sobota, 24. januar 2026

 

Zmaja na griču

Včasih človek potrebuje samo malo domišljije, da pozabi, da ga doma čaka kup perila, neplačan račun in maček, ki se že tretjič danes obnaša, kot da je na robu lakote.

In prav v takih trenutkih se zgodi, da se na robu kina srečata dva zmaja, ki imata o življenju precej več povedati, kot bi si človek mislil.

Noč pred kino dvorano je bila sveža, polna vznemirjenega mrmranja množica, ki se je ravnokar razlila iz dvorane. Na majhni vzpetini je sedel Drako — plemeniti zmaj z luskami barve poliranega bakra, ki so v mesečini žarele kot dobro spoliran spomin. Počasi je vdihnil iz velike cigare, kot bi poskušal ujeti še zadnji okus minulega desetletja.

Ob njem je Falkor, zmaj sreče z bleščečim belim krznom, oblečen v modro-zlato suknjo, ki je bila tako razkošna, da bi jo zavidal še kakšen operni bariton. Dvignil je kozarec v tiho zdravico.

»Še ena generacija, stari prijatelj,« je zagrmel Drako. Njegov glas je bil kot brusilni kamen, ki pa je nekako vedno našel način, da zveni toplo. »Še eno morje obrazov, ki sva jim prižgala iskrico.«

Izdihnil je oblak dima, ki je bil tako gost, da bi se vanj lahko parkiral manjši helikopter.

»Desetletja … komaj verjamem. Jaz sem mislil, da bom že v penziji.«

Falkor se je zahihital — zvok, ki je bil nekje med vetrnimi zvončki in mačkom, ki se preteguje na soncu.

»Čas teče drugače, ko letiš po tokovih domišljije, Drako. Pa tudi, ko imaš hrbtenico iz mitskih kristalov. Ne obrabi se tako hitro.«

S kozarcem je pokazal proti množici spodaj.

»Poglej jih. Vidiš ta lesk v njihovih očeh? To je tisti ‘ravnokar sem pozabil na vse svoje probleme’ lesk.«

Drako je prikimal.

»Ja. Pogled nekoga, ki je nekaj ur verjel v nemogoče. In pozabil, da ga jutri čaka ponedeljek.«

 

Zavrtel je pijačo v kozarcu.

»Veš, Falkor… ljudje mislijo, da jim fantazija pomaga pobegniti pred skrbmi. Ampak v resnici jih samo malo premeša. Kot tisti stari magnetofon, ki ga moraš včasih udariti, da začne spet delati.«

Falkor je zadovoljno zamrmral.

»Ponudila sva jim pobeg — ampak ne tak, ki vodi stran. Tak, ki jih pripelje nazaj v življenje z malo več kisika v pljučih in malo manj gub na čelu.«

»Prava magija,« je dodal Drako, »ni v ognju ali urokih. Je v tem, da se utrujeno srce spet malo nasmehne. Da nekdo, ki je mislil, da je pozabil sanjati, ugotovi, da je samo dal sanje v predal z nogavicami.«

Trknila sta s kozarci. Zvok je bil tako nežen, da bi ga lahko zamenjal za mačko, ki se preteguje.

»Ampak,« je nadaljeval Drako, »ne moreva si pripisati vseh zaslug.«

Falkor je dvignil obrvi.

»Oh?«

»Samo vžigalico sva prižgala. Gorivo je bilo vedno v njih. Sposobnost čudenja. Moč verovanja. Pogum, da najdejo nekaj izjemnega v običajnem. In neverjetna sposobnost, da se navdušijo nad stvarmi, ki jih midva že desetletja jemljeva za samoumevne.«

Falkor je prikimal.

»Na koncu je največja čarovnija v tem, kako ta občutek odnesejo domov. Kako ga negujejo. Kako ga delijo. In kako ga ne polijejo po tleh, kot je to naredil tisti gospod tam spodaj.«

Še enkrat je dvignil kozarec proti množici.

»Na čarovnike,« je zašepetal. »Naj vedno najdejo čudež tik pred seboj. In naj ga ne izgubijo v avtu.«

Drako je zamrmral v znak strinjanja.

»In srce, da ga ohranijo pri življenju. Na desetletja naprej, stari prijatelj.«

Ko sta zmaja utihnila, je noč za trenutek postala mehkejša.

Morda pa je bil to le veter.

Morda pa je kdo iz množice res odnesel domov droben, neviden prah čarovnije.

In nekje, nekdo, ki je tisti večer verjel v nemogoče, bo jutri naredil nekaj pogumnega, lepega ali nepričakovano dobrega.

Morda bo celo pospravil kuhinjo.

To je vse, kar sta si Drako in Falkor kdaj želela.

ponedeljek, 19. januar 2026

 

34 – HELL   (pekel)

 

Story pin image

 

Kako je skrbnik, ki ga niso cenili, ustavil večmilijonski imperij

 

Vedel sem, da je menjalnik pregorel v trenutku, ko sem vstopil v konferenčno sobo.

Poznate tisti zvok, ki ga klimatska naprava naredi tik preden se lopatice ventilatorja odtrgajo in raztreščijo ohišje?

Tisti visoki, kovinski krik?

To je bilo vzdušje v sobi 4B.

 

Za mahagonijevo mizo je sedel Koštric, novi podpredsednik za operacije.

Izgledal je, kot da so ga sestavili iz rezervnih delov, najdenih za moškim skladiščem: preveč beli zobje, preveč gela, obleka, ki mu je pristajala približno tako dobro, kot smoking pristaja rakunu, ki je pravkar izropal smetnjak.

 

Zraven njega je sedela Špela iz kadrovske.

Videti je bila, kot da je pogoltnila pest pocinkanih podložk in se zdaj trudi, da ne bi zazvonila, ko diha.

 

»Sedi, Bernard,« je rekel Koštric, ne da bi dvignil pogled.

Gledal je v svoj iPad, kot da mu razkriva skrivnosti vesolja.

V resnici je verjetno buljil v preglednico, ki je ni znal brati.

 

Sedel sem.

Stol je bil ena tistih ergonomskih mrežastih nočnih mor, ki stanejo tisoč evrov, a se počutiš, kot da sediš v ribiški mreži, ki si jo nekdo napel čez staro vedro.

 

V tej stavbi sem preživel enajst let.

Enajst let sem preprečeval, da bi se digitalni tok tega logističnega podjetja zaprl in poplavil sejno sobo s surovimi odplakami.

Jaz sem zgradil platformo.

Jaz sem popravil puščanja.

Ko se je na božični večer ob treh zjutraj sprožil alarm za pregrevanje v strežniški sobi, sem bil jaz tisti, ki se je po ledu pripeljal, da se sistem ne bi stalil v lužo drage silicijeve žlindre.

 

»Bernard,« je začel Koštric s tistim tonom, ki ga uporabljajo korporativni ljudje, ko mislijo, da so sočutni, a v resnici zvenijo kot pokroviteljski GPS.

»Uvajamo nekaj strukturnih sprememb. Prehajamo na bolj agilen okvir.«

 

»Agilen?«

Sovražim to besedo.

To je korporativni žargon za: režemo nosilne nosilce, da prihranimo pri lesu.

 

»Nehaj s tem sranjem, Koštric,« sem rekel. Glas mi je zvenel hripavo, kot da potrebujem cigareto, pa sploh ne kadim več.

»Odpuščaš me? Samo povej. Ne olepšuj tega s cvetličnim jezikom. Diši kot osvežilec zraka, popršen po mrtvi podgani.«

 

Špela je zavzdihnila.

Koštricov nasmeh je trznil.

 

»Ukinjamo tvoje delovno mesto,« je rekel. »Tvoj zastareli pristop ovira modernizacijo.«

 

Zastareli pristop.

Lep način, da poveš: strah me je strojev, ki jih ne razumem.

 

»Glej, nisem programer, ki pije machiato. Sem programer. S tem omrežjem ravnam kot s tovornjakom s pogonom na štiri osi. Je grd, ropota in smrdi po bencinu, ampak vleče tovor. Ti pa hočeš Teslo. Ne zavedaš se, da delaš v kamnolomu, kjer se Tesli os zlomi po treh metrih.«

 

»Tukaj si končal,« je rekel Koštric in potisnil mapo čez mizo. »Velja takoj. Potrebujemo tvojo značko, prenosnik in sistemske poverilnice. Vse danes.«

 

Pogledal sem mapo.

Debela.

Verjetno polna pravnega žargona, ki ga je napisal odvetnik, ki misli, da je piton samo kača.

 

V želodcu sem začutil hladen, trd vozel.

Ne žalost.

Ne strah.

Tisto specifično pekočo jezo, ki jo občutiš, ko ti stranka pove, da je puščanje vodovoda popravila z lepilnim trakom — in je zdaj jezna, ker se strop podira.

 

»Pooblastila,« sem ponovil. »Hočeš ključe kraljestva, Koštric? Si prepričan, da znaš voziti to stvar?«

 

»Moja ekipa je več kot sposobna,« se je posmehnil. »V ponedeljek prihajajo svetovalci. Samo zapiši skrbniška gesla in šifrirne ključe.«

 

Naslonil sem se nazaj.

Mrežasti stol je zaškripal, kot da protestira.

 

»Koštric, si prebral mojo pogodbo? Originalno? Tisto, ki sem jo podpisal s starim, preden je umrl?«

 

Zavil je z očmi.

»Pregledali smo standardne pogodbe, Bernard. To je standardna odpoved. Če podpišeš NDA, dobiš dvotedensko odpravnino.«

 

Dva tedna.

Enajst let dela.

Enajst let, da so njihovi tovornjaki delovali, regulatorji spali mirno, sistemi dihali.

In on mi ponuja napitnino.

 

»To ni odpravnina,« sem rekel tiho. »To je napitnina, ki jo pustiš natakarici, ki si jo pravkar užalil. In to ni standardni dogovor. Preden zakuriš peč, bi moral prebrati specifikacije. Tam notri je tlačni ventil, za katerega ne veš.«

 

»Nimam časa za to,« je zarežal. »Podpiši papir, Bernard. Izroči poverilnice. Ali pa te pospremimo z varnostniki.«

 

Pogledal sem ga.

Resnično sem ga pogledal.

Videl sem aroganco, nevednost, samozavest človeka, ki še nikoli ni imel umazanije pod nohti.

Mislil je, da sistem deluje na magiji in sinergiji.

Ni vedel, da sem jaz sistem.

 

Vzel sem pisalo. Poceni model. Primerno.

 

»V redu, Koštric,« sem rekel. »Podpisal bom. Zapomni si ta trenutek. Zapomni si, da sem te opozoril, naj prebereš pogodbo.«

 

Podpisal sem.

Nazobčana brazgotina na papirju.

Nisem zapisal gesel.

Nisem zapisal ključev.

Samo podpisal sem odpoved.

 

»Pametna izbira,« se je nasmehnil.

 

»Zdaj pa poverilnice.«

 

»Teh ti ne morem dati,« sem rekel in vstal. »Ne po zakonu. Ne brez podpisa upravnega odbora. To je v pogodbi, ki je nisi prebral.«

 

»VEN! Varnostnik!«

 

Odšel sem. Nisem se ozrl.

 

Čutil sem vibracije v tleh, brnenje strežnikov v kleti.

Trenutno so delovali gladko.

Toda mehanika so pravkar odpustili.

In brez mehanika se stroj začne majati.

 

Dvigalo se je zapiralo.

»Koštric, želiš voziti?« sem zašepetal. »Upam, da veš, kako ravnati, ko ti pri 145 kilometrih na uro eksplodira guma. Pravkar si potegnil varovalo granate, ki jo držiš v zobeh.«

 

Večina ljudi misli, da je IT čist.

Bele sobe, modre luči, fantje v puloverjih s kapuco, ki srkajo RedBull.

Neumnost.

 

Pravi poslovni IT je kurilnica.

Umazan.

V neredu.

Digitalni vodovod, kjer podatki tečejo skozi cevi, ki jih drži skupaj žica za varovanje in programska oprema, ki smrdi, kot da je mrtva že tri tedne.

 

Tukaj sem začel pred enajstimi leti.

Podjetje je bilo manjše.

Ustanovitelj, stari Močnik, je bil še živ.

Ni bil kravatnik.

Bil je tovornjakar z možgani in srečo.

Roke kot lopate.

Cigare, ki so smrdele po zažganih pnevmatikah.

Všeč mi je bil.

 

Neke noči se je sistem sesul.

Grožnja izgube celotne zgodovine obračunavanja.

Vodstvo je panično tekalo naokoli kot brezglave kokoši.

Jaz nisem paničaril.

 

Zaklenil sem se v strežniško sobo.

Delal 36 ur.

Spal pod mizo na antistatičnih vrečkah.

Jedel krekerje iz avtomata.

Ročno prepisal integracijske skripte.

Ročno uskladil baze.

Plazil sem se skozi digitalni prostor in sistem vlekel nazaj na površje.

 

Ko sem prišel ven, smrdeč po ozonu, me je čakal Močnik.

 

»Je popravljen?«

»Deluje.«

Prižgal sem cigareto. Takrat si še lahko kadil v prostorih.

 

»Ampak blok motorja je počen. Potrebuje skrbnika. Nekoga, ki ve, kje so pokopana trupla.«

 

Teden dni kasneje mi je dal pogodbo.

Ne standardne.

Njegov odvetnik jo je napisal posebej.

 

»Ne zaupam diplomiranim fantom,« je rekel. »Vse razbijejo. Tukaj piše, da si ključni skrbnik. Če te odpustijo brez prehodnega načrta, se licence zaklenejo. Skladnost pade. Zavarovalnica umakne kritje.«

 

Prebral sem.

Napihnjeno.

Čudno.

Briljantno.

 

»To je ubijalsko stikalo.«

»To je varnost tvoje zaposlitve,« je pomežiknil. »In ščiti moje podjetje pred idioti.«

 

Deset let je pogodba ležala v predalu.

Močnik je umrl.

Jastrebi so prišli.

In končno — Koštric.

 

Ni vedel za noč v strežniški sobi.

Ni vedel, da je dispečerski sistem Frankenstein, ki ga samo jaz znam nahraniti.

Videl je samo nekoga srednjih let v škornjih z jekleno konico.

Nekoga, ki ne uporablja besed kot sinergija ali blockchain.

 

Začel me je obravnavati kot hišnika.

 

»Bernard, popravi tiskalnik.«

»Bernard, Wi-Fi v sobi za odmor je počasen.«

 

Popravil sem.

Molčal sem.

Podmazal sem zobnike.

In nikoli pozabil na pogodbo.

 

Sistem sem ohranjal v delovanju.

Niti enega dneva izpada v desetletju.

 

Veš, kako težko je to?

To je kot voziti avto deset let, ne da bi ga kdaj ugasnil ali zamenjal olje.

 

In Koštric je samo pogledal armaturno ploščo in pomislil:

»Zakaj plačujemo mehaniku? Avto se premika brezhibno.«

 

Ni imel pojma.

 

Ko sem odšel iz stavbe, nisem zapuščal samo službe.

Pustil sem tlačno posodo brez nadzora.

Sedeč v svojem starem avtu — tistem, ki ga imam raje kot večino sorodnikov — sem pogledal proti četrtemu nadstropju.

»Koštric, ali bi se rad rešil režije?« sem zamrmral in obrnil ključ. »Bomo videli, koliko te bo stala zrušena streha.«

 

Odpeljal sem se v pivnico Zarjaveli Žebelj. Naročil sem si šilček in pivo. Čas je bil za čakanje.

Pritisk se je že stopnjeval. Čutil sem ga v kolenih, kot star tovornjak, ki ve, da bo kmalu moral v klanec.

 

Koštric se je pojavil pred šestimi meseci in je dišal po dragi kolonjski vodi in slabih odločitvah. Njegov življenjepis je bil poln »strateških preusmeritev« in »izstopov iz zagonskih podjetij«, kar v prevodu pomeni: zna odpustiti ljudi in pobrati bonus, preden podjetje pogori.

 

S seboj je pripeljal spremstvo. Trije fantje, vsi videti kot njegovi kloni, le z različno stopnjo izpadanja las. Svetovalci.

Jaz sem jim rekel tri lutke — čeprav je to žalitev za Moeja, Larryja in Curlyja.

 

Koštric je najprej napadel vmesnik naše dispečerske programske opreme.

»Izgleda kot Windows 95,« se je posmehnil na najinem prvem srečanju.

 

»Tako izgleda, ker mora biti hiter,« sem rekel in poskušal zadržati razočaranje nad njegovim neznanjem.

»Dispečerji morajo vnašati ukaze v milisekundah. Ne potrebujejo zaobljenih vogalov. Potrebujejo navor.«

 

»Nadgrajujemo uporabniški vmesnik,« je rekel. »Naj bo izstopajoč.«

 

Naj bo izstopajoč.

Hotel sem ga udariti po zobeh.

Prisilil nas je, da smo čez moj zanesljiv SQL vmesnik namestili svetleč spletni vmesnik.

Kot da bi na buldožer namestil spojler in neonske luči.

Ne bi ga pospešilo. Samo pregrelo bi motor in izgledalo neumno.

 

Dispečerji so to sovražili.

Zakasnitev je skočila z 20 ms na 500 ms.

V logistiki je to razlika med tovornjakom, ki dostavi, in tovornjakom, ki stoji pri točilnem mestu in preklinja življenje.

 

Poskušal sem ga opozoriti.

 

»Koštric,« sem rekel, stoječ na vratih njegove pisarne. »Ovoj API-ja duši bazo. Imamo časovne omejitve.«

 

»Upiraš se spremembam,« je rekel, ne da bi dvignil pogled s telefona.

»To je sodoben videz. Stranke ga obožujejo.«

 

»Stranke ne vidijo zaslona dispečerja, Koštric. Samo naši ljudje ga vidijo. Ki pa ne morejo opravljati svojega dela.«

 

»Ugotovi,« je zamahnil z roko. »Za to te plačujemo. Ali pa te morda plačujemo preveč za premalo vizije.«

 

To je bila prva grožnja.

 

Potem je prišla revizija.

Njegove lutke so brskale po moji dokumentaciji, iskale umazanijo, iskale razlog, da me odpustijo in pripeljejo svojega programerja iz nekega oblačnega podjetja, ki mu je verjetno dalo provizijo.

 

Niso našli ničesar.

Moji dnevniki so čistejši kot operacijska soba.

Čas delovanja 99,99 %.

Ampak njim ni šlo za zmogljivost.

Šlo jim je za nadzor.

 

Začeli so me izključevati iz sestankov.

Začeli so spreminjati gesla brez mene.

S skrbnikom ključnih sistemov so ravnali kot s skvoterjem, ki ga poskušajo izseliti.

 

Nekega popoldneva sem našel enega od lutk — fanta po imenu Kajl, ki je bil videti, kot da je star 12 let — kako se igra z nastavitvami požarnega zidu.

 

»Kaj počneš?« sem vprašal in se naslonil na strežniško omaro.

 

»Preusmerjanje vrat,« je zacvilil.

 

»Odpiraš ta vrata? Vabiš vse ruske hekerske mreže od tukaj do Moskve, da rudarijo kripto na našem strežniku!«

 

»Koštric je rekel, da potrebujemo oddaljeni dostop do nove nadzorne plošče.«

 

»Koštric je idiot,« sem rekel in mu izklopil prenosnik.

»Ne dotikaj se mojega požarnega zidu, Kajl. Pojdi se igrat drugam.«

 

Kajl je stekel povedat očetu.

To je bil začetek konca.

 

Obtožili so me neposlušnosti.

Poniževanja.

Podjetje sem rešil pred izsiljevalsko programsko opremo — oni pa so me obtožili, da sem prizadel Kajlova čustva.

 

Takrat sem se začel pripravljati.

 

Ničesar nisem sabotiral.

Nisem heker.

Sem profesionalec.

 

Samo nehal sem delati dodatne stvari.

 

Nehal sem ob nedeljah ročno brisati predpomnilnik.

Nehal sem odgovarjati na sporočila ob 21. uri, ko se je zataknil manifest za Azijo.

Delal sem točno to, kar je pisalo v opisu delovnega mesta — in nič več.

 

In stvari so začele ropotati.

Počasno poročilo tukaj.

Zamrznjen zaslon tam.

 

Koštric ni opazil.

Bil je preveč zaposlen z izbiranjem nove preproge za svojo pisarno.

 

Ampak jaz sem slišal.

Zvok obrabe ležajev.

 

In vedel sem, da bo pogodba začela veljati, ko me bodo odpustili.

Ko bodo odstranili skrbnika.

 

In to ne bo ropotanje.

To bo bum.

 

Kadrovska služba temu pravi »načrt za izboljšanje uspešnosti«.

Jaz temu pravim: papirna sled, da vas lahko odpustimo, ne da bi nas tožili.

 

Zadnja dva meseca me je Špela vlekla na tedenske sestanke.

 

»Bernard,« je rekla in si obliznila ustnice, kot da okuša pokvarjeno mleko.

»Potrebujemo tvoje dokumente. Če bi te povozil avtobus, nihče ne bi vedel, kako upravljati sistem.«

 

»Če mene povozi avtobus, me za sistem ne bo več skrbelo.«

 

»O takšnem odnosu govorimo,« je zapisala v zvezek.

 

Želeli so ključe.

Želeli so zemljevid.

Želeli so 11 let mojega znanja, da bi ga dali 22-letnemu svetovalcu, ki zaračunava 200 evrov na uro.

 

Zato sem jim dal dokumentacijo.

Ampak tako, kot se mehanik pogovarja z drugim mehanikom.

 

Tehnični žargon tako gost, da ima svojo gravitacijo.

Natančen, pravilen — in popolnoma neuporaben, če nisi živel v kodi desetletje.

 

Medtem ko so me stiskali, sem se jaz pripravljal.

 

Vsak večer sem šel v svojo kletno pisarno — ki je, mimogrede, čistejša in bolje opremljena kot njihov sedež — in ponovno prebral pogodbo od starega Močnika.

 

14B. Licenciranje na podlagi identitete.

Mojstrovina.

 

Osrednja logistična programska oprema je bila licenca po meri.

Izdana podjetju prek skrbnika ključnih sistemov.

Moj digitalni podpis je bil žeton, ki je vsakih 24 ur potrjeval licenco.

 

Če bi me odpustili brez prehodnega protokola, bi sistem mojo odsotnost interpretiral kot varnostno grožnjo.

Vstop v varni način.

V logistiki to pomeni: nič se ne premakne.

 

Nobene etikete.

Nobenih odpreme.

Nobenih računov.

 

Stikalo mrtvega moža.

 

Preveril sem portal prodajalca.

Moje ime je bilo tam, žareče in zeleno.

Pooblaščeni skrbnik: Bernard.

 

Natisnil sem zaslon.

Natisnil pogodbo.

Natisnil vsa opozorila, ki sem jih poslal Koštricu.

 

Spravil sem jih v mapo.

Označil sem jo: »Sem ti rekel.«

 

Noč pred odpuščanjem sem vedel, kaj prihaja.

Špela je načrtovala hiter sestanek za petek ob 9. uri.

V petek ob 9. uri se ne zgodi nič dobrega.

 

Še zadnjič sem si ogledal strežniško sobo.

Pobožal glavni strežnik.

Toplo je brenčal pod mojo roko.

 

»Oprosti, stara punca,« sem zašepetal.

 

Nisem vstavil hroščev.

Nisem izbrisal datotek.

Samo posodobil sem svoj osebni e-poštni naslov v obvestilih Logistika.

 

Želel sem sedež v prvi vrsti za apokalipso.

 

Šel sem domov, spil dva prsta domačega žganja in spal kot dojenček.

 

Naslednje jutro sem vstopil v konferenčno sobo in natančno vedel, kje so trupla pokopana — ker sem bil jaz tisti, ki jih je zakopal.

 

Koštric je mislil, da je rabelj.

Ni vedel, da je žrtev v grozljivki, ki si je ne upa pogledati.

 

Pisarno sem zapustil ob 10.30.

Varnostnik Pavle me je pospremil ven.

 

»Oprosti, Beno,« je zamomljal. »Ukaz.«

 

»V redu je, Pavle,« sem rekel in mu podal značko. »Pazi na termostat. Zatika se.«

 

Vstopil sem v tovornjak.

Prvič po enajstih letih teža večmilijonske logistične mreže ni bila na mojih ramenih.

Bila je na Koštricovih — njegovih penastih, poceni ramenih.

 

Šel sem do Zarjavelega Žeblja.

Pivnica je dišala po limoninem čistilu in zatohlem pivu.

Prazna, razen nekaj upokojencev.

 

Naročil sem zrezek in pivo.

 

»Praznujete?« je vprašal natakar Mike.

 

»Nekaj takega,« sem rekel. »Pravkar sem se upokojil.«

 

»Premlad si za upokojitev.«

 

»To povej mojemu krvnemu tlaku.«

 

Pogledal sem na uro.

 

dopoldne.

 

Jedrni sistem Logi izvede rokovanje ob 2. uri zjutraj.

Takrat pošlje ping žetonu skrbnika.

 

Če je žeton označen kot ukinjen — kar je Koštric zagotovo storil takoj — in ni naložen prehodni protokol…

 

Matematika je preprosta.

Petnajst ur do udarca.

 

Šel sem domov.

Dolg tuš.

Opral sem s sebe korporativni zrak.

Oblekel trenirko z madeži od barve.

Odprl pivo.

Usedel se na verando.

 

Zazvonil je telefon.

 

Sporočilo od Sare iz računovodstva — ena od dobrih.

 

»O moj bog, Beno, si že odšel? Koštric je poslal e-pošto, da iščeš nove priložnosti. Vsi smo v šoku.«

 

»Ja, priložnosti, da se ne ukvarjam z njim. Srečno, Sara.«

 

»Tukaj je že čudno,« je odpisala. »Nadzorna plošča ves čas zahteva odobritev administratorja.«

 

Začelo se je.

 

Sistem je zaznal motnjo v sili.

Dovoljenja so se začela zapirati kot železne žaluzije v distopičnem filmu.

Iskal je svojo mamo — skrbnika — in je ni našel.

 

Ignoriral sem sporočilo.

To ni bil moj cirkus.

To niso bile moje opice.

 

Gledal sem sončni zahod.

Spekel sem si zrezek.

Nahranil sem psa Arija, ki je od veselja mahal z repom, kot da sem se vrnil iz vojne.

 

Ob enajstih sem šel spat.

Telefon sem postavil na nočno omarico in navil glasnost do konca.

Hotel sem slišati trenutek, ko Koštricova aroganca trči v zid realnosti.

 

Dve zjutraj.

Bil sem buden.

Strmel sem v stropni ventilator.

 

Dve in ena minuta.

Dve in dve minuti.

 

Bing.

 

Moj osebni e-poštni naslov.

Zadeva: Logistična Varnost. Opozorilo. Kritično. Primarni skrbnik – žeton neveljaven. Protokol prehoda – ni zaznano. Koda kršitve skladnosti 7734.

 

 7734  -   Na kalkulatorju obrnjeno: hell.

Stari Močnik je imel smisel za humor.

 

Nasmehnil sem se.

Zloben nasmeh v temi.

 

Stikalo mrtvega moža se je vklopilo.

Programska oprema je pravkar ugotovila: oče je mrtev, sinek je vržen ven, vrata so zaklenjena in policija je na poti.

 

Prevalil sem se na bok in zaspal kot dojenček.

 

Naslednje jutro je bilo čudovito.

 

Zbudil sem se s 47 zgrešenimi klici.

Dvanajst od Koštrica.

Šest od Špele iz kadrovske.

Trije od generalnega direktorja, s katerim sem v petih letih govoril dvakrat.

In približno dvajset od prestrašenih zaposlenih.

 

Skuhal sem kavo.

Pil sem jo počasi, stoječ ob oknu.

Bila je sobota — veliki dan za odpremo.

Vozila obratujejo 24/7.

 

Preveril sem opozorila dobaviteljev na iPadu.

 

Stanje sistema: zaklenjeno.

Aktivne odpreme: 0.

Čakajoči manifesti: 4500.

Zastavice skladnosti: 12.

 

Prekleto.

Bilo je huje, kot sem mislil.

 

Ko se Logistika zaklene, ne ustavi samo novih naročil.

Zamrzne tudi trenutna.

 

Digitalni manifesti — pravni dokumenti, ki dovoljujejo prevoz tovora čez meje — so bili preklicani.

Vozniki so verjetno sedeli na postajah in dobivali kazni, ker so njihovi tablični računalniki kazali nepooblaščeno vožnjo.

Vrata skladišč se niso mogla odpreti, ker sistem ni mogel preveriti tovora.

 

Celotno podjetje je bilo v krču.

Paralizirana zver.

 

Telefon je zazvonil.

Koštric.

 

Pustil sem, da zvoni.

Spet je zazvonil.

 

Dvignil sem, a nisem rekel ničesar.

Samo poslušal sem.

 

»Bernard. Bernard! Dvigni prekleti telefon!«

Zvenel je panično.

Njegov prej gladek korporativni bariton je zdaj zvenel kot najstnik, ki je razbil očetov Porsche.

 

»Bernard. Vemo, da si nekaj storil. Sistem ne deluje. Nič ne deluje. Razveljavi to.«

 

Srknil sem kavo.

»Dobro jutro. Kdo je to?«

 

»Nehaj se zajebavati! Dnevniki kažejo varnostno zaporo. Kakšno je geslo?«

 

»Ne vem,« sem rekel mirno. »Ne delam več tam. Mislim, da ste me odpustili zaradi mojega staromodnega pristopa.«

 

»Bernard, poslušaj me. Izgubljamo 50.000 evrov na uro. Tovornjaki so obtičali. Stranke kričijo.«

 

»Sliši se kot težava z modernizacijo,« sem rekel. »Si že poskusil narediti nov uporabniški vmesnik?«

 

»Tožil te bom! FBI bo prišel pred tvoja vrata!«

 

»Kar daj. Pokliči jih. Prosi jih, naj preberejo pogodbo. Člen 14b. Tisti, ki sem ti ga omenil. Tisti, za katerega si rekel, da si ga pregledal.«

 

Tišina.

Težka, zadušljiva tišina.

 

»Kateri člen?« je zašepetal.

 

»Tisti, ki pravi, da sem skrbnik ključnih sistemov. In da če me odpustite brez sklepa upravnega odbora, programska oprema domneva, da ste sovražni akter, in se izklopi. To je funkcija, Koštric. Ne hrošč.«

 

Odložil sem slušalko.

Zasmejal sem se.

Bil je suh, zarjavel zvok.

 

Zdaj je verjetno res bral.

Tresel se je ob tisti mapi, se potil skozi svojo poceni obleko in iskal stran 14.

In spoznal je, da ni odpustil samo vodje IT.

Odpustil je ključ za vžig.

 

Uro kasneje je poklical izvršni direktor.

 

»Bernard,« je rekel, njegov glas je bil mračen.

 

»Gospod Henderson.«

 

»Imamo situacijo.«

 

»Slišal sem. Zdi se, da ima Koštric težave z naprednim ogrodjem.«

 

»Banka je klicala. Certifikati skladnosti so nedelujoči. Grozijo, da nam zamrznejo kreditno linijo. Ministrstvo za promet beleži naše tovornjake.«

 

»To se sliši resno.«

 

»Res je. Potrebujemo vas. Takoj.«

 

»Odpuščen sem, gospod Henderson. Nimam značke.«

 

»Vrnili vas bomo. Polno plačilo. Samo pridite.«

 

»Ne.«

 

»Oprostite?«

 

»Rekel sem ne. Jasno ste mi povedali, da me ne potrebujete.«

 

»Bernard, povejte svojo ceno.«

 

»Nisem zaposlen. Sem svetovalec. In moje cene so agresivne.«

 

»V redu. Samo pridite.«

 

»Potrebujem pogodbo. In Koštric mora biti tam. Naj mi skuha kavo. Črno, nesladkano.«

 

Nisem hitel.

Peljal sem Arija na sprehod.

Oblekel sem svojo formalno flanelasto srajco in najboljše škornje.

 

V pisarno sem se odpeljal okoli enajstih.

Parkirišče je bilo v kaosu.

Tovornjaki povsod.

Vozniki so kadili in preklinjali.

 

Moje ime je bilo že postrgano z napisa.

Vseeno sem parkiral tam.

 

V avli me je pričakal Pavle.

Videti je bil olajšan.

 

»Zgoraj te čakajo, Beno. To je norišnica.«

 

Moja stara značka ni delovala.

»Očitno mi moraš ti odpreti, Pavle.«

 

Četrto nadstropje je zvenelo kot borza.

Kričanje.

Panika.

Vonj po strahu in potu.

 

V sejni sobi so bili vsi: generalni direktor, finančni direktor, predsednik upravnega odbora… in Koštric.

 

Koštric je bil videti grozno.

Kravata odvezana.

Lasje razmršeni.

Star deset let v desetih urah.

 

Špela je sedela v kotu, videti je bila, kot da se bo stopila s preprogo.

 

»Bernard,« je rekel izvršni direktor. »Hvala bogu.«

 

»Zdaj sem za vas gospod Močnik,« sem rekel in sedel na čelo mize.

»Zunanji izvajalec.«

 

»V redu, gospod Močnik. Ali lahko odklenete sistem?«

 

»Da. Žeton imam. Na obesku za ključe.«

 

Izvlekel sem USB-ključek.

»Ampak preden ga priključim, moramo podpisati nekaj papirjev.«

 

Po mizi sem potisnil dokument.

Natipkal sem ga doma.

Ena stran.

Preprosto.

Brutalno.

 

Svetovalna pogodba.

 

Zunanji višji sistemski arhitekt.

 

Tarifa: 400 € na uro. Najmanj 40 ur tedensko.

 

Honorar: 50.000 € vnaprej. Nepovratno.

 

Poročanje: neposredno upravnemu odboru.

 

Uradno pisno opravičilo Koštrica, vneseno v trajno evidenco podjetja.

 

Koštric je prebral.

Obraz mu je pordel.

 

»To je izsiljevanje! Vi ste to povzročili!«

 

Pogledal sem ga.

 

»Nisem ničesar povzročil. Odpustili ste hišnika. Stavba se je sama zaklenila. To je varnost, Koštric. Moral bi to ceniti.«

Obrnil sem se k izvršnemu direktorju.

»Vsako minuto, ko se pogovarjava, Ministrstvo za promet opozori na drug tovornjak. Koliko vas to stane? Več kot petdeset tisočakov?«

 

Finančni direktor je vtipkal nekaj številk v kalkulator, kot da preverja, ali gravitacija še deluje.

Pogledal je generalnega direktorja in tiho prikimal, v stilu: Ja, šef, boli. Plačaj, preden začne še bolj boleti.

 

Generalni direktor je podpisal ček.

Podpisal je pogodbo.

Potem se je obrnil h Koštricu.

 

»Koštric,« je rekel, »podpiši opravičilo.«

 

»Ne bom,« je rekel Koštric. »To je smešno.«

 

»Podpiši,« je zagrmel predsednik upravnega odbora. »Ali pa boš odpuščen zaradi malomarnosti. Nepregledovanje ključnih pogodb.«

 

Koštricu se je tresla roka.

Vzel je pisalo.

Gledal sem ga, kako podpisuje.

To je bila najlepša stvar, kar sem jih kdaj videl.

Če bi imel fotoaparat, bi naredil črno-belo umetniško fotografijo in jo obesil nad kamin.

 

»Odlično,« sem rekel in pospravil ček v žep. »Zdaj pa gremo v strežniško sobo.«

 

Hodil sem po hodniku. Vodstvo se je vleklo za mano kot račke, ki so prvič videle luč sveta. Koštric je hodil zadaj, s sklonjeno glavo, kot da ga je življenje pravkar udarilo s server rackom.

 

Ustavil sem se pri vratih strežniške sobe.

»Počakajte tukaj,« sem rekel. »Samo pooblaščeno osebje.«

 

Vstopil sem.

Hladno. Glasno. Ventilatorji so peli svojo industrijsko uspavanko. Rdeče lučke so utripale kot srčni utrip pacienta, ki čaka na defibrator.

 

Priklopil sem USB ključ.

Vnesel poverilnice.

Identiteta preverjena.

Skrbnik ključnih sistemov aktiven.

Protokol prehoda izpuščen.

Preglasitev pooblaščena.

 

3… 2… 1…

 

Rdeče lučke so se obarvale zeleno.

Brnenje je spremenilo ton.

Zver je bila budna.

 

Odšel sem ven.

»Popravljeno je,« sem rekel. »Bom v svoji domači pisarni. Mimogrede — jaz zaračunavam tudi potovalni čas.«

 

Naslednji teden je bil zamegljen od računov in zadovoljstva.

Delal sem od doma.

Prenosnik na terasi.

Kava, ki ni imela okusa po obupu.

In računi. Oh, računi.

 

Zaračunal sem jim čas prijave.

Zaračunal sem stabilizacijo sistema — kar je bilo večinoma samo gledanje dnevnikov in občasno kimanje, kot da sem v zen stanju.

Zaračunal sem strateško svetovanje.

 

Prvi ček je bil potrjen v torek.

Moja hipoteka je nenadoma izgledala kot prijazen kužek, ne več kot volk.

 

Koštric je bil tehnično še vedno tam.

Ampak je bil duh.

Upravni odbor mu je odvzel ves nadzor nad IT.

Zdaj je bil odgovoren le za fizične prostore.

Kar pomeni, da je postal veličastni vodja hišnikov in parkirišča.

 

V sredo sem imel klic z ekipo prek Zooma.

Koštric je bil na klicu videti mračen, kot da je pravkar izvedel, da je njegov novi naslov »Vodja metel in ključev«.

 

»V redu, ekipa,« sem rekel. Moj glas je prihajal iz njihovih zvočnikov z božjo avtoriteto. »Ukinitev sprememb uporabniškega vmesnika. Vseh. Vračamo se k vmesniku ukazne vrstice.«

 

»Ampak estetika,« je zamrmral Koštric.

 

»Koštric,« sem rekel, »imaš izklopljen zvok. In tudi če ne, nimaš glasovalne pravice. Pojdi popravit puščanje vode v moškem stranišču v drugem nadstropju.«

 

Ekipa je bruhnila v smeh.

Koštric je izklopil kamero.

 

Pobrskal sem po sistemu.

Njegove marionete so med nadgradnjo pustile toliko varnostnih lukenj, da bi se lahko skoznje peljal s poltovornjakom.

Cel teden sem jih krpal.

 

Napisal sem poročilo upravnemu odboru.

Zadeva: Varnostna revizija in sanacija.

Ugotovitve: Prejšnje vodstvo. Operacije VP.

Zaradi malomarnosti in pomanjkanja tehničnega znanja so uvedli kritične ranljivosti.

Priporočilo: Trajna odstranitev operacij VP iz vseh zank tehničnega odločanja.

 

Upravni odbor je priporočilo sprejel takoj.

Bali so se me.

Vedeli so, da imam licenčni ključ.

Vedeli so, da se programska oprema spet zaklene, če odidem.

 

Postal sem tisto, kar si je zamislil stari Močnik.

Skrbnik.

Ampak zdaj nisem bil samo skrbnik.

Bil sem najemodajalec.

Oni pa so samo dobivali prostor.

 

V petek sem šel v pisarno po nekaj osebnih predmetov.

Ljudje so me gledali drugače.

Ni več »IT-jevec«.

Ni več »Močnik, a lahko pogledaš printer?«

 

Zdaj je bil to gospod Močnik.

Človek, ki ga sistem posluša.