Invalid in Frizerka avtor Beno Cizelj

 

Invalid in frizerka

Vrata so se odprla in moj prijatelj iz otroštva Stanč se je skupaj s svojo ženo Sara prikazal, oba z velikimi nasmehi na obrazih.

Gledal sem ta srečen par in iskreno privoščil Stanču, ki mi je vedno stal ob strani.

Danes se udeležujem poroke Stanča, mojega tesnega prijatelja. Že odkar sem bil otrok, sem šepal, ko so mi kot otroku diagnosticirali Perthesovo bolezen. Perthesova bolezen je stanje, pri katerem odmre del kolčne kosti, diagnozo pa so mi postavili pri 12 letih – odraščal sem na podeželskem območju v gorah, kjer je bilo težko najti dobrega zdravnika. Toda Stanč je bil vedno ob meni, skrbel je zame in mi vedno stal ob strani.

Nevesta Sara je videti umirjena in prijetna dama.

"Čestitke Stanč in Sara!" Sem večkrat veselo zaploskal. Glede na to, da je Sara frizerka, so bile številne njene prijateljice z nevestine strani videti atraktivne in elegantne. Bilo je celo nekaj manekenk, ki se redno pojavljajo v modnih revijah. Tudi ženinovi prijatelji so bili videti zelo navdušeni nad njo.

Osredotočen sem bil na Stančevo poroko, vendar so nekateri celo vstajali s svojih sedežev, in prosili manekenke za selfije. 'Daj no! Kaj delate? To ni neka trapata zabava! Osredotočite se na Stanča in Saro!« Čeprav sem bil razdražen, nisem imel poguma, da bi jih ozmerjal. Ker, ko vstanem šepajoč, me ljudje običajno čudno gledajo zaradi šepanja. Navadil sem se tega, a še vedno sem imel slab občutek glede mojega šepanja. Največji izziv, odkar so mi diagnosticirali to bolezen, je bilo oviranje drugih zaradi moje počasne hoje.

Dobivati jezne poglede neznancev je zame nekaj vsakdanjega. Nekateri so do mene nesramni, se jezijo name brez razloga in povzročajo še druge bolj bizarne težave.

Torej, biti v množici, takšni kot je danes, je tisto, česar ne maram preveč.

Toda zaradi Stanča, mojega dragega prijatelja, sem prišel sem. Zato sem zelo previden, da nisem v napoto tistim, ki so se fotografirali in delali zmedo.

Slovesnost se je končala brez večjih drugih težav pod jasnim, sončnim, modrim nebom. Stanč in Sara sta bila z velikimi nasmehi na obrazih zasuta s pisanimi cvetnimi listi. Začela se je cvetlična prha. Bil sem na cerkvenih stopnicah, držal sem cvetne liste in tudi jaz vpil: »Čestitam!« z vsem srcem! Cvetlična ploha se je končala lepo, ko pa sem že hotel iti po stopnicah, se je zgodilo nekaj nesrečnega.

Nekdo je zavpil od zadaj. "Pohiti! Ti počasne!"

Kot je bilo za pričakovati, je v mojih ušesih zadonel nestrpen ženski glas. Po pravici povedano, so mi z mojim šepanjem predstavljale največji izziv prav stopnice. Ne morem hitro dol, vendar sem se trudil, da ne bi povzročal nevšečnosti vsem okoli mene. Spet sem se počutil kot breme.

Moja evforija zaradi proslavljanja Stankovega veselja pred kratkim je v trenutku izginila. Ko se mi  zgodijo takšne stvari, je opravičilo edina možnost. Naučil sem se tega, na težji način v mojem življenju.

Hitro sem se pomaknil na rob stopnic in rekel, da mi je zelo žal. “Prosim nadaljujte!" sem namignil, naj gredo mimo. Mislil sem, da je to to.

Toda potem sem slišal: "Ta komentar je pa zelo nesramen!!" in elegantna ženska srednjih let, oblečena v nekaj, kar je bilo videti kot lepa, a normalna obleka, me je prijela za tresočo se roko. »Vzemite si čas in bodite previdni,« je rekla in me pospremila po stopnicah.

Nekako mi je uspelo priti do vznožja stopnic in sem rekel: "Najlepša Vam hvala ... res ste me rešili."

Ko je to slišala, je ženska počasi zmajala z glavo. Potem je dala roko na moje rame in rekla: »Jaz bi se morala opravičiti. Oseba, ki je prej dala ta nesramen komentar, je ena od mojih zaposlenih. Zelo mi je žal.”

Na moje presenečenje se je opravičila. Ko sem šokiran stal tam, je ženska iz torbice vzela vizitko in mi jo dala. Na vizitki je pisalo: Katarina Štor, »salon Mary«, lastnica.

Izkazalo se je, da je Katarina, lastnica frizerskega salona in Stančeva teta. Ženska, ki se je prej pritoževala če mojo počasnost in šepanje, pa je zaposlena v njenem salonu.

Če sem iskren, me komentar tiste ženske od prej ni preveč motil. Ker sem že neštetokrat doživel take in podobne izkušnje sem vedno mislil, da bom na slabšem, če bom dovolil, da me prizadene.

Zato sem odkrito rekel: »Prosim, ne skrbite kaj se je zgodilo prej. Res je, da sem bil počasen in takšni dogodki so zame pogosti. Še več, hvala za vašo skrb.« Sem spregovoril o svojih občutkih in se pripravil na odhod. Katarina je nato iskreno rekla: »Resnično ste skromna in čudovita oseba. Želim si, da bi se moji zaposleni tega naučili od vas.”

Njene besede so me nekako potolažile. Po poročnem obredu v cerkvi sem odšepal na sprejemni prostor. Nenadoma sem od zadaj zaslišal: »Resnično mi je žal za prej. Ste v redu?"

Hitro sem se obrnil in tam je bila ženska z vizitko v roki. Ja, to je bila ista ženska, ki je me je prej nadrla. Videti je bila kot da je v svojih zgodnjih 20-ih, mlajša od mene, drzno naličena, kakor te dni izgledajo tipične mlade dame.

Čeprav sem bil presenečen, sem jo pomiril z nasmehom. Verjetno jo je Katarina grajala in se je zato poskušala opravičiti. Sploh nisem imel nobene zamere do nje.

Ko sem sprejel njeno opravičilo, in ko sem ravno hotel zapustiti prizorišče ... »Počakajte! Da se Vam oddolžim ….bi dovolili, da vas naslednjič brezplačno postrižem?« je rekla opravičujoče in mi na silo podala svojo vizitko.

Ker me je njena nenadna ponudba presenetila, sem se zbral in z nasmehom rekel: »Hvala za vašo prijaznost«, ter vzel vizitko preden sem se z njo razšel. V življenju sem bil neštetokrat prizadet ali pa pomilovan zaradi svoje invalidnosti. Torej, iskreno se mi ni dalo pogledati njene vizitke. Ob predpostavki, da je bila ta njena ponudba le besedna usluga.

Ko sem se udeležil sprejema Stanča in Sare, sem njeno vizitko pospravil v notranji žep svojega suknjiča in celo pozabil na njen predlog o striženju.

Vendar sem nekaj časa po Stančevi poroki prejel klic. »Hej, Edvard, jaz sem. Hvala, ker si prišel na najino poroko!« bil je Stanč.

»Hej, Stanč, že nazaj s poročnega potovanja? Bila je res čudovita poroka!” sem še enkrat čestital Stanču.

Stanč mi je povedal, kako sta s Saro odšla na križarjenje z ladjo in da sta uživala tudi v potapljanju, njegov glas pa je zvenel živahno. Nato je kar naenkrat rekel: »Pravzaprav sem te danes poklical, ker želi nekdo govoriti s teboj. Počakaj."

Oglasil se je ženski glas.

»Hm… tu je Marija Štor, tista, ki vam je dala vizitko na poroki. Zakaj niste obiskali salona? Se še vedno jezite name?"

Ker so me njena hitra vprašanja ujela nepripravljenega, sem bil zmeden. Kdo je to? Poroka? Vizitka? Salon? Čez nekaj trenutkov pa…. "Ah, sedaj sem se spomnil". Vizitko sem na hitro poiskal v žepih obleke in jo našel. Na kartici je pisalo: frizerka, Marija Štor.

Mariji sem iskreno razložil situacijo. "V redu je." Sploh nisem jezen... Samo... Pozabil na najin dogovor. Zelo mi je žal."

Ko je slišala moje opravičilo, je Marija zvenela iskreno olajšana. "Razumem. Samo sporočite mi, kdaj boste na voljo. V opravičilo obljubim, da vam bom naredila najboljšo frizuro.”

Njen predlog je bil malo čuden, a sem pomislil, zakaj pa ne? In sva se dogovorila za striženje.

NA dan mojega srečanja z Marijo sem po končani službi šel v frizerski salon, kjer je zaposlena. Ura je bila nekaj čez osmo zvečer. Ker je to že po končanju rednega delovnega časa, je v salonu ostala le Marija.

Iz tega, kar sem razbral izgleda, da je Marija frizerska vajenka. Medtem ko me je strigla, mi je povedala, da vsak dan pozno vadi striženje in kodranje las, da bi zmagala na naslednjem frizerskem tekmovanju. Toda potem se je ustavila in rekla: »Moja šefica daje prednost drugim zaposlenim in jim dovoli, da sodelujejo na tekmovanjih. Zato nikoli nimam priložnosti ... Še vedno sem samo pomočnica ki se je zataknila le pri umivanju las. Začela sem zameriti drugim članom osebja in ne morem uživati ​​v svojem delu frizerja.«

Marijina zgodba je bila odkrita in ganljiva. Nato je nadaljevala. "Na Stančevi poroki me je šefica močno ozmerjala. Rekla mi je, da ozkogledi ljudje, taki kot sem jaz, ki se ne zmoremo veseliti veselja drugih, ne moremo zmagati na tekmovanjih, ne glede na to, kako spretni smo. Da so neuspešni tako kot frizerji kot ljudje.« To me je res potrlo.

Nato je mi Marija razkrila presenetljivo dejstvo. »Na tisti poroki sem imela strto srce. Izkazalo se je, da mi je Stanča, mojega bratranca, ki mi je kot starejši brat, po katerem sem se vedno zgledovala prevzela Sara, najboljša frizerka v našem salonu. Popolnoma se ne ujemam s Saro, tako poklicno kot osebno. Zato sem bila ob tem za Stanča tako veselem dogodku tako razočarana in tako grdo ravnala s tabo. Resnično, resnično mi je žal.”

Nisem si mogel pomagati, da ne bi vprašal nekaj, kar mi je bilo na umu. "Torej, ste slučajno ... Katarinina hči?" Marija je bila v zadregi in je prikimala.

Ko sem poslušal njeno celotno zgodbo, si nisem mogel pomagati, da se ne bi zasmejal. »Torej, to je tisto, kar te muči. Počutim se enako, popolnoma enako.”

Marija je bila videti začudena, jaz pa sem govoril naprej. »Včasih sem se počutil enako. Gledal bi sposobne, zdrave ljudi in se spraševal, "zakaj mi sreča ne pride naproti? Zakaj je v mojem življenju toliko izzivov"? A ne glede na to, koliko me je skrbelo, se ni nič spremenilo. Tako sem spoznal, da se moram spremeniti jaz! Postopoma sem sprejel svojo situacijo."

Včasih sem bil razočaran in sem se znesel nad svojo družino. Ko pa sem naredil prvi korak v sprejetje tega, kakšen sem, sem srečal Stanča, resnično dobrosrčnega in najboljšega prijatelja. Spoznal sem, da sem sicer dober pri učenju, čeprav morda nisem športnik. Po trdem delu mi je uspelo priti po končani fakulteti na znanstveni oddelek fakultete. Zdaj mi gre kar dobro v velikem podjetju.

Naučil sem se izogibati ljudem, ki se jim zdim nadležen, in resnično ceniti tiste, kot je Katarina, takim, ki mi pomagajo. Ko sem to povedal Mariji, je bila srečna zame.

"Imaš popolnoma prav. Bila sem preveč osredotočena na svojo negotovost. Poskušala bom živeti bolj pošteno in iskreno. Tvoje besede so res narejene prav zame. Hvala ti, Edvard." In je spustila nekaj solz.

Vsakič, ko je zajokala, sta se ji razpacali gosta podlaga in težka maskara. Ob natančnejšem pogledu pa je bila njena koža zelo čista in brez ličil je bila videti veliko lepša.

»Ni ti treba biti popolna kot sta Katarina ali Sara. Imaš svoje edinstvene lastnosti, kar tako nadaljuj." Medtem ko sem jo spodbujal, sem s tem bodril tudi sebe. Trdo moram delati na sebi in se tudi učiti tudi od nje.

Eno leto po Stančevi poroki enkrat mesečno obiščem »salon Mary«, da se postrižem. Seveda je moja osebna frizerka Marija. Pravzaprav je postala dragocen del mojega življenja.

Ko sem izjavil, da bi hodil z njo in poslušal njene izzive in da me je pritegnila njena iskrenost in delovna narava, je takoj pristala Ko sva se srečevala, je počasi izgubila svojo negotovost in se začela bolj osredotočati na svoje delo.

Katarina se mi je celo zahvalila in rekla, da je Marija postala pomembna in dobra frizerka. In zdaj jo z vsem srcem podpiram, ko trdo dela za naslednje tekmovanje.