še Pluton (GAGA), ki je bil povezan s Saturnom. O Zemlji in Mesecu takrat ni bilo ne duha ne sluha.

Nastala "mlada družina" se je ves čas "prepirala", orbite novih planetov so bile nestabilne, prišlo je do medsebojnega ogrožanja. V zgodbo se je nato vključil prišlek, zunanji planet Marduk (ali Nibiru, ki so ga je bliže k Soncu pritegnili Neptun in nato še Jupiter in Saturn. Soočen z močnimi gravitacijskimi vplivi je Marduk ob tem rodil 4 svoje satelite in zatem še 3. Njegova orbita se je usmerila naravnost proti Tiamat. Močna gravitacija je najprej iz Tiamat iztrgala materijo, ki se je oblikovala v 11 Tiamatinih satelitov, med katerimi je bil najmočnejši satelit Kingu. V naslednji fazi je prišlo do obračuna med Tiamat in Mardukom. Sprva so trčili s Tiamat Mardukovi sateliti in povzročili hude rane na njej. A boj se je zaključil šele ob drugem prihodu Marduka (peto dejanje bitke) v bližino Sonca, ko se je največji Mardukov satelit zaletel v Tiamat in jo razklal na dva dela. Eden od teh delov je postal planet Zemlja, ki je bil vržen v novo orbito, drugega pa je Marduk ob naslednjem obhodu razbil na kose in ustvaril pas asteroidov. Tiamatin nekdanji glavni satelit, Kingu, je postal Zemljin satelit Mesec, ostali sateliti pa so se razpršili in postali kometi.

Zemeljska skorja (kot del Tiamata) je spričo močnega trka utrpela različno hude poškodbe in je posledično, v področju Tihega oceana (mesto preloma Tiamat), bistveno mlajša kot drugod; veliko razliko v starosti kontinentalne in oceanske skorje geološke raziskave potrjujejo.

Znanost sumerske zgodbe o Genezi ne priznava. Prav tako je nekaj avtorjev, ki trdijo, da so Sitchinove trditve o planetu Nibiru na trhlih nogah. A za zdaj znanost teorije, ki bi ustrezneje pojasnjevala kopico kozmičnih neznank, ne more predstaviti.

 

Stvarjenje skozi navedke biblije

Sončni sistem

Kako si razlagati biblijske stihe z današnjim razumevanjem tehničnih možnosti?

Kreacijo, kot jo prikazuje Biblija, naj bi po sumerskih navedbah izvedli nezemljani (Nefili) s planeta Nibiru. V njej ni nič mističnega temveč jo je moč razložiti povsem razumsko, s posegi, ki tudi za današnjo raven tehnološkega razvoja niso nemogoči.

Zemlja je bila potem, ko je dobila končno obliko, žareča krogla aktivnih vulkanov. Nebo nad njo so napolnjevali para in oblaki. Ko se je skozi tisočletja temperatura spuščala, so se para in megle pretvarjale v vodo in na površini planeta ustvarjale morja. Zatem je nastopil cikel faz ohlajanja in segrevanja, ledenih in toplih dob. Naposled je bila, po eni od ledenih dob, primerna za posege, s katerimi je bilo možno razvoj bistveno pospešiti.

Danes znanost ve, kako bi bilo na določenem planetu, ki bi se izkazal za življenju primernega, moč pospešiti razvoj in ga preoblikovati tako, da bi se bivanjski parametri približali tistim na Zemlji.

Ravnokar znanstveniki razpredajo teorije, kako narediti Mars življenju prijaznejši.

Začetni korak je seveda pozorno opazovanje dogajanja na planetu; tu se najbolj izkažejo umetni sateliti. Potem pa je mogoče z določenimi posegi sprožiti procese, ki omogočijo preoblikovanje površja, izboljšanje ozračja, ureditev vodotokov itd. Bistven vpliv ima naselitev življenja - sprva zagotovitev rastlinja in planktona, ki zagotovi povečanje koncentracije kisika in številne druge učinke. Sledi naselitev posameznih vrst zahtevnejšega življenja v morju in zatem tudi na kopnem. Modri načrtovalci pri tem preudarno črpajo iz "kozmične semenske banke"; uporabijo primerne rastline in živali iz drugih svetov, ki lahko uspevajo tudi v novem okolju. S tem se preskoči cele evolucijske faze in zagotovi veliko večjo pestrost flore in favne.

Kot je razbrati iz sumerskih zapisov je življenje na Zemlji vzklilo iz življenja na Dvanajstem planetu; zato se je tudi evolucija na Zemlji morala odvijati podobno kot tam. Brez dvoma je prihajalo do mutacij, variacij, pospešenja ali upočasnitev, ki so bile posledica različnih lokalnih pogojev. Toda ista genetska koda, ista "kemija življenja" ki jo najdemo v vseh rastlinah in živalih na Zemlji, je morala voditi razvoj oblik življenja na Zemlji v isti smeri kot na Dvanajstem planetu.

Podvig, ki so se ga na Zemlji lotili Nefili, je trajal tisočletja. Biblija navaja, da se je proces odvil v šestih dneh, kar seveda ne more biti res. Očitno gre za neustrezen prevod - vsak »dan stvarjenja« je predstavljal »dobo« (geološko obdobje), ki je dejansko lahko trajala več deset tisoč let.

Biblija (hebrejski tekst) prvo knjigo, Genezo, prične s stavkom: »V začetku je Elohim ustvaril Nebo in Zemljo. In Zemlja je bila pusta in prazna, in tema je bila nad breznom, in duh Elohima je plaval nad vodami.« Elohim, kot razlaga Sitchin, v hebrejščini pomeni »tisti, ki so prišli na Zemljo« - torej množica »bogov«. Izraza »Nebo in Zemlja« se nanašata na nebo in kopno na planetu, ki ga Biblija privzame kot že obstoječega.

»Duh Elohima, ki je plaval nad vodami«, so bili sateliti Nefilov, s katerimi so opazovali dogajanje.

»Svetloba je bila dobra« - pomeni, da žarčenja ni bilo preveč. Ko je debel sloj oblakov izginil, se je pokazalo jasno nebo in je bilo moč govoriti o pravem dnevu in noči. Stvarjenje kopnega je bilo posledica podmorskih eksplozij, ki so dvignile morsko dno, na novo ustvarjenem kopnem pa so nato gospodarili naravni procesi in tako so nastale gore in doline. Svoj oblikovalski delež so prinesli še ledeniki in veliki vodotoki.

»Zemlja poženi travo in zelenjavo, ki rodi seme...« se nanaša na prvo sejanje in sajenje (prinesenega) rastlinja, kar je na planetu ustvarilo prvo rastlinsko življenje in planet ozelenilo, obenem pa močno povečalo količino kisika v atmosferi. Verjetno je bilo pred tem potrebno opraviti udomačitev bakterij in mikroorganizmov na planetu.

Vsi ti procesi so seveda tekli silno počasi, a Nefilom tisoč let ne pomeni kaj dosti.

 

Stvarjenje skozi oči Nefilov

Biblijski stih "v začetku je bila beseda" lahko razumemo kot ukaz Anuja, da se prične s kultiviranjem Zemlje. Glavni bog Anu je ostal na nebu in spremljal dogajanje.

Babilonska verzija Epa o stvarjenju pojasnjuje, da se je vrhovni bog Anu odločil, da bo na planet poslal svoja sinova. Po sumerskem izročilu je za vladarja planeta Zemlja določil svojega sina Enlila, drugi sin, bog EA oz. En-Ki pa je dobil oblast nad globinami/vodami. Poleg bogov Enlila in En-Kija je važno vlogo v celotni zgodbi odigrala tudi boginja Ninhursag/Ninti. Navzlic njihovemu božanskem značaju so v epu obravnavani kot fizične osebe.

Zemlja ni bila predvidena kot kratkotrajna baza za raziskovanje temveč naj bi postala stalen "dom daleč od doma".

Podvig naj bi se pričel pred kakimi 450.000 leti, ob koncu ledene dobe, ko je bila približno tretjina zemeljske površine še pod ledom. Tehnologija Nefilov je že takrat omogočala vesoljska potovanja, preoblikovanje planetov, genski inženiring...

En-Ki je na območju sedanje Mezopotamije, pod goro Ararat in med rekama Evfrat in Tigris, kjer so tudi nahajališča nafte (energetski viri), s 50 sodelavci postavil prvi tabor, ki ga je imenoval E.R.I.D.U , kar pomeni "Dom v daljavi". Ime se je prijelo celotnega planeta in se sčasoma spremenilo v Erde, Earth, Erthe. Kadar svoj planet tako imenujemo, nevede obujamo spomin na to prvo naselje na Zemlji.

Drugo ime za Zemljo, ki so ga Sumerci uporabljali, je bilo "KI". Ime EN.KI je pomenilo "gospodar Zemlje". Ki (Zemlja) se je skozi tisočletja spremenil v GI ali GE in to naj bi bil izvor kasnejše grškega imena Gea.

Prva skrb kolonizatorjev so bili: plitva jezera in vodna močvirja, čiščenje malih rek in dejanja, ki naj bi omogočila plovnost, izsuševanje, čisto, pitno vodo in namakanje.

En-Ki in njegova prva skupina Nefilov je opravila težko pionirsko delo pri pripravi osnovnih pogojev za bivanje na planetu in ureditev razmer do te mere, da je bilo možno normalno življenje. Potem pa je, po osmih Sharih ali 28.800 letih (1 sar je 3600 let), prišel na sceno pravi nosilec misije na Zemlji - Enlil, ki je sestopil na Zemljo takoj, ko je En-Ki je zanj zgradil posebno naselje ali bazo z imenom Larsa. To je bil začetek nove faze, v kateri je bilo na Zemljo prepeljano večje število sodelavcev, orodja in opreme in vračanje zemeljskih bogastev na Nibiru.

Druga faza je pomenila uresničitev pomembne naloge: pridobivanje zlata, ki so ga Nefili potrebovali za reševanje ogrožene atmosfere matičnega planeta. Zato so v predelih današnje Afrike odprli rudnike, v katerih so njihovi rojaki kopali zlato rudo. Zato je bilo njihovo število potrebno povečati.

Enlil je imel veliko dela. Postavil je mesto Nippur, "kontrolno središče Misije in komunikacijski center", ki so ga branili s strašnim orožjem. Nippur je bil kraj, kjer so se »izgovarjale besede« (kaj bi to bilo drugega kot ukazi, zapovedi): ko je "Enlil tako zapovedal, se je proti nebu vzpelo tisto, kar sije - kot »nebeška raketa«. Mesto, kjer so se bogovi dvigovali v nebo, je bil Sippar ("Cape Kennedy" Nefilov), pod poveljstvom Poglavarja orlov, Šamaša.

V celoti je bilo pred vesoljnim Potopom v Mezopotamiji zgrajeno sedem mest Nefilov. Razporeditev mest in objektov in njihova umestitev v konfiguracijo terena z goro Ararat in rekama Evfrat in Tigris je bila takšna, da se je bilo pilotom in astronavtom zelo preprosto orientirati.

Oprema za komuniciranje je bila prenosljiva, v velikih kovčkih, ki so imeli vgrajen vir energije. Ena takšnih naprav je bila kasneje tudi "Skrinja zaveze". Poleg tega so uporabljali tudi visoke antenske stolpe, ki jih je videti na marsikateri sumerski sliki.

V nižini Mezopotamije je bilo potrebno postaviti umetne platforme, na katerih je bilo moč namestiti opremo, povezano z vesoljem. Teksti in slikovni prikazi kažejo, da se je njihova velikost gibala od majhnih poljskih kolib do kasnejših stopničastih piramidastih zgradb, na katere se je bilo moč povzpeti po stopnicah do gornje ploščadi. Na vrhnji ploščadi takšne zgradbe, ki je bila orientirana natančno po straneh neba, je bilo zgrajeno bivališče za boga ter prostor, kjer sta bila nameščena njegova "ptica" in "orožje". Danes bi rekli - idealne ploščadi za helikopterje!

Od prvega obiska Nefilov na Zemlju do Potopa je minilo 120 Sharov ali 432.000 let, v katerih se je na Zemlji zamenjalo deset vladarjev, kot poroča Berossus.

  Nipur  

 

O delavcu in služabniku

Eden pomembnih motivov Nefilov za prihod na Zemljo je bilo zlato in njemu sorodne redke kovine, npr. platina (s temi kovinami je južna Afrika bogata), pa tudi radioaktivna ruda, kot npr. uran ali kobalt. Arheologi in antropologi so v južni Afriki našli dokaze, da se je rudarska tehnologija uporabljala že cca 100.000 let pr.n.št. Kmalu po vzpostavitvi naselij na Zemlji je število Anunnakijev naraslo na 600 - nekaj sto jih je dobilo nehvaležno rudarsko nalogo.

Delo v rudnikih zlata, ki so ga opravljali Anunnakiji (ti so "nižja kasta" Nefilov), je bilo težko in naporno. Dolgo časa, 40 Sharov, so ti prenašali napore in muke rudarjenja, potem pa je prišlo do upora. Ko so razmišljali o rešitvi problema, so se domislili silno praktične rešitve: kaj ko bi ustvarili pomočnika, služabnika, ki bi prevzel vsa naporna dela in strežbo svojim gospodarjem? Bogovi so enoglasno podprli idejo o pripravi novega "delavca". Tako je nastal načrt za stvaritev Adama – (Adama je po sumersko - primitivni delavec).

Status in namen tega bitja nazorno kaže naziv, ki so mu ga dodelili Sumerci in Akadžani: bil je lulu amelu ("primitivni delavec"), avilum ("težak"), torej sluga bogov. Te so v davnih časih nazivali z izrazi: Gospod, Kralj, Vladar, Gospodar. Odnos med bogovi in služabniki je bil jasno izražen. Stari biblijski človek ni "častil" svojega boga; on je zanj delal.

V tistem obdobju zemeljske zgodovine je obstajal človečnjak, hominid (Homo), kot proizvod evolucije, a ta je bil premalo primeren in ne dovolj inteligenten za namene gospodarjev. Potrebovali so močnega, inteligentnega in ubogljivega delavca z dovolj domišljije in razumevanja, ki bi bil vešč orodij, ki bi mu bila zaupana. Za takšen razvoj v skladu z evolucijskim drevesom bi Homo potreboval še kak milijon let. Postopek udomačevanja, vzgajanja in selekcije bi terjal preveč časa, Nefili pa so ga potrebovali takoj.

Razvoj človečnjaka od Homo Erectusa (pokončni človek) do Homo Sapiensa (razumni človek) je bil tako bliskovit, da ga evolucija ne more pojasniti (gledano v kategoriji milijonov let, potrebnih za takšen proces). Tudi dokazov o zgodnejših stopnjah razvoja, ki bi odražale postopno spremembo od Homo Erectusa, niso našli.

Drastična razlika med hominidom rodu Homo in Homo Sapiensom vodi v razmislek, da je slednji proizvod nekega nepričakovanega, revolucionarnega dogodka. Nepojasnjeno se je pojavil pred kakimi 300.000 leti, kak milijon let prezgodaj.

Nefili, ki so prišli na Zemljo, da bi osnovali kolonije, so ustvarili posebno obliko suženjstva: ne s sužnji, ki bi jih pripeljali z drugega sveta ali kontinenta, temveč s "primitivnim delavcem", ki so ga sami oblikovali. Upor Anunnakijev je pripeljal do "stvarjenja" človeka.