Invalid in Frizerka avtor Beno Cizelj

 

Invalid in frizerka

Vrata so se odprla in moj prijatelj iz otroštva Stanč se je skupaj s svojo ženo Sara prikazal, oba z velikimi nasmehi na obrazih.

Gledal sem ta srečen par in iskreno privoščil Stanču, ki mi je vedno stal ob strani.

Danes se udeležujem poroke Stanča, mojega tesnega prijatelja. Že odkar sem bil otrok, sem šepal, ko so mi kot otroku diagnosticirali Perthesovo bolezen. Perthesova bolezen je stanje, pri katerem odmre del kolčne kosti, diagnozo pa so mi postavili pri 12 letih – odraščal sem na podeželskem območju v gorah, kjer je bilo težko najti dobrega zdravnika. Toda Stanč je bil vedno ob meni, skrbel je zame in mi vedno stal ob strani.

Nevesta Sara je videti umirjena in prijetna dama.

"Čestitke Stanč in Sara!" Sem večkrat veselo zaploskal. Glede na to, da je Sara frizerka, so bile številne njene prijateljice z nevestine strani videti atraktivne in elegantne. Bilo je celo nekaj manekenk, ki se redno pojavljajo v modnih revijah. Tudi ženinovi prijatelji so bili videti zelo navdušeni nad njo.

Osredotočen sem bil na Stančevo poroko, vendar so nekateri celo vstajali s svojih sedežev, in prosili manekenke za selfije. 'Daj no! Kaj delate? To ni neka trapata zabava! Osredotočite se na Stanča in Saro!« Čeprav sem bil razdražen, nisem imel poguma, da bi jih ozmerjal. Ker, ko vstanem šepajoč, me ljudje običajno čudno gledajo zaradi šepanja. Navadil sem se tega, a še vedno sem imel slab občutek glede mojega šepanja. Največji izziv, odkar so mi diagnosticirali to bolezen, je bilo oviranje drugih zaradi moje počasne hoje.

Dobivati jezne poglede neznancev je zame nekaj vsakdanjega. Nekateri so do mene nesramni, se jezijo name brez razloga in povzročajo še druge bolj bizarne težave.

Torej, biti v množici, takšni kot je danes, je tisto, česar ne maram preveč.

Toda zaradi Stanča, mojega dragega prijatelja, sem prišel sem. Zato sem zelo previden, da nisem v napoto tistim, ki so se fotografirali in delali zmedo.

Slovesnost se je končala brez večjih drugih težav pod jasnim, sončnim, modrim nebom. Stanč in Sara sta bila z velikimi nasmehi na obrazih zasuta s pisanimi cvetnimi listi. Začela se je cvetlična prha. Bil sem na cerkvenih stopnicah, držal sem cvetne liste in tudi jaz vpil: »Čestitam!« z vsem srcem! Cvetlična ploha se je končala lepo, ko pa sem že hotel iti po stopnicah, se je zgodilo nekaj nesrečnega.

Nekdo je zavpil od zadaj. "Pohiti! Ti počasne!"

Kot je bilo za pričakovati, je v mojih ušesih zadonel nestrpen ženski glas. Po pravici povedano, so mi z mojim šepanjem predstavljale največji izziv prav stopnice. Ne morem hitro dol, vendar sem se trudil, da ne bi povzročal nevšečnosti vsem okoli mene. Spet sem se počutil kot breme.

Moja evforija zaradi proslavljanja Stankovega veselja pred kratkim je v trenutku izginila. Ko se mi  zgodijo takšne stvari, je opravičilo edina možnost. Naučil sem se tega, na težji način v mojem življenju.

Hitro sem se pomaknil na rob stopnic in rekel, da mi je zelo žal. “Prosim nadaljujte!" sem namignil, naj gredo mimo. Mislil sem, da je to to.

Toda potem sem slišal: "Ta komentar je pa zelo nesramen!!" in elegantna ženska srednjih let, oblečena v nekaj, kar je bilo videti kot lepa, a normalna obleka, me je prijela za tresočo se roko. »Vzemite si čas in bodite previdni,« je rekla in me pospremila po stopnicah.

Nekako mi je uspelo priti do vznožja stopnic in sem rekel: "Najlepša Vam hvala ... res ste me rešili."

Ko je to slišala, je ženska počasi zmajala z glavo. Potem je dala roko na moje rame in rekla: »Jaz bi se morala opravičiti. Oseba, ki je prej dala ta nesramen komentar, je ena od mojih zaposlenih. Zelo mi je žal.”

Na moje presenečenje se je opravičila. Ko sem šokiran stal tam, je ženska iz torbice vzela vizitko in mi jo dala. Na vizitki je pisalo: Katarina Štor, »salon Mary«, lastnica.

Izkazalo se je, da je Katarina, lastnica frizerskega salona in Stančeva teta. Ženska, ki se je prej pritoževala če mojo počasnost in šepanje, pa je zaposlena v njenem salonu.

Če sem iskren, me komentar tiste ženske od prej ni preveč motil. Ker sem že neštetokrat doživel take in podobne izkušnje sem vedno mislil, da bom na slabšem, če bom dovolil, da me prizadene.

Zato sem odkrito rekel: »Prosim, ne skrbite kaj se je zgodilo prej. Res je, da sem bil počasen in takšni dogodki so zame pogosti. Še več, hvala za vašo skrb.« Sem spregovoril o svojih občutkih in se pripravil na odhod. Katarina je nato iskreno rekla: »Resnično ste skromna in čudovita oseba. Želim si, da bi se moji zaposleni tega naučili od vas.”

Njene besede so me nekako potolažile. Po poročnem obredu v cerkvi sem odšepal na sprejemni prostor. Nenadoma sem od zadaj zaslišal: »Resnično mi je žal za prej. Ste v redu?"

Hitro sem se obrnil in tam je bila ženska z vizitko v roki. Ja, to je bila ista ženska, ki je me je prej nadrla. Videti je bila kot da je v svojih zgodnjih 20-ih, mlajša od mene, drzno naličena, kakor te dni izgledajo tipične mlade dame.

Čeprav sem bil presenečen, sem jo pomiril z nasmehom. Verjetno jo je Katarina grajala in se je zato poskušala opravičiti. Sploh nisem imel nobene zamere do nje.

Ko sem sprejel njeno opravičilo, in ko sem ravno hotel zapustiti prizorišče ... »Počakajte! Da se Vam oddolžim ….bi dovolili, da vas naslednjič brezplačno postrižem?« je rekla opravičujoče in mi na silo podala svojo vizitko.

Ker me je njena nenadna ponudba presenetila, sem se zbral in z nasmehom rekel: »Hvala za vašo prijaznost«, ter vzel vizitko preden sem se z njo razšel. V življenju sem bil neštetokrat prizadet ali pa pomilovan zaradi svoje invalidnosti. Torej, iskreno se mi ni dalo pogledati njene vizitke. Ob predpostavki, da je bila ta njena ponudba le besedna usluga.

Ko sem se udeležil sprejema Stanča in Sare, sem njeno vizitko pospravil v notranji žep svojega suknjiča in celo pozabil na njen predlog o striženju.

Vendar sem nekaj časa po Stančevi poroki prejel klic. »Hej, Edvard, jaz sem. Hvala, ker si prišel na najino poroko!« bil je Stanč.

»Hej, Stanč, že nazaj s poročnega potovanja? Bila je res čudovita poroka!” sem še enkrat čestital Stanču.

Stanč mi je povedal, kako sta s Saro odšla na križarjenje z ladjo in da sta uživala tudi v potapljanju, njegov glas pa je zvenel živahno. Nato je kar naenkrat rekel: »Pravzaprav sem te danes poklical, ker želi nekdo govoriti s teboj. Počakaj."

Oglasil se je ženski glas.

»Hm… tu je Marija Štor, tista, ki vam je dala vizitko na poroki. Zakaj niste obiskali salona? Se še vedno jezite name?"

Ker so me njena hitra vprašanja ujela nepripravljenega, sem bil zmeden. Kdo je to? Poroka? Vizitka? Salon? Čez nekaj trenutkov pa…. "Ah, sedaj sem se spomnil". Vizitko sem na hitro poiskal v žepih obleke in jo našel. Na kartici je pisalo: frizerka, Marija Štor.

Mariji sem iskreno razložil situacijo. "V redu je." Sploh nisem jezen... Samo... Pozabil na najin dogovor. Zelo mi je žal."

Ko je slišala moje opravičilo, je Marija zvenela iskreno olajšana. "Razumem. Samo sporočite mi, kdaj boste na voljo. V opravičilo obljubim, da vam bom naredila najboljšo frizuro.”

Njen predlog je bil malo čuden, a sem pomislil, zakaj pa ne? In sva se dogovorila za striženje.

NA dan mojega srečanja z Marijo sem po končani službi šel v frizerski salon, kjer je zaposlena. Ura je bila nekaj čez osmo zvečer. Ker je to že po končanju rednega delovnega časa, je v salonu ostala le Marija.

Iz tega, kar sem razbral izgleda, da je Marija frizerska vajenka. Medtem ko me je strigla, mi je povedala, da vsak dan pozno vadi striženje in kodranje las, da bi zmagala na naslednjem frizerskem tekmovanju. Toda potem se je ustavila in rekla: »Moja šefica daje prednost drugim zaposlenim in jim dovoli, da sodelujejo na tekmovanjih. Zato nikoli nimam priložnosti ... Še vedno sem samo pomočnica ki se je zataknila le pri umivanju las. Začela sem zameriti drugim članom osebja in ne morem uživati ​​v svojem delu frizerja.«

Marijina zgodba je bila odkrita in ganljiva. Nato je nadaljevala. "Na Stančevi poroki me je šefica močno ozmerjala. Rekla mi je, da ozkogledi ljudje, taki kot sem jaz, ki se ne zmoremo veseliti veselja drugih, ne moremo zmagati na tekmovanjih, ne glede na to, kako spretni smo. Da so neuspešni tako kot frizerji kot ljudje.« To me je res potrlo.

Nato je mi Marija razkrila presenetljivo dejstvo. »Na tisti poroki sem imela strto srce. Izkazalo se je, da mi je Stanča, mojega bratranca, ki mi je kot starejši brat, po katerem sem se vedno zgledovala prevzela Sara, najboljša frizerka v našem salonu. Popolnoma se ne ujemam s Saro, tako poklicno kot osebno. Zato sem bila ob tem za Stanča tako veselem dogodku tako razočarana in tako grdo ravnala s tabo. Resnično, resnično mi je žal.”

Nisem si mogel pomagati, da ne bi vprašal nekaj, kar mi je bilo na umu. "Torej, ste slučajno ... Katarinina hči?" Marija je bila v zadregi in je prikimala.

Ko sem poslušal njeno celotno zgodbo, si nisem mogel pomagati, da se ne bi zasmejal. »Torej, to je tisto, kar te muči. Počutim se enako, popolnoma enako.”

Marija je bila videti začudena, jaz pa sem govoril naprej. »Včasih sem se počutil enako. Gledal bi sposobne, zdrave ljudi in se spraševal, "zakaj mi sreča ne pride naproti? Zakaj je v mojem življenju toliko izzivov"? A ne glede na to, koliko me je skrbelo, se ni nič spremenilo. Tako sem spoznal, da se moram spremeniti jaz! Postopoma sem sprejel svojo situacijo."

Včasih sem bil razočaran in sem se znesel nad svojo družino. Ko pa sem naredil prvi korak v sprejetje tega, kakšen sem, sem srečal Stanča, resnično dobrosrčnega in najboljšega prijatelja. Spoznal sem, da sem sicer dober pri učenju, čeprav morda nisem športnik. Po trdem delu mi je uspelo priti po končani fakulteti na znanstveni oddelek fakultete. Zdaj mi gre kar dobro v velikem podjetju.

Naučil sem se izogibati ljudem, ki se jim zdim nadležen, in resnično ceniti tiste, kot je Katarina, takim, ki mi pomagajo. Ko sem to povedal Mariji, je bila srečna zame.

"Imaš popolnoma prav. Bila sem preveč osredotočena na svojo negotovost. Poskušala bom živeti bolj pošteno in iskreno. Tvoje besede so res narejene prav zame. Hvala ti, Edvard." In je spustila nekaj solz.

Vsakič, ko je zajokala, sta se ji razpacali gosta podlaga in težka maskara. Ob natančnejšem pogledu pa je bila njena koža zelo čista in brez ličil je bila videti veliko lepša.

»Ni ti treba biti popolna kot sta Katarina ali Sara. Imaš svoje edinstvene lastnosti, kar tako nadaljuj." Medtem ko sem jo spodbujal, sem s tem bodril tudi sebe. Trdo moram delati na sebi in se tudi učiti tudi od nje.

Eno leto po Stančevi poroki enkrat mesečno obiščem »salon Mary«, da se postrižem. Seveda je moja osebna frizerka Marija. Pravzaprav je postala dragocen del mojega življenja.

Ko sem izjavil, da bi hodil z njo in poslušal njene izzive in da me je pritegnila njena iskrenost in delovna narava, je takoj pristala Ko sva se srečevala, je počasi izgubila svojo negotovost in se začela bolj osredotočati na svoje delo.

Katarina se mi je celo zahvalila in rekla, da je Marija postala pomembna in dobra frizerka. In zdaj jo z vsem srcem podpiram, ko trdo dela za naslednje tekmovanje.

 

 

Moja lepa šefica, avtor Beno

 

Moja lepa šefica          avtor: Beno

"Kdo si ti resnici?" me je s pristnim presenečenjem vprašala moja šefica. Oklevam, kako naj odgovorim, vendar obstaja samo en pravi odgovor.

»Sem le vaš povprečni, ne ravno zagnan 30-letni pisarniški uradnik,« kar pa se mi zdi, da je ni prepričalo.

Sem Franci, star 37 let. Delam v računovodstvu v lokalni podružnici proizvajalca notranje opreme. Kljub temu, da sem na pragu štiridesetih let, sem na žalost še vedno samo navaden pisarniški delavec. Vzpenjanje po korporativni lestvici se mi zdi kot oddaljene sanje in zaradi tega so me ljudje okoli mene nekoliko podcenjevali.

»Za začetek sploh ta fant nima velikih ambicij za vzpenjanje po lestvici, veš,« je en zaposleni rekel drugemu sodelavcu.

»On je, tak kot, da bi tega novega prišleka lahko imenovali navaden delavec,« je rekel drugi.

Zaradi tega me zafrkavajo. Stari jaz bi se razpočil in udaril nazaj. Toda delo v tej podružnici na podeželju, kjer je mir glavna prodajna točka, me je seveda pomirilo. Torej, tudi ko ljudje okoli mene govorijo nesramne stvari, se lahko samo nasmehnem in pustim, da gre mimo, kar bi bilo zame nekoč prej nepredstavljivo.

Delo v tej pisarni je tako mirno in spokojno. Ni grde pisarniške politike ali bedastih neumnosti. Seveda se počutim nekoliko podcenjenega, vendar ni tako, kot da bi bil v bližini kakšnih groznih ljudi. Vsak dan pridem v službo pravočasno, in čeprav plačilo ni veliko, so življenjski stroški tukaj nizki.

Živim dovolj komfortno. Razmišljal sem, da bi bilo lepo tako mirno delati do upokojitve.   Potem pa k meni pride moj dobro obveščeni kolega z novico.

»Hej, Franci, si slišal? Iz centrale prihaja nov šef.!”

Prejšnji se je pravkar upokojil in vsi so govorili o tem, kdo bo zamenjava,

"Še vedno je mlada, a očitno je prava borka, znana kot zniževalka stroškov na upravi," je dejal. Ne vem, kje je ta kolega dobil te podatke, vendar so ponavadi zanesljivi, tako da mu verjamem. Drugi kolegi se začnejo oglašati s svojimi idejami.

"Zniževalka stroškov" zveni ostro, kajne? je rekel eden. "Stavim, da se bo vtaknila v vsako malenkost..." Je rekel še eden.

Resnici na ljubo si z lahkoto predstavljam tako trdo damo, še posebej, če dela velike stvari na upravi. In potem pride dan prvega nastopa naše nove šefice.

"Zdravo vsi. Jaz sem Šeri, prihajam iz uprave. super je biti tukaj in se veselim delati z vami vsemi. O tej poslovalnici ne vem ničesar, zato se bom na začetku zanašala na vašo podporo.« Tako se je prijazno nasmehnila Šeri. Nič od tega, kar smo pričakovali. Je drobna, z nedolžnim obrazom. Ob njenem nežnem utripom omedli veliko moških kolegov.

»Joj ... tako ljubka,« je rekel eden od njih, drugi pa: »Vprašujem se, ali je še vedno samska …. Mogoče bi se moral malo približati?"

Tovrstni pogovori že potekajo v moških straniščih. Potem pa se to novo pričakovanje spet izjalovi.

Kljub svojemu videzu se Šeri izkaže za precej strogo in brezbrižno. Ne tolerira nepotrebnega zapravljanja in ne pozna pomena kompromisov.   »Ali res mislite, da bo ta obračun zdržal? Prosim, vzemite si čas in ga temeljito preverite.” Je znala povedati svoje mnenje o vsakem projektu. Kljub mehkemu nasmehu in obnašanju je s svojimi kritikami brutalno iskrena.

"Torej ni samo vzdevek, ko jo kličejo 'zniževalka stroškov', kajne?" Ona je kot bi sekala stvari z japonskim mečem, katano;« se sodelavci pogovarjajo o njej. Nekateri od njih godrnjajo zaradi tega, toda to, kar pravi, zame ni napačno.

»Daj no, popustite ji, samo skrbi za interese podjetja, to je vse,« sem rekel.   Pogosto se zalotim, da igram mirovnika in posrednika.

Nekega dne Šeri pride do mene in me vpraša, če lahko sestavim nekaj dokumentov. »Ali lahko naredite povzetek za predlog predračuna novega projekta? Vaši prejšnji dokumenti so bili izjemno jasni in koristni.« Takoj se brez pomislekov lotim dela. Videlo se je olajšanje ob mojem odgovoru, ko mi je podala kup papirjev. »Ali lahko te podatke uredite do konca dneva?" je vprašala in me pričakujoče pogledala.

Od nje vzamem papirje in preverim vsebino, preden odgovorim. »Ali si lahko vzamem eno uro? Ko bo končano, vas bom obvestil." Moj odgovor jo preseneti. Točno eno uro kasneje imam pripravljene dokumente in jih prinesem na njeno mizo.

"Izvolite. Ali bi lahko pogledali, ali je vse v redu?« Sem vprašal. Resnično je vse preverila, ali mi je res uspelo sestaviti dokumente v samo eni uri. Neprestano je pogledovala med mano in papirji, preden je zamrmrala: »To je noro ... .. nihče na upravi ne more tako hitro narediti tako natančnega dela .... Šalila sem se, ko sem rekla, da bi rada imela gotovo do konca dneva!«

S tem dogodkom sem si pridobil njeno zaupanje. Zdaj me prosi, da naredim analize podatkov, kot so napovedi prodaje in trendi za priljubljene izdelke. In vsakič presežem njena pričakovanja.

"Franci ... kdo si v resnici?" vpraša z iskrenim presenečenjem. Oklevam, kako naj ji odgovorim. Obstaja samo en način za pravi odgovor. "Sem le vaš povprečen nenavdihnjen 30-letni pisarniški delavec." Vidim, da je odgovor ni prepričal ...

"Hm ... Bi šel danes po službi na pijačo?" me neodločno vpraša in na koncu sva skupaj odšla v bližnji lokal in si nazdraviva. Ko je naredila požirek piva, je Šeri zravnala hrbet in se nestrpno zastrmela vame.

»Vem, da me vedno spremljaš in braniš tam zadaj. Res cenim to." Skoraj kot bi se opravičevala, je nadaljevala.

»Poskušam biti pozorna na to, a včasih lahko izpadem nekoliko ostra …. » Njen nedolžen nasmeh je tako drugačen od njenih običajnih neposrednih in ostrih pripomb. In potem mi poda kos papirja. To so rezultati testa, ki sem ga opravljal v okviru praktičnega ocenjevanja pred 15 leti, kjer sem bil najboljši. Pogleda me naravnost v oči in reče z resnim tonom.

»Bil si na upravi med vodilnimi in to je rezultat…« je malo pomolčala, jaz pa sem samo strmel vanjo, ne da bi trznil. »Zakaj si v tej podeželski podružnici? .... in brez kakršne koli titule? Če nimaš nič proti, bi rada vedela kaj več o tem."

Mislim, da ne bo odnehala, dokler ne dobi zadovoljive razlage. Tako sem ji začel pripovedovati o svoji preteklosti, o nečem, česar še nisem delil z nikomer.

Po diplomi na vrhunski univerzi in uspešno opravljenem razgovoru so me dodelili v računovodski oddelek.

"Oh, ti si Franci ... Veliko pričakujemo od tebe." Je rekel moj bivši šef in me navdušil. »Samo zato, ker si tukaj nov, še ne pomeni, da se moraš zadrževati. Če se kaj pojavi, ti bom ščitil hrbet, zato daj vse od sebe.« S tem ohrabrujočim govorom sem se zravnal in odgovoril: "Imaš me, šef!" Zavračal sem sumljive prejemke zaposlenim ali sumljive stroške in nisem popustil obračunom, ki so bili potratni. Vztrajal sem pri svojem in se nisem umaknil niti pred starejšimi sodelavci.

»Zahvaljujoč tebi naša ekipa vztrajno napreduje! Vztrajaj še naprej." Zaradi pohvale bivšega šefa sem se dobro počutil. Toda sem zaradi mojega stališča imel nenehna trenja z drugimi sodelavci.

"Tisti tip iz računovodstva ... Ali ga ne mislijo odstraniti?" rekel eden od sodelavcev iz drugega oddelka. "Pridobiva vse samozavestne naloge za podporo šefom" Doda drugi. Sodelavci so govorili za mojim hrbtom in me celo nadlegovali. Kljub temu se nisem nameraval umakniti. Delal sem za dobro firme, navsezadnje sem resnično verjel v to, da delam kar je prav, in vztrajal pri svojem. Umikal sem se, spopadal sem se s hladnimi pogledi in ostrimi besedami skoraj vseh okoli sebe, pri tem pa sem se izčrpaval.

Potem pa je kot strela z jasnega  prišla nepričakovana objava.

"Franci, premeščamo te v regionalno izpostavo," je moj bivši šef mimogrede odvrgel besede, kot bombo.

Je to degradacija?... nikakor.... udari me po glavi...

Potem ko sem se razbijal za podjetje, za svojega bivšega šefa, tega nisem mogel verjeti. Mojo glavo so v trenutku preletele najrazličnejše misli, a končno sem se uspel umiriti: "Zakaj sem degradiran?"

Videti je bilo, da ga preveč moti, da bi razlagal, vendar mi je nerad dal razlog. "Prejemam pritožbe iz drugih oddelkov.. nihče ni rekel, da moraš iti tako daleč s tem svojim nadzorom stroškov..."

Kaj se je zgodilo z "varujem ti hrbet" ali "tvoj trud se poplača"??? Čemu je bilo vse to? Trpim degradacijo zaradi pritožb drugih oddelkov... Moj bivši šef me je samo odvrgel na stran, kot da to ni nič. In nadloge in nizki udarci so se vrstili.

Takrat je napadla tudi moja bivša punca: »Kaj? Premestitev v podeželsko poslovalnico? Ali ni to degradacija? Oprosti, ampak, greva narazen!" moje takratno dekle se je celo razšlo z menoj, mnogi so me izdali, s težkim srcem sem zapustil upravo. Od takrat, ko sem začel delati v tej regionalni podružnici, sem se omehčal in izgubil ostrost. Da bi svojo rit dal za podjetje, strast, ki sem jo imel, ko sem se mu pridružil, je že zdavnaj splahnela. Vendar nimam zagona ali pa poguma, da bi zamenjal službo in poskusil drugje. Kot da sem pravkar šel skozi ponižanje tukaj. Pomislim s samoponižujočim smehom. Na moje presenečenje Šeri dobi solzne oči.

“Pravzaprav …. Sva v istem čolnu!«

Izkašlja se, ena sama solza spolzi po njenem licu. Tudi ona se je, potem ko ji je njen šef ukazal znižati stroške, znašla v sporu s številnimi kolegi in na koncu dobila brco v rit. Veliko ljudi je dregnila na napačen način in na koncu zakuhala vročino. Na koncu je nanjo sedla vsa krivda in bila je degradirana.

»Vedno vse zvalijo na zaposlene na nižji ravni, kot smo mi ….« , ona pove svoje mnenje in ne morem si kaj, da se ne bi strinjal.

»Veš, na upravi je preveč odpadkov. S to hitrostjo zapravljanja ni prostora za rast, se ti ne zdi?« Sem jo vprašal in prikimala je mojim besedam.

"Te stvari morava spremeniti!" reče in mi nenadoma močno stisne roko. "Franci, prosim, pomagaj mi!" je prosila, a ne vem, kako naj odgovorim. Ko vidi mojo zmedenost, nadaljuje: »Tu, v tej poslovalnici doseziva rezultate. In ko se vrnem v štab, greva skupaj. Povzpniva se po lestvici in poskrbiva, da bodo višji javno prevzeli odgovornost. Spremeniva stvari skupaj!«

Njena pozitivnost me je ganila in odločno ji prikimam v znak strinjanja - »če hočeš mojo pomoč, ti jo bom dal, kolikor le lahko. Čeprav ti ne morem zagotoviti, kako koristen bom!«

Nameni mi bleščeč nasmeh, očitno razburjena. Nato s Šeri sodelujeva pri prenovi proračuna v naši pisarni.   Posledično se stroški opazno zmanjšajo, poslovanje pa lahko vodimo učinkoviteje.   Začnemo dosegati  dobičke, skoraj izenačimo tiste na upravi. Kot priznanje za ta dosežek je Šeri poklicana nazaj v prejšnjo pisarno. Kot je obljubila, mi je njeno priporočilo utrlo pot, da se prvič v desetih letih vrnem na sedež.

Razlika od takrat je v tem, da zdaj ne zaupam slepo svojemu šefu. Vztrajno gradim mrežo zaveznikov, medtem ko se uveljavljam. Šeri vleče svoje strateške poteze.

Ob vseh pijačah in večerjah z najrazličnejšimi ljudmi sva pogosto oba pregorela. Včasih je oddih v potapljaškem baru s Šeri dobro sredstvo za lajšanje stresa.

"Zakaj postajamo tako trmasti, ko se staramo?" je vprašala.

»Tudi če se še povzpneva po lestvi v firmi, paziva drug na drugega, da ne postaneva preveč toga,« sem ji odgovoril.

Medtem ko se tako šaliva, se moja vez z njo zagotovo krepi.

Nekega dne….

Šeri formalno pride k meni, videti je obotavljajoča in me stežka prosi: »Rada bi te prosila, da mi pomagaš narediti en načrt. Morda danes na kosilu?«

Sprašujem se, kaj je narobe z njeno nenavadno vljudnostjo, potem pa ugotovim, da ni nič nenavadnega. Če bi bila običajna Šeri, bi mi preprosto vrgla nalogo s priloženim rokom.

»Narediva osnutek danes do kosila. O tem bova razpravljala od tam naprej." Pravzaprav je tale predlog bolj podoben njenemu običajnemu načinu delovanja. Sediva drug nasproti drugega v separeju, ki ga je Šeri rezervirala v restavraciji. Medtem ko čakava na hrano, jo vprašam: "Torej, kaj je to načrtovanje?"

Nenavadno zanjo zardi in neodločno začne: »Um…. Stvar je v tem, da … imam občutek, da mi je všeč kolega, ki je prišel z mano na upravo…. Ampak še opazil me ni ...«

Ob njenem nepričakovanem priznanju se skoraj zadušim z vodo, ki jo pijem.

»Torej ... kako naj pritegnem njegovo pozornost? Narediva skupaj načrt.”

Umirim dih in se malo nasmehnem. »Pravzaprav imam enako dilemo. Potem pa le dajva, narediva dober načrt.«

Čutim, kako se moje lice in obraz segrevata. Spogledava se in se začneva smejati.

"Oba sva nerodna, kaj?"

"Mogoče zato, ker sva si podobna!?"

Tudi z najinimi domislicami sem prepričan, da nama bo šlo dobro tako romantično kot profesionalno. Reforma uprave bo verjetno težja od vsega, s čimer sem se soočil doslej. Toda z njo skupaj sem prepričan, da lahko premagava vse……..