STARANJE

„Veš, kaj je najtežje pri staranju?“

„Postajaš neviden. Ko si mlad, si še vedno nekdo: privlačen, zabaven, karizmatičen, močan ... vsaj opazen. Potem pa vse to zbledi. In nenadoma si samo 'tisti starec v ponošeni jakni' ali 'tista babica v baretki in starem puloverju'. Občutek imaš, kot da sploh ne obstajaš več. Kot da si postal prozoren.“

„Ampak veš kaj? Opazil sem te v trenutku, ko si vstopil v sobo ...“

Ta stavek izvira iz znane britanske televizijske serije. Žal se sliši resnično.

Prepogosto ljudje pri starejši osebi vidijo le njeno starost. Nihče ne reče: „Ona je bila nekoč učiteljica jezikov“ ali „on je bil inženir“. Namesto tega reče: „Stara je več kot 80 let“ ali „Verjetno se bliža devetdesetim.“ Z leti se število ljudi, ki dejansko poznajo tvojo zgodbo – kdo si bil, kaj si imel rad, v čem si bil dober – krči. Prijatelji umrejo. Nekateri ne morejo več zapustiti hiše. Gibajo se tako počasi, da je edini izhod ven morda le nakup hleba kruha v trgovini na vogalu.

Medtem so otroci zatopljeni v svoj tempo, svoje težave. Včasih pokličejo. Še redkeje se ustavijo. V stavbi so novi sosedje – mladi starši z vozički, očetje, ki žonglirajo z vrečkami z živili. Nihče ne pozna niti imena starejše gospe v drugem nadstropju. Trgovina na vogalu ima nove prodajalce. Ni več znanih obrazov. V najboljšem primeru ljudje poznajo številko vašega stanovanja in vašo približno starost. Kaj se skriva za temi vrati? Nikogar ne briga. In tako nastopi praznina.

Sprašujemo se, zakaj mama kliče desetkrat na dan z "neznanimi" stvarmi. Zakaj oče vedno znova ponavlja isto vprašanje. Resnica je, da se samo bojijo, da bi bili pozabljeni. Želijo biti opaženi. Da bi bili slišani. Tudi če je to samo po telefonu. Ker staranje ni samo dodajanje let – gre za nevidnost. Gre za osamljenost. Gre za globoko potrebo, da smo še vedno nekomu pomembni.

Ne čakajte, da bo prepozno. Pokličite. Obiščite nas. Vprašajte jih, kako jim je šel dan. Za vas je to minuta. Zanje je to ves svet. Včasih je dovolj že preprost "Spomnim se te" in nekdo se spet počuti živega – vidnega, cenjenega, ne pozabljenega.