Starešine Potopljene doline so imele stroga pravila, prvo pravilo pa je bilo: Nikoli ne sledi Šepetajočim kamnom. Bile so nenavadne, žareče geode, ki jih najdemo le v najglobljih delih gozda, starešine pa so trdile, da je njihovo mehko, zvonko brenčanje vaba, ki jo mečejo goblini in druge neprijetne stvari.
Lyra je seveda mislila, da je to neumnost. Verjela je, da te kamni ne vabijo v pogubo, temveč te vabijo na pustolovščino. In njen najboljši prijatelj Borog se je z njo nagibal k strinjanju.
Borog je bil mladi Skalni zmaj, bitje iz kamna in mahu s srcem, toplim in trdnim kot na soncu razbeljena skala. Njegove luske so bile barve rečne gline in lišajev, njegov nasmeh, redka in skalnata stvar, pa je bil rezerviran izključno za Lyro. Ni bil bitje velikih izjav, a njegova tiha, ropotajoča prisotnost je bila bolj pomirjujoča kot katera koli vojska.
Nekega dne je Lyra našla največji Šepetajoči kamen doslej, napol zakopan pod koreninami starodavnega železnega drevesa. Njegova svetloba je bila močnejša, brenčanje bolj vztrajno. Ni se slišalo kot vaba za gobline. Slišalo se je ... osamljeno.
"Kaj misliš, Borog?" je zašepetala, njena roka je lebdela nad žarečo površino kamna.
Borog je nagnil svojo ogromno, rogato glavo, njegove velike, inteligentne oči so počasi pomežiknile. Dregnil je kamen z gobcem, nato pa pogledal nazaj k Lyri in kratko, odločno zavzdihnil. Odločitev je bila sprejeta.
Ko se je Lyra dotaknila kamna, je svet utihnil. Brenčanje ji je napolnilo misli, ne z besedami, temveč z občutkom – globokim, resonančnim vlečenjem, kot igla kompasa, ki najde svoj pravi sever. Svetloba geode je enkrat utripnila, nato pa poslala snop mehke, zlate svetlobe, ki je prebila gozdno temo in osvetlila vhod jame, ki je še nikoli nista videla.
"No," je rekla Lyra z nasmehom in si popravila nahrbtnik na ramenih, "bi bilo nevljudno, če ne bi sprejela povabila."
Jama je bila razodetje. Ni bila vlažna, temna luknja, temveč dih jemajoča jama, polna vira šepetanja: tisoče in tisoče žarečih geod, vdelanih v stene kot ujete zvezde. Zrak je brnel od njihove združene energije, simfonije nežnih, kristalnih tonov.
A to ni bil največji čudež. V srcu jame, obsijana z mehko, ambientalno svetlobo, je bila Mati Zemlja, zmaj resnično ogromne velikosti, ki je spala svoj stoletni spanec. Bila je tako ogromna, da so stene jame oblikovale krivulje njenega zvitega telesa. Šepetajoči kamni so bile njene luske, vsaka od njih je utripala v počasnem, globokem ritmu njenega srčnega utripa.
Lyra in Borog sta stala v strahospoštovanju, dva majhna raziskovalca v prisotnosti nečesa starodavnega in svetega. Nista bila vsiljivca; bila sta gosta. Šepetanje ni bilo vaba; bila je uspavanka, nežne, sanjave misli same Matere Zemlje, ki je klicala nekoga, ki bi delil njen tihi mir.
Lyra je iztegnila roko in nežno potrepljala eno od ogromnih, žarečih lusk. Borog je izdal tiho, spoštljivo ropotanje, zvok pa je odmeval v globljem ritmu jame. V tistem trenutku so razumeli. Svet je bil veliko večji, veliko bolj čaroben, kot so vedeli Starešine. In največja odkritja niso bila dosežena s spoštovanjem pravil, temveč s pogumom, da so prisluhnili nežnemu, prijaznemu srčnemu utripu planeta.