34 – HELL
(pekel)
Kako je skrbnik, ki ga niso cenili, ustavil
večmilijonski imperij
Vedel sem, da je menjalnik pregorel v trenutku, ko sem vstopil v
konferenčno sobo.
Poznate tisti zvok, ki ga klimatska naprava naredi tik preden se
lopatice ventilatorja odtrgajo in raztreščijo ohišje?
Tisti visoki, kovinski krik?
To je bilo vzdušje v sobi 4B.
Za mahagonijevo mizo je sedel Koštric, novi podpredsednik za
operacije.
Izgledal je, kot da so ga sestavili iz rezervnih delov, najdenih
za moškim skladiščem: preveč beli zobje, preveč gela, obleka, ki mu je
pristajala približno tako dobro, kot smoking pristaja rakunu, ki je pravkar
izropal smetnjak.
Zraven njega je sedela Špela iz kadrovske.
Videti je bila, kot da je pogoltnila pest pocinkanih podložk in
se zdaj trudi, da ne bi zazvonila, ko diha.
»Sedi, Bernard,« je rekel Koštric, ne da bi dvignil pogled.
Gledal je v svoj iPad, kot da mu razkriva skrivnosti vesolja.
V resnici je verjetno buljil v preglednico, ki je ni znal brati.
Sedel sem.
Stol je bil ena tistih ergonomskih mrežastih nočnih mor, ki
stanejo tisoč evrov, a se počutiš, kot da sediš v ribiški mreži, ki si jo nekdo
napel čez staro vedro.
V tej stavbi sem preživel enajst let.
Enajst let sem preprečeval, da bi se digitalni tok tega
logističnega podjetja zaprl in poplavil sejno sobo s surovimi odplakami.
Jaz sem zgradil platformo.
Jaz sem popravil puščanja.
Ko se je na božični večer ob treh zjutraj sprožil alarm za
pregrevanje v strežniški sobi, sem bil jaz tisti, ki se je po ledu pripeljal,
da se sistem ne bi stalil v lužo drage silicijeve žlindre.
»Bernard,« je začel Koštric s tistim tonom, ki ga uporabljajo
korporativni ljudje, ko mislijo, da so sočutni, a v resnici zvenijo kot
pokroviteljski GPS.
»Uvajamo nekaj strukturnih sprememb. Prehajamo na bolj agilen
okvir.«
»Agilen?«
Sovražim to besedo.
To je korporativni žargon za: režemo nosilne nosilce, da
prihranimo pri lesu.
»Nehaj s tem sranjem, Koštric,« sem rekel. Glas mi je zvenel
hripavo, kot da potrebujem cigareto, pa sploh ne kadim več.
»Odpuščaš me? Samo povej. Ne olepšuj tega s cvetličnim jezikom.
Diši kot osvežilec zraka, popršen po mrtvi podgani.«
Špela je zavzdihnila.
Koštricov nasmeh je trznil.
»Ukinjamo tvoje delovno mesto,« je rekel. »Tvoj zastareli
pristop ovira modernizacijo.«
Zastareli pristop.
Lep način, da poveš: strah me je strojev, ki jih ne razumem.
»Glej, nisem programer, ki pije machiato. Sem programer. S tem
omrežjem ravnam kot s tovornjakom s pogonom na štiri osi. Je grd, ropota in
smrdi po bencinu, ampak vleče tovor. Ti pa hočeš Teslo. Ne zavedaš se, da delaš
v kamnolomu, kjer se Tesli os zlomi po treh metrih.«
»Tukaj si končal,« je rekel Koštric in potisnil mapo čez mizo.
»Velja takoj. Potrebujemo tvojo značko, prenosnik in sistemske poverilnice. Vse
danes.«
Pogledal sem mapo.
Debela.
Verjetno polna pravnega žargona, ki ga je napisal odvetnik, ki
misli, da je piton samo kača.
V želodcu sem začutil hladen, trd vozel.
Ne žalost.
Ne strah.
Tisto specifično pekočo jezo, ki jo občutiš, ko ti stranka pove,
da je puščanje vodovoda popravila z lepilnim trakom — in je zdaj jezna, ker se
strop podira.
»Pooblastila,« sem ponovil. »Hočeš ključe kraljestva, Koštric?
Si prepričan, da znaš voziti to stvar?«
»Moja ekipa je več kot sposobna,« se je posmehnil. »V ponedeljek
prihajajo svetovalci. Samo zapiši skrbniška gesla in šifrirne ključe.«
Naslonil sem se nazaj.
Mrežasti stol je zaškripal, kot da protestira.
»Koštric, si prebral mojo pogodbo? Originalno? Tisto, ki sem jo
podpisal s starim, preden je umrl?«
Zavil je z očmi.
»Pregledali smo standardne pogodbe, Bernard. To je standardna
odpoved. Če podpišeš NDA, dobiš dvotedensko odpravnino.«
Dva tedna.
Enajst let dela.
Enajst let, da so njihovi tovornjaki delovali, regulatorji spali
mirno, sistemi dihali.
In on mi ponuja napitnino.
»To ni odpravnina,« sem rekel tiho. »To je napitnina, ki jo
pustiš natakarici, ki si jo pravkar užalil. In to ni standardni dogovor. Preden
zakuriš peč, bi moral prebrati specifikacije. Tam notri je tlačni ventil, za
katerega ne veš.«
»Nimam časa za to,« je zarežal. »Podpiši papir, Bernard. Izroči
poverilnice. Ali pa te pospremimo z varnostniki.«
Pogledal sem ga.
Resnično sem ga pogledal.
Videl sem aroganco, nevednost, samozavest človeka, ki še nikoli
ni imel umazanije pod nohti.
Mislil je, da sistem deluje na magiji in sinergiji.
Ni vedel, da sem jaz sistem.
Vzel sem pisalo. Poceni model. Primerno.
»V redu, Koštric,« sem rekel. »Podpisal bom. Zapomni si ta
trenutek. Zapomni si, da sem te opozoril, naj prebereš pogodbo.«
Podpisal sem.
Nazobčana brazgotina na papirju.
Nisem zapisal gesel.
Nisem zapisal ključev.
Samo podpisal sem odpoved.
»Pametna izbira,« se je nasmehnil.
»Zdaj pa poverilnice.«
»Teh ti ne morem dati,« sem rekel in vstal. »Ne po zakonu. Ne
brez podpisa upravnega odbora. To je v pogodbi, ki je nisi prebral.«
»VEN! Varnostnik!«
Odšel sem. Nisem se ozrl.
Čutil sem vibracije v tleh, brnenje strežnikov v kleti.
Trenutno so delovali gladko.
Toda mehanika so pravkar odpustili.
In brez mehanika se stroj začne majati.
Dvigalo se je zapiralo.
»Koštric, želiš voziti?« sem zašepetal. »Upam, da veš, kako
ravnati, ko ti pri 145 kilometrih na uro eksplodira guma. Pravkar si potegnil
varovalo granate, ki jo držiš v zobeh.«
Večina ljudi misli, da je IT čist.
Bele sobe, modre luči, fantje v puloverjih s kapuco, ki srkajo
RedBull.
Neumnost.
Pravi poslovni IT je kurilnica.
Umazan.
V neredu.
Digitalni vodovod, kjer podatki tečejo skozi cevi, ki jih drži
skupaj žica za varovanje in programska oprema, ki smrdi, kot da je mrtva že tri
tedne.
Tukaj sem začel pred enajstimi leti.
Podjetje je bilo manjše.
Ustanovitelj, stari Močnik, je bil še živ.
Ni bil kravatnik.
Bil je tovornjakar z možgani in srečo.
Roke kot lopate.
Cigare, ki so smrdele po zažganih pnevmatikah.
Všeč mi je bil.
Neke noči se je sistem sesul.
Grožnja izgube celotne zgodovine obračunavanja.
Vodstvo je panično tekalo naokoli kot brezglave kokoši.
Jaz nisem paničaril.
Zaklenil sem se v strežniško sobo.
Delal 36 ur.
Spal pod mizo na antistatičnih vrečkah.
Jedel krekerje iz avtomata.
Ročno prepisal integracijske skripte.
Ročno uskladil baze.
Plazil sem se skozi digitalni prostor in sistem vlekel nazaj na
površje.
Ko sem prišel ven, smrdeč po ozonu, me je čakal Močnik.
»Je popravljen?«
»Deluje.«
Prižgal sem cigareto. Takrat si še lahko kadil v prostorih.
»Ampak blok motorja je počen. Potrebuje skrbnika. Nekoga, ki ve,
kje so pokopana trupla.«
Teden dni kasneje mi je dal pogodbo.
Ne standardne.
Njegov odvetnik jo je napisal posebej.
»Ne zaupam diplomiranim fantom,« je rekel. »Vse razbijejo. Tukaj
piše, da si ključni skrbnik. Če te odpustijo brez prehodnega načrta, se licence
zaklenejo. Skladnost pade. Zavarovalnica umakne kritje.«
Prebral sem.
Napihnjeno.
Čudno.
Briljantno.
»To je ubijalsko stikalo.«
»To je varnost tvoje zaposlitve,« je pomežiknil. »In ščiti moje
podjetje pred idioti.«
Deset let je pogodba ležala v predalu.
Močnik je umrl.
Jastrebi so prišli.
In končno — Koštric.
Ni vedel za noč v strežniški sobi.
Ni vedel, da je dispečerski sistem Frankenstein, ki ga samo jaz
znam nahraniti.
Videl je samo nekoga srednjih let v škornjih z jekleno konico.
Nekoga, ki ne uporablja besed kot sinergija ali blockchain.
Začel me je obravnavati kot hišnika.
»Bernard, popravi tiskalnik.«
»Bernard, Wi-Fi v sobi za odmor je počasen.«
Popravil sem.
Molčal sem.
Podmazal sem zobnike.
In nikoli pozabil na pogodbo.
Sistem sem ohranjal v delovanju.
Niti enega dneva izpada v desetletju.
Veš, kako težko je to?
To je kot voziti avto deset let, ne da bi ga kdaj ugasnil ali
zamenjal olje.
In Koštric je samo pogledal armaturno ploščo in pomislil:
»Zakaj plačujemo mehaniku? Avto se premika brezhibno.«
Ni imel pojma.
Ko sem odšel iz stavbe, nisem zapuščal samo službe.
Pustil sem tlačno posodo brez nadzora.
Sedeč v svojem starem avtu — tistem, ki ga imam raje kot večino
sorodnikov — sem pogledal proti četrtemu nadstropju.
»Koštric, ali bi se rad rešil režije?« sem zamrmral in obrnil
ključ. »Bomo videli, koliko te bo stala zrušena streha.«
Odpeljal sem se v pivnico Zarjaveli Žebelj. Naročil sem si
šilček in pivo. Čas je bil za čakanje.
Pritisk se je že stopnjeval. Čutil sem ga v kolenih, kot star
tovornjak, ki ve, da bo kmalu moral v klanec.
Koštric se je pojavil pred šestimi meseci in je dišal po dragi
kolonjski vodi in slabih odločitvah. Njegov življenjepis je bil poln
»strateških preusmeritev« in »izstopov iz zagonskih podjetij«, kar v prevodu
pomeni: zna odpustiti ljudi in pobrati bonus, preden podjetje pogori.
S seboj je pripeljal spremstvo. Trije fantje, vsi videti kot
njegovi kloni, le z različno stopnjo izpadanja las. Svetovalci.
Jaz sem jim rekel tri lutke — čeprav je to žalitev za Moeja,
Larryja in Curlyja.
Koštric je najprej napadel vmesnik naše dispečerske programske
opreme.
»Izgleda kot Windows 95,« se je posmehnil na najinem prvem
srečanju.
»Tako izgleda, ker mora biti hiter,« sem rekel in poskušal
zadržati razočaranje nad njegovim neznanjem.
»Dispečerji morajo vnašati ukaze v milisekundah. Ne potrebujejo
zaobljenih vogalov. Potrebujejo navor.«
»Nadgrajujemo uporabniški vmesnik,« je rekel. »Naj bo
izstopajoč.«
Naj bo izstopajoč.
Hotel sem ga udariti po zobeh.
Prisilil nas je, da smo čez moj zanesljiv SQL vmesnik namestili
svetleč spletni vmesnik.
Kot da bi na buldožer namestil spojler in neonske luči.
Ne bi ga pospešilo. Samo pregrelo bi motor in izgledalo neumno.
Dispečerji so to sovražili.
Zakasnitev je skočila z 20 ms na 500 ms.
V logistiki je to razlika med tovornjakom, ki dostavi, in
tovornjakom, ki stoji pri točilnem mestu in preklinja življenje.
Poskušal sem ga opozoriti.
»Koštric,« sem rekel, stoječ na vratih njegove pisarne. »Ovoj
API-ja duši bazo. Imamo časovne omejitve.«
»Upiraš se spremembam,« je rekel, ne da bi dvignil pogled s
telefona.
»To je sodoben videz. Stranke ga obožujejo.«
»Stranke ne vidijo zaslona dispečerja, Koštric. Samo naši ljudje
ga vidijo. Ki pa ne morejo opravljati svojega dela.«
»Ugotovi,« je zamahnil z roko. »Za to te plačujemo. Ali pa te
morda plačujemo preveč za premalo vizije.«
To je bila prva grožnja.
Potem je prišla revizija.
Njegove lutke so brskale po moji dokumentaciji, iskale
umazanijo, iskale razlog, da me odpustijo in pripeljejo svojega programerja iz
nekega oblačnega podjetja, ki mu je verjetno dalo provizijo.
Niso našli ničesar.
Moji dnevniki so čistejši kot operacijska soba.
Čas delovanja 99,99 %.
Ampak njim ni šlo za zmogljivost.
Šlo jim je za nadzor.
Začeli so me izključevati iz sestankov.
Začeli so spreminjati gesla brez mene.
S skrbnikom ključnih sistemov so ravnali kot s skvoterjem, ki ga
poskušajo izseliti.
Nekega popoldneva sem našel enega od lutk — fanta po imenu Kajl,
ki je bil videti, kot da je star 12 let — kako se igra z nastavitvami požarnega
zidu.
»Kaj počneš?« sem vprašal in se naslonil na strežniško omaro.
»Preusmerjanje vrat,« je zacvilil.
»Odpiraš ta vrata? Vabiš vse ruske hekerske mreže od tukaj do
Moskve, da rudarijo kripto na našem strežniku!«
»Koštric je rekel, da potrebujemo oddaljeni dostop do nove
nadzorne plošče.«
»Koštric je idiot,« sem rekel in mu izklopil prenosnik.
»Ne dotikaj se mojega požarnega zidu, Kajl. Pojdi se igrat
drugam.«
Kajl je stekel povedat očetu.
To je bil začetek konca.
Obtožili so me neposlušnosti.
Poniževanja.
Podjetje sem rešil pred izsiljevalsko programsko opremo — oni pa
so me obtožili, da sem prizadel Kajlova čustva.
Takrat sem se začel pripravljati.
Ničesar nisem sabotiral.
Nisem heker.
Sem profesionalec.
Samo nehal sem delati dodatne stvari.
Nehal sem ob nedeljah ročno brisati predpomnilnik.
Nehal sem odgovarjati na sporočila ob 21. uri, ko se je zataknil
manifest za Azijo.
Delal sem točno to, kar je pisalo v opisu delovnega mesta — in
nič več.
In stvari so začele ropotati.
Počasno poročilo tukaj.
Zamrznjen zaslon tam.
Koštric ni opazil.
Bil je preveč zaposlen z izbiranjem nove preproge za svojo
pisarno.
Ampak jaz sem slišal.
Zvok obrabe ležajev.
In vedel sem, da bo pogodba začela veljati, ko me bodo
odpustili.
Ko bodo odstranili skrbnika.
In to ne bo ropotanje.
To bo bum.
Kadrovska služba temu pravi »načrt za izboljšanje uspešnosti«.
Jaz temu pravim: papirna sled, da vas lahko odpustimo, ne da bi
nas tožili.
Zadnja dva meseca me je Špela vlekla na tedenske sestanke.
»Bernard,« je rekla in si obliznila ustnice, kot da okuša
pokvarjeno mleko.
»Potrebujemo tvoje dokumente. Če bi te povozil avtobus, nihče ne
bi vedel, kako upravljati sistem.«
»Če mene povozi avtobus, me za sistem ne bo več skrbelo.«
»O takšnem odnosu govorimo,« je zapisala v zvezek.
Želeli so ključe.
Želeli so zemljevid.
Želeli so 11 let mojega znanja, da bi ga dali 22-letnemu
svetovalcu, ki zaračunava 200 evrov na uro.
Zato sem jim dal dokumentacijo.
Ampak tako, kot se mehanik pogovarja z drugim mehanikom.
Tehnični žargon tako gost, da ima svojo gravitacijo.
Natančen, pravilen — in popolnoma neuporaben, če nisi živel v
kodi desetletje.
Medtem ko so me stiskali, sem se jaz pripravljal.
Vsak večer sem šel v svojo kletno pisarno — ki je, mimogrede,
čistejša in bolje opremljena kot njihov sedež — in ponovno prebral pogodbo od
starega Močnika.
14B. Licenciranje na podlagi identitete.
Mojstrovina.
Osrednja logistična programska oprema je bila licenca po meri.
Izdana podjetju prek skrbnika ključnih sistemov.
Moj digitalni podpis je bil žeton, ki je vsakih 24 ur potrjeval
licenco.
Če bi me odpustili brez prehodnega protokola, bi sistem mojo
odsotnost interpretiral kot varnostno grožnjo.
Vstop v varni način.
V logistiki to pomeni: nič se ne premakne.
Nobene etikete.
Nobenih odpreme.
Nobenih računov.
Stikalo mrtvega moža.
Preveril sem portal prodajalca.
Moje ime je bilo tam, žareče in zeleno.
Pooblaščeni skrbnik: Bernard.
Natisnil sem zaslon.
Natisnil pogodbo.
Natisnil vsa opozorila, ki sem jih poslal Koštricu.
Spravil sem jih v mapo.
Označil sem jo: »Sem ti rekel.«
Noč pred odpuščanjem sem vedel, kaj prihaja.
Špela je načrtovala hiter sestanek za petek ob 9. uri.
V petek ob 9. uri se ne zgodi nič dobrega.
Še zadnjič sem si ogledal strežniško sobo.
Pobožal glavni strežnik.
Toplo je brenčal pod mojo roko.
»Oprosti, stara punca,« sem zašepetal.
Nisem vstavil hroščev.
Nisem izbrisal datotek.
Samo posodobil sem svoj osebni e-poštni naslov v obvestilih
Logistika.
Želel sem sedež v prvi vrsti za apokalipso.
Šel sem domov, spil dva prsta domačega žganja in spal kot
dojenček.
Naslednje jutro sem vstopil v konferenčno sobo in natančno
vedel, kje so trupla pokopana — ker sem bil jaz tisti, ki jih je zakopal.
Koštric je mislil, da je rabelj.
Ni vedel, da je žrtev v grozljivki, ki si je ne upa pogledati.
Pisarno sem zapustil ob 10.30.
Varnostnik Pavle me je pospremil ven.
»Oprosti, Beno,« je zamomljal. »Ukaz.«
»V redu je, Pavle,« sem rekel in mu podal značko. »Pazi na
termostat. Zatika se.«
Vstopil sem v tovornjak.
Prvič po enajstih letih teža večmilijonske logistične mreže ni
bila na mojih ramenih.
Bila je na Koštricovih — njegovih penastih, poceni ramenih.
Šel sem do Zarjavelega Žeblja.
Pivnica je dišala po limoninem čistilu in zatohlem pivu.
Prazna, razen nekaj upokojencev.
Naročil sem zrezek in pivo.
»Praznujete?« je vprašal natakar Mike.
»Nekaj takega,« sem rekel. »Pravkar sem se upokojil.«
»Premlad si za upokojitev.«
»To povej mojemu krvnemu tlaku.«
Pogledal sem na uro.
dopoldne.
Jedrni sistem Logi izvede rokovanje ob 2. uri zjutraj.
Takrat pošlje ping žetonu skrbnika.
Če je žeton označen kot ukinjen — kar je Koštric zagotovo storil
takoj — in ni naložen prehodni protokol…
Matematika je preprosta.
Petnajst ur do udarca.
Šel sem domov.
Dolg tuš.
Opral sem s sebe korporativni zrak.
Oblekel trenirko z madeži od barve.
Odprl pivo.
Usedel se na verando.
Zazvonil je telefon.
Sporočilo od Sare iz računovodstva — ena od dobrih.
»O moj bog, Beno, si že odšel? Koštric je poslal e-pošto, da
iščeš nove priložnosti. Vsi smo v šoku.«
»Ja, priložnosti, da se ne ukvarjam z njim. Srečno, Sara.«
»Tukaj je že čudno,« je odpisala. »Nadzorna plošča ves čas
zahteva odobritev administratorja.«
Začelo se je.
Sistem je zaznal motnjo v sili.
Dovoljenja so se začela zapirati kot železne žaluzije v
distopičnem filmu.
Iskal je svojo mamo — skrbnika — in je ni našel.
Ignoriral sem sporočilo.
To ni bil moj cirkus.
To niso bile moje opice.
Gledal sem sončni zahod.
Spekel sem si zrezek.
Nahranil sem psa Arija, ki je od veselja mahal z repom, kot da
sem se vrnil iz vojne.
Ob enajstih sem šel spat.
Telefon sem postavil na nočno omarico in navil glasnost do
konca.
Hotel sem slišati trenutek, ko Koštricova aroganca trči v zid
realnosti.
Dve zjutraj.
Bil sem buden.
Strmel sem v stropni ventilator.
Dve in ena minuta.
Dve in dve minuti.
Bing.
Moj osebni e-poštni naslov.
Zadeva: Logistična Varnost. Opozorilo. Kritično. Primarni
skrbnik – žeton neveljaven. Protokol prehoda – ni zaznano. Koda kršitve
skladnosti 7734.
7734 - Na
kalkulatorju obrnjeno: hell.
Stari Močnik je imel smisel za humor.
Nasmehnil sem se.
Zloben nasmeh v temi.
Stikalo mrtvega moža se je vklopilo.
Programska oprema je pravkar ugotovila: oče je mrtev, sinek je
vržen ven, vrata so zaklenjena in policija je na poti.
Prevalil sem se na bok in zaspal kot dojenček.
Naslednje jutro je bilo čudovito.
Zbudil sem se s 47 zgrešenimi klici.
Dvanajst od Koštrica.
Šest od Špele iz kadrovske.
Trije od generalnega direktorja, s katerim sem v petih letih
govoril dvakrat.
In približno dvajset od prestrašenih zaposlenih.
Skuhal sem kavo.
Pil sem jo počasi, stoječ ob oknu.
Bila je sobota — veliki dan za odpremo.
Vozila obratujejo 24/7.
Preveril sem opozorila dobaviteljev na iPadu.
Stanje sistema: zaklenjeno.
Aktivne odpreme: 0.
Čakajoči manifesti: 4500.
Zastavice skladnosti: 12.
Prekleto.
Bilo je huje, kot sem mislil.
Ko se Logistika zaklene, ne ustavi samo novih naročil.
Zamrzne tudi trenutna.
Digitalni manifesti — pravni dokumenti, ki dovoljujejo prevoz
tovora čez meje — so bili preklicani.
Vozniki so verjetno sedeli na postajah in dobivali kazni, ker so
njihovi tablični računalniki kazali nepooblaščeno vožnjo.
Vrata skladišč se niso mogla odpreti, ker sistem ni mogel
preveriti tovora.
Celotno podjetje je bilo v krču.
Paralizirana zver.
Telefon je zazvonil.
Koštric.
Pustil sem, da zvoni.
Spet je zazvonil.
Dvignil sem, a nisem rekel ničesar.
Samo poslušal sem.
»Bernard. Bernard! Dvigni prekleti telefon!«
Zvenel je panično.
Njegov prej gladek korporativni bariton je zdaj zvenel kot
najstnik, ki je razbil očetov Porsche.
»Bernard. Vemo, da si nekaj storil. Sistem ne deluje. Nič ne
deluje. Razveljavi to.«
Srknil sem kavo.
»Dobro jutro. Kdo je to?«
»Nehaj se zajebavati! Dnevniki kažejo varnostno zaporo. Kakšno
je geslo?«
»Ne vem,« sem rekel mirno. »Ne delam več tam. Mislim, da ste me
odpustili zaradi mojega staromodnega pristopa.«
»Bernard, poslušaj me. Izgubljamo 50.000 evrov na uro.
Tovornjaki so obtičali. Stranke kričijo.«
»Sliši se kot težava z modernizacijo,« sem rekel. »Si že
poskusil narediti nov uporabniški vmesnik?«
»Tožil te bom! FBI bo prišel pred tvoja vrata!«
»Kar daj. Pokliči jih. Prosi jih, naj preberejo pogodbo. Člen
14b. Tisti, ki sem ti ga omenil. Tisti, za katerega si rekel, da si ga
pregledal.«
Tišina.
Težka, zadušljiva tišina.
»Kateri člen?« je zašepetal.
»Tisti, ki pravi, da sem skrbnik ključnih sistemov. In da če me
odpustite brez sklepa upravnega odbora, programska oprema domneva, da ste
sovražni akter, in se izklopi. To je funkcija, Koštric. Ne hrošč.«
Odložil sem slušalko.
Zasmejal sem se.
Bil je suh, zarjavel zvok.
Zdaj je verjetno res bral.
Tresel se je ob tisti mapi, se potil skozi svojo poceni obleko
in iskal stran 14.
In spoznal je, da ni odpustil samo vodje IT.
Odpustil je ključ za vžig.
Uro kasneje je poklical izvršni direktor.
»Bernard,« je rekel, njegov glas je bil mračen.
»Gospod Henderson.«
»Imamo situacijo.«
»Slišal sem. Zdi se, da ima Koštric težave z naprednim
ogrodjem.«
»Banka je klicala. Certifikati skladnosti so nedelujoči.
Grozijo, da nam zamrznejo kreditno linijo. Ministrstvo za promet beleži naše
tovornjake.«
»To se sliši resno.«
»Res je. Potrebujemo vas. Takoj.«
»Odpuščen sem, gospod Henderson. Nimam značke.«
»Vrnili vas bomo. Polno plačilo. Samo pridite.«
»Ne.«
»Oprostite?«
»Rekel sem ne. Jasno ste mi povedali, da me ne potrebujete.«
»Bernard, povejte svojo ceno.«
»Nisem zaposlen. Sem svetovalec. In moje cene so agresivne.«
»V redu. Samo pridite.«
»Potrebujem pogodbo. In Koštric mora biti tam. Naj mi skuha
kavo. Črno, nesladkano.«
Nisem hitel.
Peljal sem Arija na sprehod.
Oblekel sem svojo formalno flanelasto srajco in najboljše
škornje.
V pisarno sem se odpeljal okoli enajstih.
Parkirišče je bilo v kaosu.
Tovornjaki povsod.
Vozniki so kadili in preklinjali.
Moje ime je bilo že postrgano z napisa.
Vseeno sem parkiral tam.
V avli me je pričakal Pavle.
Videti je bil olajšan.
»Zgoraj te čakajo, Beno. To je norišnica.«
Moja stara značka ni delovala.
»Očitno mi moraš ti odpreti, Pavle.«
Četrto nadstropje je zvenelo kot borza.
Kričanje.
Panika.
Vonj po strahu in potu.
V sejni sobi so bili vsi: generalni direktor, finančni direktor,
predsednik upravnega odbora… in Koštric.
Koštric je bil videti grozno.
Kravata odvezana.
Lasje razmršeni.
Star deset let v desetih urah.
Špela je sedela v kotu, videti je bila, kot da se bo stopila s
preprogo.
»Bernard,« je rekel izvršni direktor. »Hvala bogu.«
»Zdaj sem za vas gospod Močnik,« sem rekel in sedel na čelo
mize.
»Zunanji izvajalec.«
»V redu, gospod Močnik. Ali lahko odklenete sistem?«
»Da. Žeton imam. Na obesku za ključe.«
Izvlekel sem USB-ključek.
»Ampak preden ga priključim, moramo podpisati nekaj papirjev.«
Po mizi sem potisnil dokument.
Natipkal sem ga doma.
Ena stran.
Preprosto.
Brutalno.
Svetovalna pogodba.
Zunanji višji sistemski arhitekt.
Tarifa: 400 € na uro. Najmanj 40 ur tedensko.
Honorar: 50.000 € vnaprej. Nepovratno.
Poročanje: neposredno upravnemu odboru.
Uradno pisno opravičilo Koštrica, vneseno v trajno evidenco
podjetja.
Koštric je prebral.
Obraz mu je pordel.
»To je izsiljevanje! Vi ste to povzročili!«
Pogledal sem ga.
»Nisem ničesar povzročil. Odpustili ste hišnika. Stavba se je
sama zaklenila. To je varnost, Koštric. Moral bi to ceniti.«
Obrnil sem se k izvršnemu direktorju.
»Vsako minuto, ko se pogovarjava, Ministrstvo za promet opozori
na drug tovornjak. Koliko vas to stane? Več kot petdeset tisočakov?«
Finančni direktor je vtipkal nekaj številk v kalkulator, kot da
preverja, ali gravitacija še deluje.
Pogledal je generalnega direktorja in tiho prikimal, v stilu:
Ja, šef, boli. Plačaj, preden začne še bolj boleti.
Generalni direktor je podpisal ček.
Podpisal je pogodbo.
Potem se je obrnil h Koštricu.
»Koštric,« je rekel, »podpiši opravičilo.«
»Ne bom,« je rekel Koštric. »To je smešno.«
»Podpiši,« je zagrmel predsednik upravnega odbora. »Ali pa boš
odpuščen zaradi malomarnosti. Nepregledovanje ključnih pogodb.«
Koštricu se je tresla roka.
Vzel je pisalo.
Gledal sem ga, kako podpisuje.
To je bila najlepša stvar, kar sem jih kdaj videl.
Če bi imel fotoaparat, bi naredil črno-belo umetniško
fotografijo in jo obesil nad kamin.
»Odlično,« sem rekel in pospravil ček v žep. »Zdaj pa gremo v
strežniško sobo.«
Hodil sem po hodniku. Vodstvo se je vleklo za mano kot račke, ki
so prvič videle luč sveta. Koštric je hodil zadaj, s sklonjeno glavo, kot da ga
je življenje pravkar udarilo s server rackom.
Ustavil sem se pri vratih strežniške sobe.
»Počakajte tukaj,« sem rekel. »Samo pooblaščeno osebje.«
Vstopil sem.
Hladno. Glasno. Ventilatorji so peli svojo industrijsko
uspavanko. Rdeče lučke so utripale kot srčni utrip pacienta, ki čaka na defibrator.
Priklopil sem USB ključ.
Vnesel poverilnice.
Identiteta preverjena.
Skrbnik ključnih sistemov aktiven.
Protokol prehoda izpuščen.
Preglasitev pooblaščena.
3… 2… 1…
Rdeče lučke so se obarvale zeleno.
Brnenje je spremenilo ton.
Zver je bila budna.
Odšel sem ven.
»Popravljeno je,« sem rekel. »Bom v svoji domači pisarni.
Mimogrede — jaz zaračunavam tudi potovalni čas.«
Naslednji teden je bil zamegljen od računov in zadovoljstva.
Delal sem od doma.
Prenosnik na terasi.
Kava, ki ni imela okusa po obupu.
In računi. Oh, računi.
Zaračunal sem jim čas prijave.
Zaračunal sem stabilizacijo sistema — kar je bilo večinoma samo
gledanje dnevnikov in občasno kimanje, kot da sem v zen stanju.
Zaračunal sem strateško svetovanje.
Prvi ček je bil potrjen v torek.
Moja hipoteka je nenadoma izgledala kot prijazen kužek, ne več
kot volk.
Koštric je bil tehnično še vedno tam.
Ampak je bil duh.
Upravni odbor mu je odvzel ves nadzor nad IT.
Zdaj je bil odgovoren le za fizične prostore.
Kar pomeni, da je postal veličastni vodja hišnikov in
parkirišča.
V sredo sem imel klic z ekipo prek Zooma.
Koštric je bil na klicu videti mračen, kot da je pravkar
izvedel, da je njegov novi naslov »Vodja metel in ključev«.
»V redu, ekipa,« sem rekel. Moj glas je prihajal iz njihovih
zvočnikov z božjo avtoriteto. »Ukinitev sprememb uporabniškega vmesnika. Vseh.
Vračamo se k vmesniku ukazne vrstice.«
»Ampak estetika,« je zamrmral Koštric.
»Koštric,« sem rekel, »imaš izklopljen zvok. In tudi če ne,
nimaš glasovalne pravice. Pojdi popravit puščanje vode v moškem stranišču v
drugem nadstropju.«
Ekipa je bruhnila v smeh.
Koštric je izklopil kamero.
Pobrskal sem po sistemu.
Njegove marionete so med nadgradnjo pustile toliko varnostnih
lukenj, da bi se lahko skoznje peljal s poltovornjakom.
Cel teden sem jih krpal.
Napisal sem poročilo upravnemu odboru.
Zadeva: Varnostna revizija in sanacija.
Ugotovitve: Prejšnje vodstvo. Operacije VP.
Zaradi malomarnosti in pomanjkanja tehničnega znanja so uvedli
kritične ranljivosti.
Priporočilo: Trajna odstranitev operacij VP iz vseh zank
tehničnega odločanja.
Upravni odbor je priporočilo sprejel takoj.
Bali so se me.
Vedeli so, da imam licenčni ključ.
Vedeli so, da se programska oprema spet zaklene, če odidem.
Postal sem tisto, kar si je zamislil stari Močnik.
Skrbnik.
Ampak zdaj nisem bil samo skrbnik.
Bil sem najemodajalec.
Oni pa so samo dobivali prostor.
V petek sem šel v pisarno po nekaj osebnih predmetov.
Ljudje so me gledali drugače.
Ni več »IT-jevec«.
Ni več »Močnik, a lahko pogledaš printer?«
Zdaj je bil to gospod Močnik.
Človek, ki ga sistem posluša.
