ZMAJ JESENSKE PREOBRAZBE

Mnogi verjamejo, da je čarovnija sveta najglasnejša spomladi, s kaotičnim navalom novega življenja, ali poleti, z bučno energijo sonca. Toda najtišja, najgloblja čarovnija pripada jeseni in njen varuh ni takšen, kot bi pričakovali.

On je Alberian, Alabaster Drake. Je bitje osupljivih kontrastov. Njegove luske so barve tkane slane, prsi so prekrite z mehkim, pernatim puhom zimske sove, njegovi rogovi pa so kot konice polirane slonovine. Zdi se, kot da je bitje, rojeno za sneg, duh prihajajočega mraza. Vendar je njegovo področje gozd v svoji najbolj ognjeni obliki, njegove oči pa zadržujejo topel, tekoči sijaj jantarnega soka.

On je Varuh Milostnega Konca.

Ko zrak postane svež in se noči podaljšajo, se nad njegovimi gozdovi spusti tišina. Bučna energija poletja zbledi in med drevesi se umiri tiho pričakovanje. Takrat Alberian začne svoje delo. Ne ukazuje z rjovenjem ali grožnjami s plameni. Njegova umetnost je veliko bolj subtilna.

Tiho hodi po svojem posestvu in z vsakim korakom izdihuje mehko, hladno, srebrno meglico. To je dih, ki ne nosi mraza, temveč nežno, prepričljivo magijo. Kjer se njegova meglica dotakne temno zelenih listov starodavnih javorjev in hrastov, jih ne ubije. Ne jih zamrzne. Odklene jih.

Njegova magija prebudi skrivni ogenj, ki je v njih spal vse poletje, skrito zlato, temno škrlatno in svetlo oranžno. On je umetnik, ki razkrije prave, končne barve drevesa. Njegov prehod skozi gozd je počasno, premišljeno slikarsko dejanje, ki celotno pokrajino spreminja v mojstrovino dih jemajoče lepote.

Toda to je le površina njegove magije. Njegov pravi namen je naučiti svet navdihujoče milosti odpuščanja.

Drevesa ne morejo preživeti zime, če se oklepajo listov, ki so jih hranili vse poletje. Oklepati se tega, kar je bilo, pomeni propasti v tem, kar bo. In tako je Alberianov šepet v vetru zanje sporočilo poguma, obljuba, da ta osvoboditev ni konec, ki se ga je treba bati, temveč nujna, lepa predaja. Njihovo dejanje opustitve spremeni v plamen slave, v končno, veličastno praznovanje življenja, ki so ga živeli.

Njegova čarovnija se dotakne tudi vseh gozdnih bitij. Veverica, ki zakoplje svoje orehe, medved, ki išče svoj brlog, ptice, ki se podajajo na dolgo pot proti jugu – vsi čutijo nežno, pomirjujočo prisotnost varuha. Spominja jih, da je v pripravi moč, v prepuščanju preobratu sveta modrost in v opuščanju preteklega letnega časa globok mir.

Alberian, bledi zmaj v srcu škrlatnega gozda, je tihi učitelj. Je dokaz, da najmočnejše dejanje ni vedno močneje se oklepati, ampak imeti pogum, da se z milino osvobodimo, zaupajoč, da se bo po mirnem zimskem spanju življenje vedno vrnilo v novi in ​​živahni obliki.